kliker.si

Možnost komentiranja prispevkov o pasjem šolanju sem vključila, da se lahko pogovarjamo o obravnavani temi in šolanju nasploh. Da bodo teme pregledne tudi za tiste, ki bodo brali za tekočimi debatami, naj bodo, prosim, tule vprašanja in ideje, ki niso neposredno povezani s prispevkom.

Klikeraštvo se je od svojih začetkov v 50. letih 20. stoletja v marsičem spremenilo, osnovno sporočilo pa je vseskozi ostalo enako: živali šolati potrpežljivo in brez uporabe sile. Oblikovanje vedenj (angl. shaping) je bila in je ostala najbolj priporočljiva metoda, kako učiti nova vedenja, še zlasti prosto oblikovanje (angl. free shaping), pri katerem živali ne pomagamo prav z ničemer, ji ne dajemo nobenih namigov ali ključev, kaj od nje želimo. Oblikovanje je tako pomembno zato, ker spodbuja žival k lastnemu razmišljanju, k ponujanju vedenj, k ustvarjalnosti. Ustvarjalen pes bo lahko razvil širšo paleto vedenj in njegova inovativnost nam bo vedno v veliko veselje in spodbudo, kaj vse ga lahko naučimo. Hkrati so z oblikovanjem naučena vedenja bistveno bolj stabilna in zanesljiva od vedenj, ki smo jih iz živali izvabili denimo z vabljenjem (angl. luring).

Niso vsi psi enako ustvarjalni in če smo zamudili psičkove prve mesece in z uporabo drugih metod marsikdaj nehote vzgojili psa, ki je odvisen od nas in vselej čaka, da bo spodbudo za vedenja dobil od nas, se moramo oblikovanja lotiti premišljeno, postopoma in potrpežljivo. Od prvih tednov klikani psi pa so neusahljiv vir novih in novih vedenje, le od nas je odvisno, katera vedenja bomo ujeli (anlg. capturing) in oblikovali v forme, ki so nam všeč ali jih potrebujemo pri kakem pasjem športu. Z oblikovanjem psa spodbujamo k delu in mu privzgajamo željo do sodelovanja z vodnikom, kot stranski produkt se razvijeta visoka stopnja pozornosti in ignoriranje motečih dejavnikov okolice; tako postane učenje samo za psa nagrajujoče in mnoga vedenja z dolgo zgodovino ojačevanj (angl. reinforcement) lahko pozneje uporabimo kot nagrade za druga vedenja. Razlogov za oblikovanje je torej mnogo, njegova korist pri učenju končnih vedenj je pravzaprav še najmanj pomembna.

Vsi tisti, ki so zamudili prve mesece življenja s psom ali so se klikanja lotili pozneje, pa se marsikdaj soočajo s težavo, da od psa samo z oblikovanjem ne morejo oz. ne znajo dobiti niti sprožilnega vedenja, ki bi ga lahko potrdili s klikom. Take situacije vodijo v frustracijo tako psa kot vodnika in treningi, na katerih se samo čaka in vzpostavlja živčno stanje za oba, niso smiselni. Prvi korak, ki ga moramo v taki situaciji narediti, je zelo natančen načrt, kako se bomo učenja vedenja lotili. Brez dobrega načrta ni dobrega treninga! In tudi trening brez zapiskov, kaj smo počeli in kako se je odzival pes, nimajo prave vrednosti za načrtovanje v prihodnje. V načrtu predvidimo, kako bomo zagotovili okolje, ki bo psu omogočilo čim več uspešnih ponovitev (klikov) oz. čim večjo stopnjo uspešnosti (angl. reinforcement rate).

To bomo storili tako, da bomo omejili psičkovo število možnih izbir – omejimo prostor, v katerem pes lahko izvaja določene gibe, oz. zagotovimo okolje, ki kar samo od sebe spodbuja psa, da denimo interaktivno sodeluje s kakim predmetom. Ali pa se sami postavimo tako, da bo že psičkova pozicija vodila v vedenja, ki jih bomo klikali. Za uspešno učenje je pomembno, da ohranjamo visoko stopnjo uspešnosti – s tem pa se približamo t. i. učenju brez napak (angl. error-free learning). Tovrstno učenje je za psa izjemno motivacijsko, spodbuja ga k sodelovanju, saj dobi zaradi visoke stopnje ojačevanj voljo po novih in novih poskusih, ki bi utegnili prinesti klik. Microshaping je nadgradnja oblikovanja (angl. shaping) v smeri čim bolj samostojnega učenja brez napak ter učenja zelo, zelo preciznih vedenj. Omogoča tudi izjemno visoko stopnjo natančnosti.

Februarski Microshaping pri LAD bo prvi tečaj, pri katerem bom sodelovala kot somentorica. Hvala Kay Laurence za zaupanje, da sem tudi uradno postala del LAD ekipe.

V mojih krajih ta temno obdobje traja pol leta; od sredine oktobra do sredine marca so pasji sprehodi obsojeni na zimskih pičlih 45 minut približne dnevne svetlobe, ki mi še ostane po prihodu iz službe. Noč in tema pa sta mi na svoj način izredno ljubi; tišina in mir in nikjer nikogar. Pred leti sem spoznala čare nočnih sprehodov; takih peš in takih s kolesom, možnosti primerne razsvetljave več kot dovolj. Ampak psa, kako osvetliti psa, da bodo naši zimski sprehodi brez skrbi, kje je kdo?

V mojem malem Oberammergauu, kjer zima traja še posebej dolgo, sem prvič videla pse, ki svetijo v temi; oranžno, rdeče, modro, zeleno. Tako osvetljenega psa vidiš stotine metrov daleč; ovratnica z led lučkami je narejena po nemško natančno, varčno in je tako domišljena, da jo je njen izumitelj zaščitil s patentom. Upravičeno. Moja mala pasja NLP-jčka zdaj vsak večer in pozno v noč prosto tekata po gozdovih, tisti, ki nas vidijo čez reko in na ono stran ceste, pa nam pravijo, kako luštno izgledamo – jaz in moja psa, ki rdeče in zeleno svetita v temi. Toplo priporočam – www.leuchtie.de; ovratnico se kupi pri gospodu s Feltmannovimi ovratnicami.

Nobeno vedenje se ne zgodi brez stimulusa in namig je razlikovalni stimulus (ang. discriminative stimulus), ki sproži neko vedenje. Bistveni termin je 'razlikovalni' – določen izid bi radi povezali z določenim namigom zanj in radi bi, da bi isti namig vselej sprožil enako vedenje. Za psa pa je namig priložnost, da si prisluži ojačevanje oz. nagrado (ang. reinforcement). Namig, ki sproži vedenje, je lahko verbalni, vizualni, telesni, predmetni, zvočni, okoljski, razpoloženjski in še kakšen; je vse tisto, kar vodi v neko vedenje. Le redko je namig en sam in četudi si ljudje mislimo, da nas psi poslušajo in izvajajo vedenja, ki so jih sprožili besedni namigi, psi prej kot na besede reagirajo na držo naših rok in druge kretnje, na višino ali ritem glasu, našo držo ipd. Pomembno je, da je namig tak, da ga lahko obvladujemo in imamo nadzor nad njim, da ga torej lahko sprožimo takrat, ko si to želimo.

Odločitev za šolanje s klikerjem je odločitev za šolanje z ojačevanjem vedenj, za nagrajevanje psičkovih ravnanj, ki so nam všeč. Ojačevanje je najpomembnejši element šolanja, od njega je odvisno, kako zanesljivo in kako natančno vedenje bomo pri psu sprožali. Na drugo mesto sodi namig in šele na tretjem mestu je kliker kot označevalec vedenj oz. psičkovih odločitev za ta vedenja. Z namigi se ukvarjam zadnja dva meseca, v tem času se je moje razumevanje učenja temeljno spremenilo. Zdaj ko se zavedam pomembnosti namigov in jih razumem, je moje šolanje doseglo popolnoma novo raven, komunikacija s psoma poteka brez nesporazumov in je en velik užitek.

Namig lahko dodamo:
a) pred starim namigom, po protokolu novi namig–stari namig
b) ko se vedenje dogaja, tj. asociativno.

Protokol novi namig–stari namig
Ta protokol je preprost in zelo uporaben, pes je v procesu dodajanja novega namiga pozoren, saj pozna starega, prav fokus pa je vedno odlična podpora učenju. Pes ima priložnost, da aktivno sodeluje, učitelj pa ima nadzor nad dajanjem starega namiga in tako lažje omogoči učenje brez napak – če vidi, da pes ne razume, za kaj gre, starega namiga preprosto ne da in tako prepreči napako. Učenje novega namiga na tak način omogoča visoko stopnjo uspešnosti in dobro zgodovino ojačevanj; tako naučeni namigi dajo visoko stopnjo odzivnosti izjemno zanesljivih vedenj.

Tarče so dobro naučeni namigi z bogato zgodovino uspešnih ojačevanj, zato lahko služijo kot odlični začasni namigi pri učenju novih vedenj; ker jih pes dobro pozna, je uvajanje novega namiga hitro in uspešno. Tarče kot namigi so zelo koristne tudi zato, ker so predmeti, lastnost predmetov pa je, da ne spremenijo tona ali ritma, imajo torej veliko konsistentnost in so odlični sprožilci spomina. Učenje s tarčami je zabavno, dodajanje namigov na tak način pa hitro in zanesljivo.

Asociativno dodajanje namigov
Namig za neko vedenje lahko dodamo tudi po asociativni poti, tj. medtem ko se vedenje dogaja. Namig in vedenje se prekrivata in potem ko namig mnogokrat dodamo nekemu vedenju, ga bo pes povezal na stimulativen način – namig bo postal sprožilec vedenja tudi, ko mu bo predhajal. Jaz sem se poigrala z dodajanjem predmetnih namigov po asociativni poti. Želela sem, da Amélie pojavnost nekega predmeta poveže z določenim vedenjem ter da potem ta predmet to dejanje tudi dejansko sproži. Uspelo nama je in ta vaja je bila velika prelomnica v mojem klikeraškem življenju.

Vizualizacija vedenja
Dodajanje namigov je temeljnega pomena za to, kakšno bo vedenje, ki bo sledilo. In kako zanesljivo bo. Pa ne zato, ker pes ne bi razumel namiga ali ga prepoznal ali zaradi neposlušnosti tega ne bi hotel, dodajanje namigov je zelo kompleksen proces; pes ne percipira samo besede, ki jo izrečemo, ampak celotno situacijo – naše kretnje, vonje, okolje … Igre z različnimi tipi namigov so odlična vaja za urjenje sposobnosti nas kot učiteljev, kako smo sposobni dojeti pasji svet ter ga obrniti sebi v prid oz. v prijetno sobivanje.

Malo za hec in malo tudi zares sem se lotila vaje vizualizacije vedenja pred namigom zanj; bila sem raziskovalno razpoložena in se odločila, da namiga sploh ne bom dala, ampak bom videla, če bo psička vseeno kaj naredila. Na list papirja sem napisala vedenja, ki sem si jih zamislila, ter jih potem vizualizirala. Popolno presenečenje! Amélie je v 75 % naredila točno to, kar sem si zamislila. Ko sem potem na podlagi posnetkov premišljevala, kakšne namige sem ji vendarle dajala, saj nekako je morala vedeti, kaj naj počne, sem ugotovila, da je psička vedenja izvajala na podlagi vrtenja mojih očesnih zrkel! Popolnoma neverjetno, ampak psi dejansko doživljajo nas in naše namige popolnoma drugače, kot si mislimo – jaz sem mislila, da posluša moje lefte in righte, ona pa je ves čas iskala informacije v mojih očeh in če zavrtim zrklo v levo in rečem banana, bo ona še vedno naredila spin.

Najpomembnejša praktična nauka, do katerih sem prišla pri teh vajah, sta:
1. privzeto vedenje je temelj vsakega učenja
2. vedno uči vsaj tri vedenja hkrati.

O privzetem vedenju kdaj drugič, tokrat le to, da je to vedenje, ki ga pes ponudi, kadar namiga ni prepoznal ali razumel; hkrati je tudi pozicija, na katero se pes vrne po izvršenem vedenju, čakajoč na nov namig. Če imamo dobro privzeto vedenje, imamo vedno pozornega psa.

Da v procesu dodajanja namiga dovolj zgodaj uvedemo razločevalna vedenja, najbolje, da najmanj tri, denimo leva tačka, desna tačka, nobena tačka oz. privzeta pozicija, pa je pomembno zato, da je pes dejaven in ne deluje le na podlagi spomina. Če v procesu dodajanja namiga vadimo eno samo vedenje, pes vklopi spomin, predvsem mišični, možgane pa izklopi, tako da na namig, ki naj bi bil v prihodnje sprožilec vedenj, marsikdaj sploh ni pozoren. Tudi dve izbiri, tj. dve razlikovalni vedenji, nista dovolj, kajti pes se nauči preklapljati med dvema možnostma. Šele tretja možnost je tista, ki psa primora v aktivno sodelovanje, da mora razlikovati in se odločati.

Leta 1938 je B. F. Skinner v knjigi The Behavior of Organisms postavil temelje operantnega pogojevanja. Kmalu je učenje živali postalo predmet intenzivnega akademskega zanimanja, potekalo je v zaprtih laboratorijih, daleč proč od javnosti. Med 2. svetovno vojno je Skinner s sodelavci v veliki tajnosti šolal golobe za vodenje projektilov; leta 1943 je s Kellerjem Brelandom in Normanom Guttmanom ter obkrožen z jatami golobov čakal na odločitev, ali se bo Project Pigeon nadaljeval ali ne. Neobremenjeni z vojaško misijo so se neko jesensko popoldne hecali, da bi enega izmed golobov naučili kotaliti leseno žogico. Žogico so dali na tla in pripravili napravo, t. i. Skinnerjevo škatlo, za nagrajevanje ob dotiku žogice; a zgodilo se ni nič.

Bili so potrpežljivi in so čakali; in čakali in čakali. Ker ni nič kazalo, da bo golob kdaj koli kar sam od sebe pričel kotaliti žogico, so se odločili, da bodo znižali kriterij in goloba nagradili za vsako vedenje, ki je kakor koli podobno dotiku z žogico – sprva za pogled proti žogici, potem za vedenja, ki so bila bližje končni obliki kotaljenja. Rezultat jih je presenetil, v nekaj pičlih minutah so goloba naučili, da je mojstrsko kotali leseno žogico. To je bil dan, ko se je rodilo oblikovanje vedenj (ang. shaping). Kellerja Brelanda je dogodek tako fasciniral, da se je odpovedal akademski karieri in se posvetil komercialnemu preučevanju in učenju vedenj.

Z ženo Marian Breland, tudi eno prvih Skinnerjevih učenk, sta leta 1943 ustanovila podjetje Animal Behavior Enterprises (ABE) z namenom, da bi širši javnosti predstavila raziskovanja, kaj vse se da naučiti živali. Preskušala sta različne glasove in napravice, s katerimi bi označevala vedenja, za katera so bile živali nagrajevane. Delo s stotinami živali je pokazalo, da je najboljši most (angl. bridge, i. e. secondary reinforcer) med vedenjem in nagrado zanj zvok kovinskega jezička. Nastal je kliker. Brelandova sta v zelo kratkem času s klikerjem naučila številna vedenja več kot 140 različnih vrst živali. Živali sta šolala za različne reklamne kampanje; da bi šolanje s klikerjem predstavila ljudem, sta leta 1955 odprla prvi IQ ZOO.

Brelandova sta bila prepričana, da je potrpežljivost boljša od surove sile. Vse živali so socializirali njuni otroci in nekega dne so se navdušili nad veverički. Najprej so jih lovili, a veverički so pobegnili. Potem so se otroci umirili in veveričkom potrpežljivo ponudili hrano. Kmalu so jim veverički jedli iz roke. Mislim, da je to ena najpomembnejših lekcij, ki bi jo morali doživeti vsi, ki se ukvarjajo s šolanjem živali. Boljše je, da vedenje sproži žival sama, kakor da ga iz nje izsilimo. Bodimo potrpežljivi. Ko žival vedenje ponudi, ga zagrabimo, oblikujmo in uporabimo. Keller in Marian Breland ter Bob Bailey, ki se je z Marian poročil po Kellerjevi smrti, so vse od 40. let 20. stoletja propagirali humano ravnanje in šolanje živali. Nihče izmed njih ni pri šolanju nikdar uporabil kazni; živali, ki so jih izšolali, so bile glasniki neverjetne učinkovitosti zgolj pozitivnega ojačevanja vedenj. ABE je bil desetletja pred svojim časom; danes, 70 let pozneje, ni nobene potrebe več, da bi pri šolanju živali uporabljali silo. Kdor jo, pa s tem kaže le svojo lastno nevednost, nerazglednost in nepotrpežljivost. Be patient like the chipmunks.

Z Amélie sva posneli vajo razlikovanja predmetov na podlagi materiala, iz katerega je predmet. Za Amélie je bil kamen kot material namig (ang. cue), da se je predmeta dotaknila v priklonu. Delali sva z različnimi kamni različnih oblik in barv, za motnje sem dodala druge predmete ter tudi odsotnost kamna. Psička je v vaji uživala, mislim, da je nalogo opravila vsaj tako dobro kot Baileyeve kokoške. Označevanju predmetov na podlagi materialov sva dodali še številne druge variante, mdr. razlikovanje na podlagi oblik, barv in velikosti. Te vaje so odlične za urjenje psičkovih spretnosti, predvsem pa se vodnik ogromno nauči o načinu razmišljanja svojega psa – kaj pes dojema kot namig (ang. cue), kaj je zanj motnja, kako poteka generalizacija.

Praznovalni del današnjega dne pa je bilo Kayino pismo, v katerem mi je napisala: »I do not have to ask whether you are enjoying the course or not – I see your words are letting the sunshine through! I would very much like you to consider being a Mentor on future courses? I would like you to join the rest of the teaching team.« Bila sem presenečena in zelo srečna, da bom lahko sodelovala s tako krasno ekipo; CAP tečaji se začnejo že ta teden, tako da me čaka veliko dela. Pa navsezadnje sem ponosna nase, da mi je izključno z lastnim delom uspelo priti do takega priznanja. Nikdar ne smemo pozabiti, da moramo pri delu s psom, pa tudi v življenju nasploh, prisluhniti sami sebi in se zanesti predvsem na lastno glavo. Prej ali slej se vera v cilje, ki so nam blizu, obrestuje; da je klikeraštvo v najbolj žlahtnem pomenu besede moj model dela s psi, pa tako ali tako nikdar nisem dvomila. Happy clicking vsem!

Šolanje s klikerjem me je dokončno prevzelo, ko sem videla, kaj vse je Bob Bailey s klikerjem naučil kokoši. Za pse si še nekako predstavljam, da se jim da tudi brez klikerja kaj dopovedati, učenje delfinov, rib ali kokoši pa je drugače kot z označevanjem vedenj in nagrajevanjem pravzaprav nemogoče. Videla sem Baileyeve kure, ki so se dotikale predmetov specifične oblike in razlikovale med krožci rumene, rdeče in modre barve. Vsakič znova, ko gledam posnetke z njegovih delavnic, ki jih še vedno organizira po vsem svetu, sem povsem fascinirana – da so kure tako pametna bitja in da smo ljudje pogruntali take metode, da jih to lahko naučimo. Dolgo sem imela v planu, da bom nekoč kaj takega naučila svoja psa; še raje bi videla, če bi se Baileyeve kurje delavnice lahko kdaj v živo udeležila.

Amélie je zadnjih par tednov zaradi okrevanja po operaciji obsojena na delo doma in končno se je našel čas za kurji eksperiment. Najin prvi cilj je bil, da se psička nauči razlikovati med predmeti različnih oblik, potem sva dodali različne barve, pa različne materiale in tudi vonje. Vaje za razlikovanje predmetov in vonjev so odlična, ampak res odlična vaja za razvijanje klikeraških veščin, za urjenje v opazovanju in spoznavanju procesa učenja, učenca in učitelja. Filmčki sledijo, do takrat pa krasen posnetek z Baileyeve kurje delavnice letos na Danskem, spodaj pa navodila, kako se učenja razlikovanja predmetov in vonjev sploh lotimo. Za tiste, ki jih zanima, kaj neki kure na mizi sploh počnejo, pa tale posnetek ob blizu – KLIK.

Establishing the concept
It is helpful in establishing a single discrimination to first teach the dog about discriminations more generally so that the dog gets the idea that 'choice' is an issue and the 'right choice' is rewarded. Before working on scent discrimination, it can be beneficial to train the dog to discriminate among objects based on such criteria as size, shape, or color. For example, work with a cube, an orb, and a rectangle. Shape the dog to touch the cube to the exclusion of the other two. Or, work with a red ball, a yellow ball, and a white ball. Shape the dog to touch the red ball to the exclusion of the other two. You can extend the lesson with a 'stimulus reversal' – after shaping the dog to touch the red ball, shape the dog to touch the white ball and not the red. These exercises are good for the dog because they put his mind to work learning to make choices among objects generally. They are good for the trainer because they improve observation and timing skills.

Introducing scent
There are a number of ways to introduce your dog to the concept of making a choice based on scent. Remember that this is something the dog tends to do anyway. You can start directly with your own scent, or you can use something more potent and obvious, such as cheese or vanilla extract. The purpose of the more potent starter is not to teach your dog to use its nose, but to give you the ability to perceive more accurately what your dog is doing, and to respond to it. Take an object, any object, and impart the scent to it. If you are using vanilla extract, put the extract on a cotton swab and wipe the swab on the article. If you are using cheese, rub the cheese directly on the article, trying to impart scent without leaving any actual cheese on the article. Of course you do not need to use any 'trick scents', and instead can go directly to using your own scent if that is your preference.

Error-free learning
In this first approach to shaping discrimination, you set it up so that every choice the dog makes is correct. Scent six identical objects with the same scent. Reinforce for every touch of every scented object. Do this for three sessions, ten repetitions (trials) a session. Then, remove one scented object and replace it with an unscented one. Clicker train for every correct touch. If the dog looks toward the unscented object, do not respond, but click for any responses that focus away from the unscented object. Work at this level until the dog is touching only the scented objects and ignoring the unscented one completely. Next, remove a second scented object and replace it with a second unscented one. The pace should go more quickly, as you have already taught the dog that he is to ignore the unscented article. Proceed until you have one scented article and five unscented ones and the dog consistently touches only the scented article, ignoring the others completely. As you go along, mix up the placement of the articles so that the dog does not get the idea that placement is part of the discrimination 'set'.

Match to sample
Another way to shape discrimination is to give the dog the sample scent and then ask him to find the object that matches the sample. This is where vanilla extract comes in very handy, as those samples are pungent, making the match relatively easy. If you use a white object, the vanilla leaves a slightly visible stain, making it easier for you to recognize that the dog is going to the correct object. Start with one scented object to make the connection between sample and match, then add one unscented object to introduce the discrimination.

Scenting the article (your scent)
The mere act of carrying articles in a bag from one place to another will cause your scent to be imparted to the articles you use for training. Again, what you are really asking the dog to do is find the 'hottest' article, the one that has the freshest or most intense scent. There are various ways to make sure that there is a clear difference between the 'hot' and 'cold' articles when you practice with your dog. You can put the 'unscented' articles in a refrigerator before practice; the cold will essentially neutralize scent and will retard incidental scenting. You can put the 'hot' article in a Ziploc bag, which will intensify your scent. In actually scenting the article, it is sufficient simply to grasp the bit in your fist and hold it for a couple of seconds. There is no need to spin the bit in your hand.

Click for responses
As you add unscented articles, you may see your dog responding uncertainly. When this happens, you have to think in terms of having a conversation with your dog. Your dog is asking, 'What do you want here?' If your dog even looks in the direction of the scented article, or rolls his eyes in that direction, or moves his head slightly in that direction, click. He's asking a question and you should answer with the click ('click for action'). Confirm your answer by treating in the direction of the scented article ('treat for position'). You don't have to lure the dog to the article, just treat in that direction to keep the dog oriented that way. In most cases, the dog will 'take the hint' and continue to work toward the scented article.

Nose to ground
The dog is not required to work the pile with its nose to the ground, but it is preferred. A dog can successfully 'air scent' the pile, but if you have ever had a dog do that, you know that it is a rather exciting time for the handler. When introducing the scent, click for touches and work the articles to the ground as quickly as possible.

Extending the work
Assuming you have placed the articles close together and the dog is indicating to the correctly scented article pretty regularly, it is time to mix it up. Spread the articles and then hide the scented one under a chair or in some tall grass, or put the scented article under an unscented one. You are trying to build the dog's tenacity. It is a good idea to have a training partner pick up the articles and place them on the ground. In a competition, a judge would use tongs, but tongs are not required 100 % of the time. If the article should fall to the ground, the judge or steward might have to pick it up by hand. Therefore, make sure that your dog will not only distinguish between your 'hot' and 'cold' scents, but will also distinguish your scent from that of other people. Finally, practice the discrimination on various surfaces, including grass, dirt, and concrete. You can never know for sure that your dog will work to the same level on all surfaces unless you practice on all of them.

Vir in © copyright Morgan Spector.

Drugo leto zapored obiskujem e-pasje tečaje. Moja avstralska sošolka o tem načinu šolanja na daljavo piše članek za revijo avstralskega kinološkega združenja, kar je bil povod za razmislek o dobrih in slabih plateh tovrstnega druženja. Kay Laurence, vodja šolanja pri Learning about dogs, pobudnica e-pasjih tečajev in ena najbolj inovativnih klikerašev ta hip na svetu, je na to temo napisala luciden post, ki me je navdal z dobrimi občutki (in hkrati olajšanjem), da je bila odločitev, da slovenskih pasjih šol ne obiskujem (in jih ne bom obiskovala), prava. Kay Laurence pravi takole:

»Mislim, da je edina 'grožnja', ki preti virtualnemu učenju, ta, da lahko delaš z ljudmi, ki so blizu tvoji lastni etiki pasjega šolanja. Če si pri šolanju omejen na lokalno področje ali, bognedaj, lokalno kinološko društvo, moraš marsikdaj sklepati kompromise, ker raje sprejmeš nekaj šolanja kot da šolanja sploh nimaš. Ne znam si pravzaprav predstavljati, kako je delati z nekom, s katerim se ne strinjaš, ki uporablja drugačne metode, kot bi jih uporabljal sam, v družbi katerega ti je neprijetno, ki uporablja kliker zaradi klikanja samega in ne zaradi vseh krasnih metod in principov, ki so zadaj. Ljudje marsikdaj mislijo, da se z mladim psom morajo vpisati v šolo, če drugega ne zaradi socializacije. Ni res in tako razmišljanje je zelo napačno – napačen način šolanja, neustrezno okolje, neprimerni psi v rokah neprimernih lastnikov, vse to je za psa neprimerno okolje za učenje, v katerem bo težje razvil socialne sposobnosti, kot če bi z njim sami delali doma.

Res je, da se lahko učimo od vseh, od dobrih in od slabih učiteljev; tudi če se na koncu naučimo samo, da je tisto, kar znamo, pravzaprav čisto dobro, in da ne bomo delali tako, kot so nam svetovali v šoli. Ampak to je predrago spoznanje! Za učenje je najbolj pomembno, da s psom delamo v sproščenem ozračju, z ljudmi, s katerimi se dobro počutimo, v okolju, ki nam je všeč. Psi se dobro zavedajo vseh teh elementov in samo v prijetnem, sproščenem okolju bodo razvijali, navadno nenamerno oz. mimo šolskih vaj, socialne spretnosti, ki jih bodo zaznamovale za vse življenje. Vsak lastnik psa si mora najprej ustvariti etično stališče glede pasjega šolanja in če neka šola ne paše v ta okvir, naj se je ogne v velikem loku. Če pa se človek nekje dobro počuti, pa četudi je to 'le' virtualno okolje, bo iz tega načina učenja lahko odnesel največ. E-okolje se je v 10 letih, kar ga uporabljam, razvilo do te mere, da deluje na zelo strukturiran način, naše skupine so skupine enako mislečih ljudi, ki smo oddaljeni na tisoče kilometrov, a nas tesno druži več stvari kot z inštruktorjem iz lokalnega društva, ki živi poleg nas. Naše skupine so razvile visok nivo občutka pripadnosti in ta prijeten občutek, da te nekdo, četudi na drugi strani oceana, razume in te podpira in ti pomaga, je zagotovo več vreden od obiskovanja lokalne pasje šole za vsako ceno.«

Amélie je migala z repkom, ko so jo odnesli v operacijsko dvorano; ko so mi jo po šestih urah prinesli, je bila še vsa omotična, povite je imela tri tačke, repek pa je zamigljal takoj, ko me je zagledala. Repkala je, ko so ji vzeli kri za preiskave, lupčkala je sestro, ki jo je prinesla iz operacijske. Osteosinteza stopalnice je bila bolj zapletena, kot so pričakovali; Amélie se je odzvala bolje, kot so upali. Moj zlati mali kužek se je takoj prilagodil novi situaciji in opolnoči sva imeli že prvo klikeraško seanso; po njenem se tudi par ur po operaciji, z gipsom, večjim od njene tačke, da brez težav delati svizija. Nič je ne moti, obnaša se, kot da je ena tačka v gipsu in druga tačka povita, ker so iz nje navrtali kostnino, nekaj najbolj samoumevnega.

Vem, da bo vse v redu, včeraj so bili vsi sončki in vse zvezde na najini strani. Ko sem zagledala njen roza gipsek, mi je šlo na jok in na smeh hkrati. Ne samo, da je gipsek roza – na njem so kjuti rdeči srčki. To je dober znak. In dober znak je, da je bila v najboljših možnih rokah, na kliniki, kjer je vse usklajeno in umirjeno in premišljeno; skratka tako, da si človek zaželi, da bi po takih modrih tirnicah tekel ves svet. Dr. Matko je bil tam zjutraj, ko sva prišli; in ko sva zvečer odhajali, je bil še kar tam, še vedno enako dobre volje in še vedno mi je z istim strastnim entuziazmom razlagal, kaj je naredil in kaj bomo naredili v prihodnje. Lepo je videti človeka, ki tako zelo ljubi svoje delo. Na obronkih tistega zelenega travnika je tako mirno in pomirjajoče in če kje, potem se tam človek navzame pozitivizma, da bo še vse ok.

Amélie pa se bo pozdravila tudi zaradi vseh dobrih želja, ki ste nama jih poslali. Ginjena sem bila ob sporočilih ljudi, s katerimi se pravzaprav ne poznamo drugače kot po linijah pasjih pogovorov; pa ste nama napisali taka lepa sporočila. Ko je Amélie v sredo dobila čisto pravo, prvo rojstnodnevno čestitko, sem spoznala, da je tale pasji svet, ki nas druži, prelep predvsem zaradi vseh vas, s katerimi tako ali drugače klepetamo. Res iskrena hvala vsem, vaša človeška toplina mi ogromno pomeni!

(Pa še en dober znak za konec – Amélie je v času operacije dobila tri bratce in eno sestrico.)

Leslie McDevitt v Control Unleashed pravi, da so psi v prvi vrsti iskalci informacij – želijo vedeti, kaj se dogaja okrog njih. Če ne vedo, kaj se dogaja oz. se ima zgoditi, lahko postanejo preveč vznemirjeni, vznemirjenje pa vodi v stres; včasih se nam zdi, da pes poskakuje od sreče, v resnici pa le ne ve, kaj bi. Preveč vznemirjeni psi ne morejo razmišljati, psi, ki niso sposobni razmišljati, se ne morejo učiti. Naši poskusi, da bi ta začarani krog prekinili s preprečevanjem, da bi pes spoznaval okolje, so obsojeni na propad. Psi preprosto morajo dobiti informacije iz okolja. Če nam njihov privzeti (prirojeni) način reagiranja na okolico, denimo skakanje, ni všeč, privzeto vedenje, s katerim naj se odzovejo na dogajanje v okolju, lahko naučimo na novo.

Če neko vedenje ponavljamo dovolj dolgo časa in ga generaliziramo v najrazličnejših okoljih, lahko postane del psičkovega življenja in njegova privzeta, četudi naučena, reakcija na dogajanje v okolici. Privzeto vedenje je za psa hkrati ključ, da se bo zgodilo nekaj prijetnega, kajti to ve iz izkušenj oz. ojačevanj; privzeto vedenje torej tudi sprosti napetost in psu nudi varnost. Je temeljni dialog med vodnikom in psom: v psičkovo vedenje damo svojo strukturo, s katero pa psa ne spreminjamo. Zato je naučiti privzeto vedenje pomembnejše od tega, da je pes v situacijah, v katerih bi utegnil odreagirati na za nas nezaželen način, pod poveljem. Pes, ki je pod poveljem, izpolnjuje naš ukaz; pes, ki izvaja privzeto vedenje, četudi naučeno, je sproščen pes, ker vedenje prihaja iz njega samega in ni izpolnjevanje povelja. Privzeto vedenje lahko na novo naučimo le z oblikovanjem, s potrpežljivim delom in nagrajevanjem psičkove izbire vedenja, ki nam je všeč. Leslie pravi: »Strengthen what you like and ignore everything else.«

Učenje novega privzetega vedenja je pravzaprav učenje samokontrole, da se bo torej pes usedel, se ulegel, nas skratka počakal, ko pridemo domov, pred hranjenjem, ko se pogovarjamo z drugimi. Ne da bi to zavestno načrtovala oz. preden sem se seznanila z delom Leslie McDevitt, sem kontinuirano psa nagrajevala za mirnost, ko smo na sprehodu koga srečali in se zapletli v kratek pogovor. Če sem bila s psoma, sta imela onadva vedno prednost pred sprehajalci, ki sem jim vselej vljudno razložila, da se sicer rade volje pogovarjam, a da bom ta čas gledala psa in ju nagrajevala. Sprva sem psa ob srečanju z ljudmi, ki jih nista poznala, preusmerjala k sebi, po milijonih ponovitev je njuno prvotno privzeto vedenje ob srečanju z mimoidočimi, torej skakanje, izzvenelo, zamenjalo pa ga je novo privzeto vedenje, da se usedeta predme in me gledata. V njuno življenje sem torej dala svojo strukturo, skozi katero sta se naučila samokontrole, izginila pa je tudi pretirana (in nepotrebna) vznemirjenost zaradi nepoznanega novega.

Ideja o privzetem vedenju se mi zdi odlična; ne maram, da je pes kar naprej pod poveljem, Leslie pa je pokazala in razložila način, da sva zadovoljna oba – vodnik, ker se pes lepo obnaša, ter pes, ker je sproščen in se obnaša tako, kot si pravzaprav želi. Če so psi iskalci informacij iz okolja, smo mi njihovi prevajalci, vedenjem torej dajemo pomene. »We are our dogs' translators and some dogs need much more translations than the others.«