kliker.si

Ena najlepših plati sobivanja s psom so skupna potepanja – kampiranja s psom, hikingi ali samo sladoled na terasi. Vse to je še lepše v družbi ljudi, ki so nam blizu. Tale tema naj bo torej namenjena dogovorom o tem, kam & kdaj bi skupaj šli. Pa naj bodo pasje olimpijske igre ali potep po hribih.

Mladičkov dnevnik (oziroma roman) za nekaj tednov je v dokončevanju, do objave pa en kratek odlomek z Amélie, s katero optimistično vztrajava, da se bova naučili element iz lanskoletne Cruftsove koreografije Tine Humphrey in Chandi. Pa da ne pozabimo Amélie, ki ostaja moja psička številka 1.

Finley je najbrž prepričan, da nimamo doma – vsak dan gremo drugam na sprehod, jemo drugje, se srečujemo z drugimi ljudmi in celo spimo malo tu in malo tam. Edina stalnica v njegovem življenju sem jaz; in mislim, da je že na poti iz Salzburga sklenil, da mi bo zaupal. Finley je zelo subtilen mladiček, izjemno navezan na svojega človeka. V prvih par urah, ko je spoznaval svet iz mojega naročja, sva našla stik drug z drugim in najina komunikacija je bila vseskozi benevolentna; z obeh strani. Ker je tip mladička, ki zaupa svetu in se neizmerno veseli vsega (ampak res vsega), ni cvilil niti na poti domov in je že prvo noč v celoti prespal. Ter vse naslednje. Sprejema vse, kar mu pride naproti, ne trmari, ne drgne svojega; ne sili in tudi beži ne stran. Zelo rad se igra in sprejema vsakršno avtoriteto. Predvsem pa je izjemen opazovalec in se uči s posnemanjem; mene in Amélie. Včasih se celo otrese, če se otrese Amélie, ko pride iz vode. Je tip psa, ki svojemu človeku sledi povsod.

Prve tedne s Finleyem se bom predvsem trudila, da mu predstavim čim več novih stvari. Pri tem ga bom opazovala, si zapisovala napredek ter na podlagi doživetega sproti delala načrte za naprej. Že v prvem tednu najinega skupnega življenja se je zelo spremenil. Je zelo stabilen pes, z novimi izkušnjami pridobiva tudi na samozavesti in ta njegova kombinacija se mi zdi fantastična. Sem pa zelo previdna, da spoznava svet samo skozi dobre izkušnje, je namreč zelo, zelo nežen kužek in vse, kar doživi, zelo emocionalno vpliva nanj. Mali ima neverjeten karakter, povsem meni na koži pisan.

Socializacija
Vsak dan sva spoznavala nove ljudi in hodila na obiske. Spoznal je različno stare otroke, ki so ga božali, pestovali, peljali na povodcu, mu dali priboljšek. Otroci so imeli različne frizure, bili so različno oblečeni in so različno hitro govorili. Spoznal je veliko odraslih ljudi, ki so počepnili ali stali nad njim, ga vzelo v roke ali pobožali na tleh. Moški so imeli brke, brade, stari ljudje so imeli očala. Ker je deževalo, sva spoznala tudi ljudi s klobuki in dežniki. Na sprehod smo šli trikrat na dan, vsakič drugam; šli smo v gozd, na travnik, ob reko, čez potok, v visoko travo. Sprehajali smo se ob cesti, v mestu, čez dan in ponoči v temi oz. ob cestnih svetilkah. Šli smo na pico, na sladoled, v živilsko trgovino, v trgovino z oblekami, v nakupovalni center, v trgovino z gradbenim materialom. Sedeli smo na klopci na avtobusni postaji. Spoznal je pse obeh spolov, različnih pasem in različnih starosti.

Spoznavanje novega (materiali, zvoki, hrana)
Mladičku sem predstavila veliko novih materialov in zvokov. Hodili smo po različnih materialih na različnih višinah; hodili smo po travi, mokri travi, senu, pesku, mivki, prodnikih, po reki, lužah, linoleju, tepihu, žaganju, gradbenem materialu, ploščicah, linoleju, betonu, šli smo čez mrežo, pločevino, marmor, steklo, pokrove za jaške, mreže za jaške. Vozili smo se v samokolnici in vozičkih. Šli smo čez veliko mostov iz različnih materialov in različno visoko nad vodo. Veliko sem se ukvarjala z zvoki in psičku predstavila sesalec, pralni stroj, različne radijske postaje, mešalec, zvok mikrovalovne pečice. Ker je reagiral na visoke frekvence, sem postopoma uvajala zvoke, ki so mu bili neprijetni, zlasti zvok udarca kovine ob kovino. V domači delavnici se je igral, medtem ko smo vrtali luknje v različne materiale, brusili, žagali, zabijali žeblje. Žvenketali smo s posodo, kosili, za povrh pa je sosed cel dan par metrov stran od njegovega boksa s krožno žago žagal drva. Hupali smo z različnimi trobljami in različno glasno govorili. Novo pa je bilo treba tudi okušati, tako je Finley jedel perutničko, jabolka, star kruh, gozdne jagode, maline, robide, paradižnik in kar nam je prišlo pod roke.

Igra
Finley je nor na igro vseh vrst, z njim smo se igrali jaz, Amélie in Jure z različnimi predmeti: s plišastimi igračami, žogami različnih materialov in velikosti, z različnimi vlečkami, s papirjem, različnimi blagi, lesenimi predmeti, skratka z vsem, kar smo našli pri roki in je pri psu vzbudilo željo po plenski igri. Pazili smo, da je bila igra strukturirana, da je imela začetek in konec, da ni bila pregroba in da smo se vsi držali pravil. Pregrobo igro sem takoj prekinila. V igro sem, ker je pes zelo plenski, pričela vpeljevati tudi elemente samokontrole (spuščanje). Za samokontrolo sva delala igre s kletko, ki so se mu zdele še posebej zabavne.

Vsakdanje življenje
Predvsem pa smo živeli tako, kot živimo in želimo, da se živi pri nas doma. Finley je bil povsod z mano – ko sem šla v trgovino ali sem nesla smeti, šla v klet po kako stvar ali v nabiralnik po časopis. Z avtom sva se peljala vsaj trikrat na dan na različne razdalje; in bil je sam doma. Sam je bil v različnih okoljih in za različno dolgo časa. Vsak dan sem mu malo poščipala kremplje in ga malo potrimala, mu pogledala zobe in ušesa. Vozila sva se z dvigalom ali se je nesel v naročju po stopnicah. Včasih sva prižgala luč in včasih sva šla v temi. Spoznal je tudi, da se ga včasih ignorira in da ni vse tako, kot bi si on zamislil ali kadar bi si on zamislil. Ker se je toliko vsega dogajalo, mu neumnosti še niso pričele hoditi po glavi, zato preusmerjanja nismo delali. Je zelo hvaležen mladiček in kadar je utrujen, ne teži, ampak sam odide v boks, če smo doma, če smo kje zunaj, pa zleze v moje naročje in zaspi.

Izziv tedna
Finleya sem dobila zelo zgodaj in sprva se mi je zdelo, da niti hoditi še ne zna dobro. Na povodec in oprsnico se je navadil v par minutah, prav tako na sledni povodec. Ko sva hodila na različne kraje, me je popolnoma prevzel s svojo odprtostjo do vsega novega in s tem, da mi resnično čisto povsod sledi in se odzove na različen tempo moje hoje. No, v bistvu so mu bili še najbolj všeč mostovi in zdi se mi, da ima fetiš na višino. Ne vem, morda tako majhen pes še nima razvitega občutka za globino, ampak Finley prav išče stvari, po katerih se hodi ozko in visoko nad tlemi. Na kateri koli zidek sem ga postavila, je ves navdušen šibal čezenj. Potem so prišli na vrsto hlodi in klopce. Ker so ga klopce popolnoma očarale in je izjemno spretno postavljal tačke iz lukenj na lesene prečke, sem sklenila, da bo izziv tega in prihodnjih tednov hoja po lestvi. Jure je naredil lestev za majhne kužke in Finley junak že obvlada hojo po gostih prečkah navzgor in navzdol in z naklonom. Sčasoma bom prečke umikala; kamor koli dam lestev, neustrašni mali kužek prišiba in pleza. Motorično je izjemno razvit, hodi v vse smeri, celo nazaj in navzgor, pri čemer se mi zdi, da točno ve, katera tačka kaj dela.

Še na poti v Salzburg sem premišljevala, ali sem izbrala pravega mladička in ali je Finley res takšen, kakor mi ga je opisovala Birgit, ali pa bom s seboj odpeljala psa, s katerim ne bom našla stika. Veselo pričakovanje se je mešalo z občutki zdravega dvoma in strahu pred tem, kako bo. Od mojega zadnjega obiska so mladički precej zrasli in tokrat je celo J. opazil velike razlike med njimi. Trije so se tako rekoč kar naprej tako ali drugače tepli oz. si merili moči in ego, če so le imeli priliko in so bili skupaj. Finley in Flora sta se od ravsa distancirala in ko sta bila sama, sta se šla ene vrste kreativne igre v tunelčkih; en se je skril spodaj pod blago, drugi pa ga je v tunelčku iskal s tačko. Če je bil znotraj ograjice človek, sta bila Finley in Flora prva v naročju; in Finley je bil edini, ki je v naročju ostal in se ni menil za vse, ki so ga vlekli za rep. Kazal je neverjetno stabilnost in mirnost, ko pa si ga povabil k igri, je norel kot zmešan. Pot v Salzburg smo izkoristili za prvo socializacijsko vajo in si skupaj ogledali grad ter mesto, šli na kavo in se imeli lepo. V dveh dneh, kar smo skupaj, se je izkazal za mnogo več, kot sem pričakovala – je miren, a hkrati aktiven in radoživ, ne tišči povsod, a vendar je zelo radoveden. Predvsem pa je neverjetno nežen kužek, mil, prisrčen, ljubek; izjemno navezan na svojega človeka. Amélie ga je sprejela tako lepo, kakor niti po najbolj optimistični varianti nisem upala; postavlja mu meje in ga vzgaja, a ker mali sprejema vsakršno avtoriteto, je predvsem njen prijatelj za igro in norenje po travnikih. Zaenkrat skupno hranjenje in niti skupen dostop do igrač ni noben problem. Skratka, imamo se lepo in srčno upam, da bomo mi trije še naprej najboljši par.

Améliejino naravno obnašanje je skakanje. Vedenja, izpeljana iz skakanja, se naučiva hitro, so trdna, zanesljiva in predvsem obema v veliko veselje in zabavo. Majhni psi so priročni za učenje vedenj, ki ljudi spravijo v neverjetno dobro voljo. Za Just Because We Love Clicker Training tečaj sva se mdr. naučili skakati s kolebnico. Vedenje še ni dokončno izoblikovano oz. tekoče, predvsem zaradi nerodne mene. Posnetek je bolj za razvedrilo, tiste vmesne pavzice bova odpravili. Na tečaju sva za vedenje dobili Golden Collar Reward za Behaviour I want to try: A draw between Skipping and "What do you think of that". Preden so posnetek sploh videli, hihi. Amélie je res odklop od psa, pripravljena naučiti se kar koli, kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu.

14. avgusta se pri LAD začne tečaj Basic Shaping & Targets. Učilnice bodo ob sobotah, in sicer 14. in 29. avgusta ter 11. in 25. septembra. Tečaj bo vodila Kate Mallatratt, mentorica pa bo Sachiko Eubanks. Jaz bom tokrat v vlogi tečajnika, ker bi rada basic shaping naredila s Finleyem. Upam, da se nama pridruži še kdo, ki prebira tele strani.

Letošnje leto je leto mladičkov. Še nikdar nisem delala s toliko tako majhnimi psi naenkrat. No, z enimi delala in druge samo opazovala. Še enkrat se je obrestovala (in potrdila za pravilno) trditev Kay Laurence, da se iz opazovanja največ naučimo. Ko gledam fotografije legel parsonov, se mi zdi, da iz ujetih trenutkov igre ali preprosto izrazov na pasjih obrazih lahko razberem to ali ono o psičkovem karakterju. Saj ne, da bi želela postati kak pasji prerokovalec, le pri izbiri mladička zase se ne bi rada uštela. Finley je bil ljubezen na prvi pogled, Birgit, njegova vzrediteljica, pa mi je s svojim delom in energično prešernostjo zelo blizu. Še celo Karine je rekla, ko je videla tele fotografije, da psiček zgleda strašno simpatično, prijetno, prijazno, odprto. In navezano na človeka, saj na večini fotografij leze temu ali onemu v naročje. Poleg tega, da je mladiček repajoča lizulda, mi je to še posebej všeč. Letošnje leto je tudi leto maratonskih voženj. V teh dneh me čaka še ena. Najprej na ogled resastega gusarčka; potem pa, upam, s še enim boksom pot domov. V naš dom.

Malo je ljudi, ki razumejo, zakaj se je treba po psa peljati 3000 km in preživeti v avtu 30 ur. Kalle, gladkodalki prinašalec Mandaral Finders Keepers, je vreden vsakega kilometra vožnje in vsake minute v avtomobilu pri 38 stopinjah zunaj. Pravzaprav bi se ponj peljala še enkrat toliko. Ali še več. Tako odprtega in fenomenalno socializiranega mladička še nisem videla. Amélie je bila izjemno družaben papi, ampak Kalle jo prekaša s svojo izjemno navezanostjo na človeka, neproblematičnostjo in nekompliciranostjo. Kalle je odraščal na ogromnem posestvu na način, kot si predstavljam življenje s psi pred stoletji. V ogromni izbi bivajo skupaj ljudje in psi, potem gredo skupaj malo na lov, so cel dan zunaj, zvečer se družijo v pogovoru ali počitku. Celo leglo je bilo fenomenalno in Gill mi je dala izjemno težko nalogo, naj med 8 črnuhci, na pogled popolnoma enakimi, izberem psa, ki mi je bil všeč prek neta (in naj bi torej bil Kalle). Izbrala sem psa, ki mi je bil najbolj všeč. In ta pes je bil Kalle. Kuža, ki je prototip licky & waggy mladička, pes, ki se v hipu prilagodi vsaki situaciji in ob sebi potrebuje samo svojega človeka, pa je najbolj srečen. Mali kuža z iskrivimi učki, ki ga očitno ne bo treba učiti pozornosti ali odpoklica, saj ima to v genih. Kaj takega še nisem videla, res ne. Pa nisem posebej nora na mladičke, ampak tale mali Kewko, kot sva ga z Mihom med vožnjo ljubkovalno klicala, je res izjemen pes, s katerim je užitek živeti. In delati. Ima vse tisto, kar bi si v sanjah želela od mladička. Miha, srečno s črnim rubinom, pazi nanj in upam, da me boš pogosto klical, kako ga vzgajati in šolati. S temle zakladkom bom več kot rada delala.

V tednih, ko čakam mladička, prebiram knjige in članke in gledam devede Claudie Moser. Pa brskam po starih zapiskih, ki sem si jih delala ob odraščanju Bajka in Amélie. Vmes se je nabralo ogromno izkušenj in glede marsičesa sem spremenila mnenje. Veliko sem se naučila iz izkušenj in pripovedovanj drugih. V pasjem svetu je tako, da občutek in intuicija sta veliko, ampak tisto več pa dajo informacije in izkušnje ljudi, ki jim zaupam. V verigi totalnih nesreč, ki so se mi pripetile zadnje mesece, je bilo vendarle tudi ogromno neprecenljivih novih spoznanj. Marsikaj sem se naučila (in se še učim) ob spremljanju legla airedalčkov iz psarne Must be Magic. Hvala, Meta, da sem bila lahko z vami!

Mladičke sem prvič videla v starosti dobrih 2 tednov in občutek o tem, v kaj se bo kakšen mladiček razvil, je ostal do njihovega odhoda v nove domove. Karakter, ki se je kazal pri 8 tednih, je ostal. Predispozicije za delo so eno, a vendarle še niso dovolj za to, da se bo nek mladič razvil v to, v kar bi se lahko. Marsikdaj sem se spraševala, kakšno delo je tisto, ki razvije vse mladičkove potenciale. Nisem pristaš klikanja kar naprej in četudi sem z dušo in srcem in tudi svetovnonazorsko klikeraš, marsičesa ne delam s klikerjem. Ampak po zdravi pameti. Z J. imava velikokrat debate o psih; pa ne bi mogla reči, da je nek totalen ljubitelj psov, je pa res, da ga psi ne motijo (niti v postelji) in da ima občudovanja vredno razumevanje za moje ukvarjanje s psi. Najine debate so o tem, kaj loči vzgojenega bolj ali manj vaškega psa, s katerim se ni nihče nikdar resno ukvarjal, od neprijetno neposlušnega urbanega psa, s katerim se lastnik veliko ukvarja in z njim obiskuje šolo in vadi in tako naprej.

Moj odgovor ta hip je, da je dobro socializiran (in ne nujno tudi šolan) pes za vsakdanje življenje bolj izi od dobro šolanega (ampak slabše socializiranega) psa. Seveda socializacija poteka tudi skozi šolanje in obratno, a če skušamo oboje abstrahirati in pod šolanje razumemo obisk šole in redno učenje šolskih vaj, se mi zdi, da to ni nujno garant za to, da nam bo pes v veselje na kavi, v piceriji, v kampu ali na obisku pri prijateljih. Tisti vaški psi, ki jih občudujem, so v prvi vrsti izjemno socializirani psi. Pa najbrž nikoli niso bili v živalskem vrtu ali ob otroškem igrišču ali na železniški postaji, kar za socializacijo svojih psov počnem jaz. In se niso njihovi lastniki nikoli zavestno ukvarjali s kakšno socializacijo. So pa ti psi ves čas s svojim lastnikom, spremljajo ga povsod in količinsko gledano je njihova socializacija krasna. Zamenjajo številna okolja, peljejo se s traktorjem, živalski vrt imajo v hlevu, z menjavo letnih časov spoznavajo od košnje do spravila lesa. Tak pes ni bil nikdar učen ne sedi in ne poleg in ne prostora, pa vendarle vse to dela brez besed in takrat, ko je to primerno. Učil se je iz konteksta in imel je priložnosti za to. V bistvu je pes v izvornem pomenu besede; in kakor si jaz predstavljam recimo življenje enega flata izpred mnogo let (mnogo desetletij pravzaprav), ki je zjutraj zgodaj vstal, šel s svojim lastnikom na lov in z njim preživel večji del dneva.

Zadnji obisk Metinih mladičkov, ki že bogatijo življenje svojim novim lastnikom, me je presenetil točno v tej smeri. Najtežji mladiček v leglu, za katerega od 2. tedna dalje nismo vedeli, ali bo sploh kdaj dobil nove lastnike, je postal fenomenalen kuža. No, v bistvu fenomenalna kužica. Totalno skulirana, krasna za delo, odprta, stabilna. Krasna je. Dobila je najboljšega možnega človeka – s katerim je kar naprej, s katerim kar naprej menjata okolja, situacije, delata na terenu, spoznavata nonstop nove stvari. Socializacija je pomembnejša, kot sem si mislila; pa sem vseskozi vedela, da je zelo pomembna. Pred časom sem napisala 12 vaj za mladička. Za novega psa bom seznam še podaljšala; osnova za dobro delo je dobro socializiran pes. Ljudje mislijo, da pes potrebuje ure dolge sprehode; seveda potrebuje tudi sprehode, ampak pes s sosedove kmetije ne gre prav daleč, pa je krasen pes in je v dobri fizični kondiciji. Z Amélie že nekaj mesecev en sprehod dnevno nameniva socializacijam; začela sem hoditi na kave, pa ne zaradi sebe, ampak zaradi nje. Sprehajava se po pločnikih, od katerih na prvi pogled nimava drugega kot izpušne pline. Hodiva na obiske in menjava okolja in trgovine in železniške postaje. Psica je bila vselej v redu; danes pa sem, ko sva se vračali domov, opazila, da je vse bolj podobna psu iz starih pripovedk. No, malo sem kičasta in malo krancljam, ampak tudi J. pravi, da je Amélie tiste sorte pes, ki živi za svojega človeka in s svojim človekom. Brez tega, da bi jo dajala na poleg ali v piceriji na prostor; ona ve, kaj kam paše.

Socializacija in samokotrola. To bom v prvi vrsti počela z mladičkom, ko pride k meni. Klikanje in razmigavanje možgana seveda tudi, ampak socializacija in samokontrola pa s poudarkom.

© copyright za fotografije Karine Rouille

Mladički so se skotili na dan, ki je bil zame nekaj posebnega; 3 fantje in 2 punci. Po mesecih temne žalosti, nespodbudne brezvoljnosti in obupa se je skozi špranjo prikazala nekakšna prihodnost. Še preden sem izvedela za leglo, se je dan razvijal tako, kot se razvijajo dnevi, ki nam spremenijo življenje. Za zmeraj. Bajka nisem in ga ne bom nikoli pozabila in četudi se ga še vedno spominjam z bolečino v srcu in solzami v očeh, se malega flekastega bitjeca veselim. Upam, da se razvije v psička, ki nama bo z Amélie v prijetno družbo. Če nam je bilo dano in bo Karine ocenila, da bi mi bil karakterno ustrezen in bo skratka prišel k meni, ga bom klicala Freud.