kliker.si

Nobeno vedenje se ne zgodi brez stimulusa in namig je razlikovalni stimulus (ang. discriminative stimulus), ki sproži neko vedenje. Bistveni termin je 'razlikovalni' – določen izid bi radi povezali z določenim namigom zanj in radi bi, da bi isti namig vselej sprožil enako vedenje. Za psa pa je namig priložnost, da si prisluži ojačevanje oz. nagrado (ang. reinforcement). Namig, ki sproži vedenje, je lahko verbalni, vizualni, telesni, predmetni, zvočni, okoljski, razpoloženjski in še kakšen; je vse tisto, kar vodi v neko vedenje. Le redko je namig en sam in četudi si ljudje mislimo, da nas psi poslušajo in izvajajo vedenja, ki so jih sprožili besedni namigi, psi prej kot na besede reagirajo na držo naših rok in druge kretnje, na višino ali ritem glasu, našo držo ipd. Pomembno je, da je namig tak, da ga lahko obvladujemo in imamo nadzor nad njim, da ga torej lahko sprožimo takrat, ko si to želimo.

Odločitev za šolanje s klikerjem je odločitev za šolanje z ojačevanjem vedenj, za nagrajevanje psičkovih ravnanj, ki so nam všeč. Ojačevanje je najpomembnejši element šolanja, od njega je odvisno, kako zanesljivo in kako natančno vedenje bomo pri psu sprožali. Na drugo mesto sodi namig in šele na tretjem mestu je kliker kot označevalec vedenj oz. psičkovih odločitev za ta vedenja. Z namigi se ukvarjam zadnja dva meseca, v tem času se je moje razumevanje učenja temeljno spremenilo. Zdaj ko se zavedam pomembnosti namigov in jih razumem, je moje šolanje doseglo popolnoma novo raven, komunikacija s psoma poteka brez nesporazumov in je en velik užitek.

Namig lahko dodamo:
a) pred starim namigom, po protokolu novi namig–stari namig
b) ko se vedenje dogaja, tj. asociativno.

Protokol novi namig–stari namig
Ta protokol je preprost in zelo uporaben, pes je v procesu dodajanja novega namiga pozoren, saj pozna starega, prav fokus pa je vedno odlična podpora učenju. Pes ima priložnost, da aktivno sodeluje, učitelj pa ima nadzor nad dajanjem starega namiga in tako lažje omogoči učenje brez napak – če vidi, da pes ne razume, za kaj gre, starega namiga preprosto ne da in tako prepreči napako. Učenje novega namiga na tak način omogoča visoko stopnjo uspešnosti in dobro zgodovino ojačevanj; tako naučeni namigi dajo visoko stopnjo odzivnosti izjemno zanesljivih vedenj.

Tarče so dobro naučeni namigi z bogato zgodovino uspešnih ojačevanj, zato lahko služijo kot odlični začasni namigi pri učenju novih vedenj; ker jih pes dobro pozna, je uvajanje novega namiga hitro in uspešno. Tarče kot namigi so zelo koristne tudi zato, ker so predmeti, lastnost predmetov pa je, da ne spremenijo tona ali ritma, imajo torej veliko konsistentnost in so odlični sprožilci spomina. Učenje s tarčami je zabavno, dodajanje namigov na tak način pa hitro in zanesljivo.

Asociativno dodajanje namigov
Namig za neko vedenje lahko dodamo tudi po asociativni poti, tj. medtem ko se vedenje dogaja. Namig in vedenje se prekrivata in potem ko namig mnogokrat dodamo nekemu vedenju, ga bo pes povezal na stimulativen način – namig bo postal sprožilec vedenja tudi, ko mu bo predhajal. Jaz sem se poigrala z dodajanjem predmetnih namigov po asociativni poti. Želela sem, da Amélie pojavnost nekega predmeta poveže z določenim vedenjem ter da potem ta predmet to dejanje tudi dejansko sproži. Uspelo nama je in ta vaja je bila velika prelomnica v mojem klikeraškem življenju.

Vizualizacija vedenja
Dodajanje namigov je temeljnega pomena za to, kakšno bo vedenje, ki bo sledilo. In kako zanesljivo bo. Pa ne zato, ker pes ne bi razumel namiga ali ga prepoznal ali zaradi neposlušnosti tega ne bi hotel, dodajanje namigov je zelo kompleksen proces; pes ne percipira samo besede, ki jo izrečemo, ampak celotno situacijo – naše kretnje, vonje, okolje … Igre z različnimi tipi namigov so odlična vaja za urjenje sposobnosti nas kot učiteljev, kako smo sposobni dojeti pasji svet ter ga obrniti sebi v prid oz. v prijetno sobivanje.

Malo za hec in malo tudi zares sem se lotila vaje vizualizacije vedenja pred namigom zanj; bila sem raziskovalno razpoložena in se odločila, da namiga sploh ne bom dala, ampak bom videla, če bo psička vseeno kaj naredila. Na list papirja sem napisala vedenja, ki sem si jih zamislila, ter jih potem vizualizirala. Popolno presenečenje! Amélie je v 75 % naredila točno to, kar sem si zamislila. Ko sem potem na podlagi posnetkov premišljevala, kakšne namige sem ji vendarle dajala, saj nekako je morala vedeti, kaj naj počne, sem ugotovila, da je psička vedenja izvajala na podlagi vrtenja mojih očesnih zrkel! Popolnoma neverjetno, ampak psi dejansko doživljajo nas in naše namige popolnoma drugače, kot si mislimo – jaz sem mislila, da posluša moje lefte in righte, ona pa je ves čas iskala informacije v mojih očeh in če zavrtim zrklo v levo in rečem banana, bo ona še vedno naredila spin.

Najpomembnejša praktična nauka, do katerih sem prišla pri teh vajah, sta:
1. privzeto vedenje je temelj vsakega učenja
2. vedno uči vsaj tri vedenja hkrati.

O privzetem vedenju kdaj drugič, tokrat le to, da je to vedenje, ki ga pes ponudi, kadar namiga ni prepoznal ali razumel; hkrati je tudi pozicija, na katero se pes vrne po izvršenem vedenju, čakajoč na nov namig. Če imamo dobro privzeto vedenje, imamo vedno pozornega psa.

Da v procesu dodajanja namiga dovolj zgodaj uvedemo razločevalna vedenja, najbolje, da najmanj tri, denimo leva tačka, desna tačka, nobena tačka oz. privzeta pozicija, pa je pomembno zato, da je pes dejaven in ne deluje le na podlagi spomina. Če v procesu dodajanja namiga vadimo eno samo vedenje, pes vklopi spomin, predvsem mišični, možgane pa izklopi, tako da na namig, ki naj bi bil v prihodnje sprožilec vedenj, marsikdaj sploh ni pozoren. Tudi dve izbiri, tj. dve razlikovalni vedenji, nista dovolj, kajti pes se nauči preklapljati med dvema možnostma. Šele tretja možnost je tista, ki psa primora v aktivno sodelovanje, da mora razlikovati in se odločati.