kliker.si

Psi različnih pasem, velikosti in starosti se radi igrajo. Za mladičke je igra pomemben del njihovega telesnega in psihičnega razvoja. Skozi igro pes in vodnik spoznavata drug drugega, med njima se krepi tesna prijateljska vez. Igra je tudi pomemben način učenja, ki našega ljubljenčka vzgaja v poslušnega in pozornega psa. S psom se lahko igramo doma ali na sprehodu, več ko se bomo igrali, bolj zabavno bo naše skupno življenje.

Igre vohanja za super noske
Psi imajo zelo dobro razvito čutilo za zaznavanje vonjev. Igre, ki vključujejo vohljanje, so za psa še posebej zanimive in zabavne. Za začetek skrijemo priboljšek pod kos blaga, brisačo ali blazino in opazujemo, s kakšnim veseljem ga bo kuža poiskal. Na sprehodu priboljšek skrijemo v listje ali travo, pasji super nosek bo priboljšek našel kjer koli. Igra bo za psa večji izziv, če bomo priboljšek domiselno skrili. Uporabimo lahko kartonsko škatlo, v katero damo nekaj zmečkanega časopisnega papirja. Med papir zamešamo priboljške in škatla presenečenja je pripravljena. Pes bo priboljške zavohal in se želel dokopati do njih, pri tem pa se bo neizmerno zabaval. Iskanje lahko otežimo tako, da v škatlo položimo še kakšno staro nogavico ali kos blaga in pokrijemo skriti zaklad.

Miselni izzivi
Psi so pametne in zelo učljive živali, lahko jih naučimo reševati zapletene miselne probleme. Reševanje miselnih izzivov stimulira psičkove možgane. Ko se bo tak pes znašel v neznani situaciji, bo premislil, kaj mu je narediti, ohranil bo mirno kri in se ne bo razburil za vsako malenkost. Miselne igre lahko z nekaj domišljije naredimo sami doma iz prazne škatle ali tulca, v katerega vgradimo pregrado, ki kužka loči od priboljška. Če bo kuža želel priti do priboljška, bo moral odstraniti pregrado. Mnogo zabavnih pasjih iger je na voljo tudi v trgovinah za male živali.

Agility v dnevni sobi
Kadar je zunaj slabo vreme ali se hitro spusti tema, si lahko pasje igrišče za agility uredimo kar v domači dnevni sobi. Z malo domišljije lahko iz stolov, desk, škatel, blazin in odej sestavimo pravo tekmovalno progo. Na tla lahko postavimo narobe obrnjene lonce in okrog njih s psom vadimo slalom. Med vratna podboja nalepimo odejo ali kos blaga in psa spodbujamo, da skoči čez oviro. Oviro za preskakovanje lahko postavimo tudi iz deske, ki jo pritrdimo med dva stola. Začnemo tako, da smo s psom na eni strani ovire, čez katero vržemo priboljšek. Ker bo pes želel priti do priboljška, bo skočil na drugo stran. Lahko pa se zabavamo skupaj in čez oviro skačemo v paru. Ne pozabimo kužka nagraditi za vsak uspešen poskus!

Tuneli za pogumne
Hoja skozi tunel je preskus pasjega poguma. Sprva naj bo tunel, ki ga naredimo iz domače opreme, širok, kratek in svetel, da se ga kuža ne bo ustrašil. Sčasoma lahko tunel postane ožji, daljši in temnejši. Opazujmo psa in pazimo, da se teme ne ustraši. Tunel lahko naredimo tako, da čez dve stranici stola pogrnemo odejo. Če damo skupaj več stolov, bo tunel daljši. Tunel lahko naredimo tudi iz ležalne blazine, ki jo oblikujemo v zvitek in zalepimo z lepilnim trakom. Skupaj s psom se postavimo na eno stran tunela, potem skozenj vržemo priboljšek. Pes bo želel priti do priboljška, zato bo stekel skozi tunel. K sebi ga pokličemo tako, da mu priboljšek vržemo v nasprotno smer.

Plezalne poti
Psi imajo radi izzive in se radi učijo. V nove stvari jih ne smemo nikdar siliti, prav tako jim ne smemo dajati nalog, ki jim ne morejo biti kos – ker so preveliki, prestari, pretežki. Vsako vajo lahko oblikujemo tako, da jo bo pes zmogel varno izvesti. Naš cilj je, da bomo s kužkom preživeli skupni prosti čas zabavno in varno. Iz pripomočkov, ki jih najdemo doma, lahko sestavimo zapletene pasje plezalne poti in labirinte. Uporabimo narobe obrnjene plastične škatle ali posode, deske, zabojčke, stole in pručke ter iz njih sestavimo plezalno pot. Pazimo, da psu pri hoji ne bo drselo. Pri hoji mu lahko pomagamo tako, da ga vodimo oz. mu kažemo pot s priboljškom v roki, ki jo počasi premikamo pred njim.

Zimska pasja oprema za hojo v hribe ali za špancir kar tako je po mojih izkušnjah predvsem stvar varnosti. Poletna vročina je za večino psov večji problem kot zimski mraz; sama pri nobenem svojih psov nisem opazila, da bi jih v snegu in mrazu zeblo. Dokler hodi, je pes ogret, še posebej če teka po snegu, ki ga ima večina psov res rada. Težava nastane pri psih s kratko dlako na vrhu ali ob povratku v hladen avto, ko se skratka pes ustavi. Četudi je bilo na vrhu prvonovembrskega Stubecka toplo, je malo pihalo in biti na 2370 m je vseeno malce višje kot biti v dolini; Finley se je, medtem ko sem se preoblekla in pila čaj, pričel tako tresti, da sem ga zavila v brezrokavnik iz flisa. In je pomagalo. V lanski zimski sezoni po hribih se je pokazalo isto – med hojo nobenega problema, ob postanku tresenje od mraza. Pri pregledu ponudbe in tipov oblačil sem se odločila za Ruffwear Climate Changer, ki je narejen iz Polartec Classic 200 materiala. Po včerajšnji probi sem absolutno navdušena nad kvaliteto izdelka in tudi tem, kako lahko ga je dati na psa. Mislim, da bo odlično služil v ogrevalne namene na zimskih vzponih.

Ena od dobrih plati tega, da je jeseni in pozimi pravzaprav večino časa tema, je, da ni razlike med slabim in lepim vremenom – v vsakem primeru je takrat, ko pridem iz službe, tema. V letih nočne hoje v hribe sem se teme navadila do te mere, da mi je v bistvu zelo, zelo ljuba in mi je nočno hribolazenje izjemno pri srcu. Je ena taka čisto posebna izkušnja. Da pa je vse skupaj varno, morata biti psa vidna: da ju vidim jaz in da drugi vidijo nas. Pred leti sem odkrila enkratne led ovratnice Leuchtie, ki svetijo tudi več 100 metrov daleč. Za še večjo vidljivost (da je večja odbojna površina) pa uporabljam Ruffwearov Track Jacket. Narejen je iz zelo prožnega in prilegajočega materiala ter je odličen tudi za denimo tek, skratka povsod, kjer bi radi, da se psa vidi. Meni osebno je to, da dobro vidim psa, zelo pomembno, daje mi miren občutek varnosti. Led lučke v kombinaciji z odsevnim jopičem pa dajo tudi tolikšno osvetljenost, da sama le redko prižgem Petzla na glavi. Izkušnja nočnega hribolazenja je nekaj posebnega; meni se hoja v hribe v temi resnično enako dopade kot pohajanje po sončku. Je pa dosti bolj prvobitna in podaljša sezono tako rekoč brez omejitev.

Pulover iz flisa in jopič za vidljivost se z velikim popustom naroči pri Camddwr Canine (poštnina je zanemarljiva, servis zanesljiv, le vnaprej je treba preveriti, ali imajo velikost na zalogi). Led ovratnico pa se najugodneje dobi na brustgeschirr.com.

Fusnota. Letos je še celo meni uspelo dobiti korektno opremo za zimska hribolazenja. Gojzarji Hanwag so presegli pričakovanja in bi šla kar povsod z njimi; zaenkrat, tok tok, ne kaže, da bi goretex membrana popustila, nogo pa tako lepo primejo, da je še celo hoja po skalah kakor stopicanje po preprogi. Softshell in zimske hlače sem našla pa tako prijetne, da me nobeno vreme več ne spravi ven iz jesensko-zimske hoste.

Pasja pohodnika Amélie in Finley sta letos stopila na 13 dvatisočakov. Večinoma smo hodili sami, kadar pa smo imeli družbo, je bila ta odlična. Psa me o hoji v gore na vsaki poti veliko naučita; in pazita name, jaz pa na njiju. Izbirali smo manj obljudene vrhove, na katerih smo v bistvu vselej stali sami. Anči ubira optimalne trase in skrbi, da se ne izgubimo; Finko pa vztrajno trenira mojo nenavdušenost nad pogledovanjem po prepadnih severnih stenah, saj mu je v največji užitek hoditi po robu in zreti globoko v dolino. Ta pes ima dejansko fetiš na višino. Luštno zapoznelo poletje je bilo. Med drugim smo srečali medveda; no, pravzaprav slišali rjovenje, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil jelenji ruk. Nekaj metrov stran od nas. Ustrašila sta se tudi psa in kar nekaj časa smo se skrivali globoko v ruševju, kjer naj nas domnevni medved domnevno ne bi dobil. Pa se je vse lepo izteklo. Domov smo prinesli en kup dobre volje in nepregledno število fotk, ki jih bo sortiral šele kak zimski večer. Nastal je še filmček o psih v hribih; na poti na Vajnež skozi Medji dol in čez Rido. Prelepo. In mislim, da ne bomo čakali do naslednjega leta, da ponovimo. Samotno, razgledno, spokojno.

Pri delu s psom smo običajno fokusirani na vedenje, ki naj bi bilo rezultat učenja. Skozi učenje pa pes usvaja tudi učne veščine, ki učenje v bistvu sploh omogočajo; in mnogokrat je prav od njih odvisna uspešnost učenja. V enem zadnjih tečajev pri Kay Laurence smo dobili v reševanje zaenkrat še ne povsem rešeno uganko, katere psičkove učne veščine omogočajo generalizacijo vedenj, tj. da bo pes neko naučeno vedenje sposoben izvesti v različnih situacijah. Pravi odgovor ni, da psa vedenje najprej naučimo doma, potem pa ga uporabljamo v okoljih z najprej malo in postopoma vse več motnjami, zanimajo nas veščine, ki generalizacijo sploh omogočajo (ki omogočajo prenosnost vedenj).

Sama sem se želela prepričati, če sploh razumem, kaj naj bi učna veščina (ang. learning skill) glede na naučeno vedenje (ang. learned behaviour) sploh bila. Takole na prvo misel žal pojma nimam. In ker Kay nikdar ne da odgovora, ampak tečajnike 'le' usmerja, da z vodenim razmišljanjem sami skušamo najti odgovore na lastna vprašanja, me je vprašala: "What is the difference between a learning skill and a learned behaviour?" Hm, kaj pa vi mislite? In, ufff, to je samo podvprašanje temeljnega razmišljanja, ki smo ga dobili za domačo nalogo: "How would you teach a dog to generalise to new environments by using the transference of learning skills?"

Torej, za začetek, kaj so za vas učne veščine, ki jih pes usvaja skozi učenje ...

Letošnje poletje je spet tako naneslo, da nismo mogli (oz. smeli) iti na dopust. Zato smo si dopustniške popoldneve pričarali kar doma, z igro ob reki, klikeraškim delom, sprehodi, pohodi in hribolazenjem. Amélie je kondicijsko zelo dobro pripravljena psička, hodi lahko tako rekoč od zore do mraka in ima vmes dovolj energije še za prinašanje rogovil, ki naj bi bile po njenem namenjene metanju po hribu navzdol. Finley je mlad pes, na daljše ture sem ga navajala postopoma in ga kondicijsko več mesecev pripravljala z izleti na bližnje hribe. Oba pa zelo uživata v hoji po nepoznanih terenih, najbrž se tudi psi naveličajo dan za dnem hoditi po istih poteh. Včasih se mi celo zdi, da kontemplativno opazujeta spokojno okolico okrog sebe, hehe.

Za pot v hribe s psi moramo najprej dobro oceniti kondicijsko pripravljenost psa in turo načrtovati skladno s psičkovimi in našimi zmožnostmi. V nahrbtniku mora biti dovolj vode; sama pred turo psoma namažem tačke oz. blazinice z vetaseptalom ali ogjičevim mazilom, če je v načrtu hoja po skalah. Žal še vedno nastane kakšna odrgnina, ki jo ob prihodu domov razkužim s penečim plivaseptom in namažem z ognjičevim mazilom ali sivkinim oljem. Finley je okrog smrčka slabše pigmentiran, zato ga zaščitim s kremo za sončenje z visokim faktorjem. Naredim pa jima tudi skutno-jetrno pašteto, ki sta je vedno vesela. Za prvo pomoč imam s sabo komprese, kaliko povoj, coban povoj, sivkino olje in vetaseptal.

Amélie slabo prenaša vročino oz. direktne sončne žarke, včasih ji je muka iti že čez travnik do reke. Dolgo časa sem bila zelo proti temu, da bi na svoja psa dajala kar koli, letos pa sem se vseeno odločila za Ruffwearov Swamp Cooler, pregrinjalo, ki odbija sončno svetlobo in UV-žarke, spodnji sloj pa hladi psa. Navdušena sem, Amélie pa se mi zdi je presrečna, da lahko normalno funkcionira v zanjo sicer manj primernih razmerah. Kmalu je svoj Ruffwearov hladilni jopič dobil tudi Finley. Resnično odličen in vsestransko uporaben izdelek! Za varnejšo pot po hribih, kjer je zaradi varnosti treba psa pripeti, ga varovati, mu pomagati na poti, uporabljam Rufffwearovo Web Master oprsnico; kvalitetno izdelana tritočkovna oprsnica omogoča dobro gibljivost in varen sistem pripenjanja, priročen ročaj pa zagotavlja varno nošnjo.

Več fotografij:
– Vrtaško Sleme, 2077 m
– Ogradi, 2087 m
– Ovčji vrh (Geissberg), 2024 m.

Dolgo nas ni bilo; malo smo bili na bolniški, potovali naokrog, se učili in se predvsem lepo imeli. Nova besedila o šolanju bodo, idej je ogromno, na seminarjih smo spoznali marsikaj novega. In na dogdance tekmah videli nekaj res luštnih koreografij. Za vesel in nasmejan in poleten povratek pa pofilmani spomini pasjih radosti na Nadiži. Topla smaragdna reka, zabavno brodenje po koritih; pa seveda čudovita družba.

Pred nekaj dnevi mi je Maja iz Celja napisala prijazno pisemce (Maja, hvala!); o kužkih, nagajivih in mirnih, o delu z njimi, o tem, kako se kar naprej učimo in kako nam nekako gre in je življenje s psi enkratno. Njenega sporočila sem bila zelo vesela – iz njega veje točno tisti pozitivno motivirani optimizem, ki ga želim širiti pri delu s psi. Fokusiranje samo na probleme in težave ne prinese konstruktivnih rešitev in prezre ta spontani del interakcije s psi; hkrati je pa res tudi, da v življenju, niti v življenju s psi, stvari niso prav in narobe oz. nanje ne smemo gledati kot na pravilne ali napačne. Ljudje smo različni, situacije so različne, psi so različni, spreminjamo se v času. Če poznamo sebe in psa in poznamo različne metodologije šolanja, bomo znali sami izbrati način, ki bo pri našem psu dal rezultat, kot si ga mi sami želimo.

Ker ne verjamem v obstoj univerzalnega prav in narobe, ne verjamem v negativne markerje – v označevanje napak. Mislim, da učenje z označevanjem neželenih vedenj ni nobeno učenje, saj ne prinaša nobene vsebine. Ali je prepoved vedenja vedenje? Ni, kakor tudi odsotnost vedenja ni vedenje; zato psa ne moremo naučiti ne-skakati po ljudeh ali ne-vleči, ker neskakanje in nevlečenje nista vedenji. Odločiti se moramo, katero vedenje bi namesto tega vedenja psa radi naučili. Temu vedenju rečemo nadomestno vedenje. Moje nadomestno vedenje za večino življenjskih situacij je frontalni sedi, tj. sedi prej menoj. Ko denimo srečamo nekoga, s katerim se želim pogovoriti, se ustaviti, hkrati pa želim psičkovo mirnost, je človekov prihod proti meni za psa namig, da se usede. Ne uporabljam nobenega verbalnega namiga, ker to ni potrebno oz. sploh ne želim, da se bo pes odzval na moj verbalni namig, ampak želim, da mu je okoljski namig (ang. environmental cue), situacija sama povod za to, da se sam usede pred mene.

Finley je moj prvi pes, ki ne pozna besedice 'ne' in ni bil nikdar označevan za t. i. napačne odločitve in mu nisem nikoli rekla 'fuj'. Moj prvi pes, ki ga nisem učila odsotnosti vedenj, ampak vedenja z vsebino – nadomestna vedenja. Že res, da Finč ni neka beštija od psa, ampak vendarle je navit in nabrit terier, ki mu energije za to ali ono nikdar ne zmanjka. In predvsem je ekstremno družaben pes, ki bi polupčkal vsa živa bitja, ki mu pridejo na pot; pse, mucke, zajčke. Včeraj sva šla zvečer na sladoled in ko sva se vračala proti domu, sva kot ponavadi srečala veliko psov. Za razliko od ponavadi pa je včeraj prvič sam ponudil nadomestno vedenje pred tem, ko sem mu želela ponuditi fribi – pogledal je proti psu, prepoznal okoljski namig, prišel do mene in se usedel. Bravo, Finley!

Da rezimiram do zdaj napisano, preden se izgubimo: odsotnost vedenja ni vedenje, zato denimo ne-skakanja po ljudeh ne moremo učiti; 'ne' je negativni marker, ki ne prinaša nobene informacije s pozitivno vsebino (odsotnost vsebine ni vsebina); nadomestno vedenje je vedenje, s katerim se pes odzove na impulz iz okolja brez našega neposrednega namiga, torej sam od sebe, ko impulz prepozna. Vedenj ne odvajamo, ampak jih učimo! Zdaj pa še tisto najpomembnejše: kako do tega nadomestnega vedenja pridemo? Preden povem, kako sva delala s Finleyem, tisto, kar je pomembneje – delala sva dobrih 5 mesecev, konsistentno vsak dan, od lažjih situacij k težjim. V tem procesu je pes dobival samo pozitivne informacije, kaj srečanja (z ljudmi, s psi) pomenijo, in se naučil reagirati tako, kot želim. Ne tako, kot je prav, le tako, kot je meni všeč. Nekomu drugemu pa je nemara všeč nekaj drugega. Pa še to, kar niti ni tako nepomembno – jaz želim, da pes skače po meni, da mi iz ust vzame priboljšek, da dela odboje od mene, pa tudi od koga drugega. Zato je načeloma skakanje po drugih ljudeh, kadar so namigi, verbalni ali okoljski taki, celo zelo zaželeno; neželeno je le, kadar je pes na povodcu in se srečam z nekom v mestu. Pes potrebuje samo jasne informacije, kako naj odreagira v nekem prepoznavnem spletu okoliščin (okoljskem namigu), zato ga moramo vedenja učiti in jih ne odvajati. Pes bo prepoznal namig za nekaj početi, ne more pa prepoznati namiga za ne početi nič. Kaj je to nič početi (početi odsotnost vedenja)?

Pa še postopek učenja. Na koncu ga bom napisala zato, ker je učenje pravzaprav še najbolj preprosto, zagotovo bistveno preprostejše od tega, da človek razume vse zgoraj napisano – da ni prav in narobe stvari, da je v odnosu do psa najpomembneje to, da psa razumemo, da psa poznamo, da smo notranje mirni in samozavestni, da smo seznanjeni z metodologijami. Navsezadnje, da smo empatični, da imamo psa radi, zares radi! In da vemo, da učenje s klikerjem ni klik in nagrada, ampak način življenja. Takole sva delala s Finleyem: ko se je približeval človek, pozneje pa človek s psom, najprej stran od naju in potem vse bližje, sem psu dajala fribije. Nisem ga klicala ali preusmerjala, sama sem se postavila tako, da se ni mogel psihotično fokusirati na prišleka, se sklonila k njemu in ga preprosto pitala z briketki. Ta najin ritualček desenzibilizacije na primerni razdalji od dražljaja je sčasoma prekril osnovni dražljaj oz. je osnovni dražljaj ob njem popolnoma zbledel. Finčkovi možgani so se navadili na prisotnosti stimulusa, ki je postal namig za sedenje pred mano. Seveda ga še vedno nagrajujem in še vedno nagrajujem tudi Anči, ko prišiba pred mene in me glede ves čas, ko jaz z nekom čvekam, pa naj bo sredi travnika ali v mestu. Moja informacija psu je najprej bila, da moteči stimulus ni vreden pozornosti, saj imam jaz njami stvari zanj; potem sva se učila, kaj naj dela (sedi pred mano); potem sva to 5 mesecev vztrajno vadila, vselej in povsod; zdaj pa pes sam od sebe ponudi vedenje, ki mi je všeč. Ekola, pa imamo pridnega Finleyja. Nič nisva odvajala ali prepovedovala ali postavljala meje. Namesto tega sva se učila vsebino, kaj neka situacija pomeni. Pes resda razume meje in zaradi postavljanja meja resda ne bo zatravmiran, ampak zame osebno v meji ni čisto nobene pozitivne vsebine; in nobenega pravega smisla. V sedenju pred mano kot nadomestnem vedenju in samokontroli hkrati pa je smisel. Jaz sem sicer vodja krdela, da nimamo anarhije in da vemo, kdo je kdo; vem pa, da me bo pes cenil, če bova tudi najboljša frenda in soigralca in tega ne bo zasenčil moj človeški egotrip ali neke stare legende, da mora pes kar takole iz zraka brezpogojno ubogati.

Srečno vsem, ki se boste t. i. odpravljanja vedenj lotili na drugačen način, s povsem spremenjeno logiko – ne s prepovedmi in z odsotnostjo vedenj, ampak z učenjem nadomestnega vedenja. Ne bo čez noč in uspeh je odvisen samo in edino od vas. In natančnejših informacij od zgoraj napisanih ne potrebujete. Ne pozabite tudi, da je vsako učenje zabavno in vsak trenutek, preživet s psom, dragocen. Pri šolanju s klikerjem je tako, da se dogaja, da so psi v procesu učenja bolj angažirani od lastnikov, ki si ne upajo nič sami poskusiti ali kaj sami narediti ali ravnati majčkeno drugače, kot so kje prebrali ali jim je kdo rekel. Pa je vendarle najpomembnejša prav lastna glava. Vsakdo mora za svojega psa sam poiskati pravo vedenje, tj. vedenje, ki bo prav. In premišljevanje o tem, kako se z opisano metodologijo to da naučiti, je zagotovo že vsaj polovica uspeha!

Preden ogrejem tipkovnico za resnejše teme o šolanju, na željo mnogih najprej o tem, kako v trening vpeljemo nagrajevanje večjih enot, ne posameznih vaj, par fotografij ta navihane Anči in ta nežnega Finkota. Finley je po prvem trimanju videti kot mali pasji gospodič; razvil se je v prekrasnega psa, tako karakterno kot vizualno. Če je Anči nujnosemoravednonekajdogajati pes, je Finko kuži, ki rad tudi samo skoči v naročje in samo je in uživa samo v čohanju.

Finley je en tak Medved Pu kuži; dobrodušen psiček, ki ima rad vsa živa bitja, prijazna neroda, ob katero se drgne sosedova mačka in mu leže prede na tačkah, medtem ko jo on nežno liže in lupčka. Ko pride Anči nekam na obisk, je v par minutah pod njeno kontrolo cela bajta od kleti do podstrehe; in povsod se v trenutku počuti kot doma. Finko pa si najprej poišče zaveznika in mu potem vdano in povsod sledi. Skupaj sta enkraten tim in mi trije smo najboljši par, hehe. Pa še par fotk za vse, ki vas zanima, kako se razvija Finley. Prečudovit mali kužek je; in kot kaže, bo tudi ostal zelo majhen. Tako majhen je, da gre brez težav Amélie pod trebuhom, kadar se lovita.

Navdušena, navdušena! Očarana, očarana! Dogstepper je še boljši, kot sem pričakovala; priročen, praktičen, uporaben, pa res nudi nešteto možnosti za sestavljanje. Je odlična talna tarča, ker je iz mehkega materiala in dokaj debel, posamezni koščki so primerni za microshaping posameznih tačk, ker se sestavljajo, pa celo kot target mat. Dogstepper je odličen za cavaletti, pa ker se da palico nastaviti visoko, tudi za preskoke ali plazenje spodaj. Pa za slalom, pa za vaje pošiljanja v t. i. škatlo, pa za učenje obkrožanja. In še in še in še! Ena najboljših naložb v pasje pripomočke, vse čestitke Denise Nardelli za tole enkratno pogruntavščino. Po večerni vadbi in telovadbi na dogstepperju moja hiperaktivčka po dolgem času spita pred polnočjo. Dogstepper se lahko naroči v www.clickershop24.de.

Življenje z dvema ali več psi je precej drugačno od življenja z enim samim psom; pa ne zaradi tega, ker je še enkrat toliko tačk za umiti ali dvakrat več hrane za pripraviti. Več psov funkcionira drugače do lastnika in seveda med seboj. Dela je več in hkrati manj, predvsem pa poteka čisto drugače. Z vsakim psom je treba delati posebej, mu posebej namenjati čas in mu posebej izkazovati pozornost. Vsak pes pa potrebuje tudi svoj prostor, kamor se lahko umakne. Vsak pes je individuum zase, oba psa skupaj pa sta skupina, ki funkcionira kot samostojen organizem. Dva (in več) psov skupaj razvijeta zanimivo 'eden za vse' miselnost, prijateljstvo med njima pa je zame nekaj najlepšega.

Po zgornji logiki imam torej doma tri pasje organizme – vsakega psa posebej in oba skupaj. Zato tudi treningi potekajo z vsakim posebej in z obema skupaj. Za življenje z več psi je zelo pomembno, da je poslušna in obvladljiva skupina, zato je delo s skupino temeljnega pomena; oblikuje razmerja med psi in psov do lastnika. Z obema psoma delam pogosto in spontano; četudi je protokol mojega odnosa do obeh psov skupaj jasen in vselej enak, ne poteka na način šolske ure v sobi za trening, ampak za to izkoristim vsakdanje situacije, denimo čas po umivanju tačk, čas ko se kuha kava, poslušanje priljubljene pesmi. Če želim imeti odziv skupine, tj. da se na odpoklic ali poziv k hrani odzoveta oba psa, moram delati in vaditi z obema psoma kot s skupino. Vznemirjenje je nalezljivo in če se v skupini psov en pes vznemiri, mu bodo ostali sledili. Zato je po drugi strani pomembno, da v skupini vadimo samo vedenja, ki so jim individualni psi dorasli, sicer dobimo neobvladljiv kaos.

Mlad pes se obnašanja v skupini uči od starejšega psa, s katerim naj bi delal v paru. Amélie je moja zlata kužica in Finley se je od nje postopoma naučil vsa hišna pravila. S tem ko sem delala z Amélie in dobila želeni odziv, sem torej delala tudi s Finleyem, ki je prevzemal vedenja, pomembna za življenje v skupini. Za delo v paru uporabljam ime kot označevalec za možnost za nagrado (ojačevalec, ang. reinforcement). Počakam, da prideta psa pred mene in sta pozorna name, potem izgovorim ime psa, ga pogledam in nagradim. Ker imam dva psa, je vsak na eni strani, ob eni roki, da se mlajši hitro nauči protokola in se odziva na svoje ime, ostale namige pa ignorira. Hkrati mladega psa, zdaj Finleyja, nagradim tudi, kadar ne reagira na Améliejino ime. Tako učenje je zabavno in psi hitro poštekajo pravila igre, res pa je, da je potrebno veliko samodiscipline z vodnikove strani in predvsem jasen protokol, ki se ne spreminja. Pes mora imeti jasne informacije o tem, kaj prinaša nagrado, kdaj je čas zanj in kdaj ni čas zanj.

Za učenje novih vedenj pa delo v skupini ni primerno; v skupini se lahko preverjajo le vedenja, ki so že izoblikovana in na namigu. V bistvu je delo v skupini odličen trening za t. i. stimulus control, da se torej le pes, ki mu damo namig, odzove le z vedenjem, ki ga ta namig sproži. In četudi individualno delo zveni preprosto, je marsikdaj vse prej kot enostavno. Zlasti za mladega psa, ki bi bil rad povsod zraven, ki si želi sodelovanja z vodnikom in ki pač ne razume, da ni vselej čas zanj. Tega, da ni vselej čas zanj, ga moramo naučiti. (In ne samo upati, da bo to sam spoznal.) Jaz od prvega dne s Finleyjem vadim crate games in delava številne vaje za samokontrolo. Pa vendarle se njegovo lajanje med delom z Amélie, ko je čakal v boksu, ni in ni zmanjševalo. Finley je navajen na bivanje v boksu, z boksom povezuje same pozitivne asociacije in težko bi rekla, da je lajanje znak pomanjkanja samokontrole. Prej vznemirjenja, ki mu psiček ni znal biti kos.

Kay Laurence mi je svetovala, naj popolnoma obrnem optiko in naj ne poskušam učiti odsotnosti vedenja, tj. odsotnosti lajanja, ker se odsotnosti vedenja sploh ne da naučiti. Da če pes ne bo lajal, to še ne pomeni, da bo notranje miren. Kay pravi, da nelajati v boksu ni vedenje, kakor tudi popuščen povodec ni vedenje. Psa pa lahko naučimo prisotnost zaželenega vedenja, v mojem primeru mirnost, medtem ko Amélie dela. Kay mi je predlagala uporabo t. i. zaščitnih vrat, ki psu omogočajo, da spremlja, kaj se dogaja, na nas pa je, da ga naučimo, da biti na drugi strani vratc pomeni MYOB (mind your own business).

MYOB je torej vedenje, ki ga nameravam naučiti. Presenetilo me je, kako odličen pripomoček pri tem so vratca. Najprej sem psa naučila, da je biti na tisti strani vratc, kjer se ne klika, ravno tako nagrajujoče. Z brzdanjem samokontrole smo se naučili, da se po vratcih ne skače, ker nagrado prinaša le mirnost na tej strani vratc. Potem sem se nekaj časa samo sprehajala po sobi za trening, oba psa pa sta bila na drugi strani in sta me samo opazovala. Četudi sem se jaz delala, da samo malo hodim gorpadol, sem v bistvu nagrajevala njiju za mirnost. Presenetljivo hitro sta spoznala, da je MYOB čisto super stvar, da se ne bo svet podrl, če tisti trenutek nisem z njima, ter da je samo opazovati celo nagrajevano. Biti na drugi strani vratc je za psa torej okoljski namig (ang. environmental cue), da nagrada bo, čeprav klikanja zanj sicer ne bo, in da mu ni treba nič početi, ni mu treba ponujati nobenega vedenja, samo čakati je treba na nagrado, ki bo tupatam priletela. Temeljnega pomena je, da pes dojame protokol: nič ne počnem, sem le miren, klik ni namenjen meni, pa vendarle dobim narado. Jaz delam najprej s Finleyjem, ki je bolj občutljiv kot Amélie in se hitreje počuti izključenega in izločenega. Po seansi z njim je povsem miren tudi na drugi strani vratc in odlično dela MYOB, medtem ko jaz delam z Amélie. Moja izkušnja z vratci je torej izjemno pozitivna; pa ne samo za odpravo lajanja, tudi sicer se mi zdi, da je psičkova samokontrola neverjetno boljša, vez z mano v smislu pozornosti in spoštovanja pa še tesnejša.