kliker.si

Jasna komunikacija je eden temeljnih predpogojev, da bo šolanje psa uspešno ter naučena vedenja zanesljivo in natančno izvajana. Kliker kot označevalec vedenj oz., bolje, označevalec izbir je čudovit pripomoček, s katerim psu damo jasno vedeti, katero vedenje nam je bilo všeč in smo ga zanj nagradili; in ga bomo še nagradili, če bo to vedenje ponovil. Črno-bela slika, kaj je vredno nagrade in kaj ne, pa za nedvoumno komunikacijo s psom ni dovolj. Označevanje psičkovih izbir je le osrednji del učenja, ki pa ima tudi začetek in konec. Seveda je pomembno, da pes ve, katero vedenje od njega želimo, pomembno pa je tudi, da ve, kdaj se seansa učenja začne ter kdaj konča. Če bomo pričeli psa učiti kot strela z jasnega, ga bomo presenetili in zmedli, navadno bo trajalo kar nekaj časa, da bo dojel, da od njega želimo aktivnejše sodelovanje kot sicer. Navsezadnje pa obstaja tudi več tipov učnih ur in če uporabljamo jasne sprožilne signale, bo pes točno vedel, kaj se bomo šli, in bo ustrezno deloval.

Po nekaterih priporočilih naj bi bil vklopni znak za pričetek učenja signal, ki psičkovo pozornost preusmeri na vodnika. To je ena izmed možnosti, ki pa pride v poštev predvsem v začetnih fazah učenja, tj. pri mladem psu, ki ga učimo preprosta vedenja oz. en sam tip vedenj. Ko pa psa učimo veliko različnih vedenj po različnih metodah in nemara tudi za različne športe, je dobro, da sprožilne signale diverzificiramo. Tako bomo psu na začetku učne ure povedali, katera vedenja pridejo v poštev za trening, kar zoži možnost vedenj, ki bodo nagrajevana, skrajša čas učenja in zlasti poveča psičkovo možnost, da je uspešen. Več uspešnih ponovitev pa pomeni večjo stopnjo t. i. reinforcementa, ki poviša stopnjo motiviranosti za delo.

Pes dostiktrat tip dela, ki bo sledilo, razbere že iz okoliščin – če greva v gozd, je malo verjetno, da bova izvajala canine freestyle, ki ga vadiva ob glasbi, po drugi strani je skoraj nemogoče, da bova doma trenirala prinašanje divjadi. A vendarle, dobro učenje je učenje z generalizacijo in načeloma lahko sredi gozda delava obrate, heelwork ali prinašanje; doma pa se učiva nova vedenja ali ponavljava že osvojena ali pa kravžljava možgančke s freetimom. Vsako učno uro naj torej uvede sprožilni signal, najbolje verbalni, ki bo napovedal, kaj bomo delali.

Ko vadim lovsko prinašanje, psa na uro pripravim z ready; kadar ponavljava naučena vedenja, to uvedeva z delat; če pričakujem, da bo pes sam od sebe ponujal vedenja, za katera od mene ne bo dobil ključev (povelj), rečem freetime. Kadar na novo oblikujeva vedenje, temu rečeva shaping time in pes ve, da od mene ne bo povelij, da pa mu tudi ni treba biti inventiven kot pri freetimu. Situacija, v kateri je pes ustvarjalen v freetimu, in situacija, v kateri eno samo vedenje oblikujeva s shapingom, je v marsičem pravzaprav identična – jaz sem tiho in čakam na psičkove reakcije. In če učno uro napovem s freetime oz. shaping time, bo pes v štartu vedel, ali mora vsakič ponuditi novo vedenje (freetime) ali se vračati k nagrajenemu (shaping time). Sprožilni signali so temeljni element jasne komunikacije in marsikdaj preprečijo psičkovo frustracijo, ko zre v nas in ne ve, kaj se bomo šli.

Pri učenju kompleksnejših vedenj moramo marsikdaj učenje prekiniti, da pripravimo rekvizite ali pripomočke za delo; vmes je pes navadno na off in čaka. Attila Szkukalek je na našem oberammergauskem seminarju kar naprej poudarjal vrednost zagonskega signala znotraj učne ure, ki psu označi štart, da lahko začne ponujati vedenja. Temu je zelo povedno dejal action, ki je psu dal vedeti, da se začenja delo. Signal action je lahko tudi odlično t. i. premostitveno povelje za čas učenja, ko vedenja zaradi neizoblikovanosti še nimamo na povelju. Konec učne ure ne glede na to, kakšne vrste je bila, vedno označim z izklopnim signalom dost.

Ni nujno, da sprožilni signali uvajajo samo delo in učne ure in trening, s playtime denimo psu povem, da bova od takrat dalje uživala v igri. Za Amélie, ki ji je v poseben užitek pozirati pred fotoaparatom, pa sem uvedla signal Veselinka; in takrat se z največjim veseljem prelevi v mično pasjo gospodično, ki gunca afne in je vselej za štose, ne glede na to, kako prismuknjene so moje ideje, kje in s kakšnimi pripomočki jo bom fotografirala.

Koreografija z Bajkom
Koreografija se začne z idejo, kakšno zgodbo bi radi posredovali. Svojega pasjega partnerja moramo poznati v vse kotičke njegovih ravnanj, da ga bomo lahko vodili do optimalne izrazne moči. Sprožilni moment za idejo je lahko marsikaj, sploh ne nujno glasba. Kadar zaprem oči in pomislim na mojo nežno črno mrcino, najprej pomislim na toplino, ki mi jo to moje navihano bitje daje od prvega rozastega trenutka, ko je z mano. Bajk je bil namreč v leglu označen z roza trakcem in od prvih dni dalje ga ljubkovalno kličem Rozič. In v tem pinki imenu se skriva njegovo milo poslanstvo na tem svetu, na katerem želi ustreči vsem. Vedno. Ekola ideje – jaz in moj pes, ki ne moreva drug brez drugega.

Glasbo sem iskala res dolgo časa, a zdaj jo imam. Victory od deklet iz zasedbe Bond izraža točno tista občutja, s katerimi me preveva Bajk. Koreografija bo preprosta, temeljila bo na veliko heelworka v različnih pozicijah, tudi takih, ki vsebujejo tenzije, oddaljevanja in ponovne združitve. Kostum je po Attilovem prepričanju bistveni del koreografije. Torej bom ob mojem črnuhcu nosila mehko črno. Hm, ampak nekaj rozastega mora biti … Rekviziti rutino popestrijo, torej naj bo roza palica.

Bond, Victory. Glasba za canine freestyle koreografijo z Bajkom.

Koreografija z Amélie
Idej za multipraktično Amélie je vselej preveč, kakor tudi ona navadno počne najmanj dve stvari hkrati. Zadnje dni poskuša delati prevale med plazenjem nazaj, pred tedni pa je hojo po zadnjih tačkah izpeljala v slalom nazaj. Ampak tisto, kar jaz najprej povežem z mojo malo punčko, je definitivno nekaj francoskega. Temperamentnega, živahnega, veselega, radostnega, poskočnega. Aha – naj bo cancan.

Ideje o cancanu nisem želela uporabiti dobesedno, zato sva s Karine prišli do priredbe Vanesse Mae, ki je za canine freestyle z mojim malim torpedom odlična. Ampak preden začnem pisati koreografijo, moram začutiti Moulin Rouge v čim več pojavnih oblikah, da se bom odločila za stil. Pa navsezadnje kostum. Zaenkrat vem le to, da bo krilce kratko in oranžno in da se definitivno ne mislim odreči oranžnemu peresu v laseh. Ostalo moram še preučiti, da bom spoznala, kateri pasji gibi pristojijo pasji interpretaciji cancana. Lajtmotiv pa že imava, odločila sem se za veliko število preskokov čez nogo spredaj. Mala je sposobna to početi par minut, upam, da bom jaz tudi.

Vanessa Mae, (I) Can, Can (You?). Glasba za canine freestyle koreografijo z Amélie.

Nastop Attile Szkukaleka v rutini Gladiator je bil eden prvih fristajlerskih posnetkov, ki sem jih videla. Zastajal mi je dih in oblivala me je kurja polt, ko sem spoznavala, kakšno neverjetno izrazno moč imata lahko pasje in človeško telo, ko ob glasbi nastopata kot tim. Cele noči sem srfala po internetu, da bi našla čim več literature za samostojno učenje, saj disciplina, ena najlepših in najtežjih kinoloških disciplin, v Sloveniji ni prisotna. Naredila sem si načrt dela z Bajkom in pozneje z Amélie, si vsak dan zapisovala, kaj smo počeli, kako napredovali in kje se nam zatika. Seznam vedenj, ki se jih učimo, trenutno obsega nekaj sto vedenj v številnih variantah. Ampak … Ampak brezhibno izvajanje vaj je samo predpogoj za fristajlersko koreografijo, ki ima svojo formo, strukturo, namen, s katerimi želimo nekaj sporočiti in pašejo v določen kulturni vzorec. Golo izvajanje vaj ne more posredovati sporočila, brez sporočila pa ni plesa. Plesno gibanje je intencionalno, ne funkcionalno, komunikacija s psom pa ne samo fizična, ampak tudi emocionalna. Ples je zgrajen iz plesnih elementov, rezultat pa je koreografija. Koreografija s psom in njegovim človeškim spremljevalcem.

In pri koreografiji se nam je ustavilo. To, kako sestaviš elemente v smiselno celoto, se moraš od nekoga naučiti, nekdo ti mora pokazati, na kaj moraš biti pozoren, katere so osnovne linije gibanja, kako prisluhniti svojemu psu in najti tista vedenja, s katerimi bo njegovo sporočilo še posebej žlahtno. Gibanja, s katerimi bosta oba izrazila sporočilo, ki ga želita posredovati občinstvu. Priložnost učiti se od Attile Szkukaleka je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Pravzaprav nisem verjela, da se mi to dogaja, dokler mu nisem na spoznavni večer v pravljično lepem, zasneženem mestecu Oberammergau segla v roko. In naslednje jutro in potem tako ves teden sledila njegovim navodilom, kako gibanje preliti v umetniško obliko.

Delali smo vaje s psi, a najprej smo ogrevali svoja telesa in spoznavali svoje izrazne možnosti. In omejitve. Iz gruče nerodnih tečajnikov, ki smo pohojali drug drugega, smo zadnji dan postali radostna telesa, ki z veseljem drsimo po prostoru. Ves čas smo delali ob glasbeni kulisi in ritem, ki nam ga je diktirala Attilova mašinca za štetje korakov, nam je zlezel pod kožo. One, two, three, four, one, two, three, four … In tako pozno v noč. Attila je spremenil naš pogled na delo s psom in nam privzgojil prečudovite vrednote, ki so iz že tako navdihujočega sobivanja s psom naredile nepozabno izkušnjo. Se včasih vprašam, če mi še katero bitje lahko da toliko, kot mi dajeta moja psa.

Za koreografijo potrebujemo:
• navdih
• seznam materialnih elementov
• poznavanje konstrukcijskih elementov.

NAVDIH
Navdih je lahko:
• avditiven
• vizualen
• kinestetičen
• taktilen
• dobeseden.
Navdih za Gladiatorja je Attila dobil citatno oz. dobesedno – listal je katalog s kostumi in njegova domišljija se je razživela od podobah gladiatorja in batmana. Odločil se je za gladiatorja, poslušalci pa smo ga hudomušno spodbujali, naj naredi tudi batmansko koreografijo. Navadno je navdih avditiven, ko se nam ob določeni pesmi pričnejo sprehajati mravlje po rokah ali nam plesati metulji v trebuhu. Pogosto navdih za koreografijo sproži vizualen vtis iz okolja, okrog katerega se nam splete zgodba. Ali pa ob dotikanju žameta ali svile doživljamo občutja, ki bi jih radi izrazili.

Ideji sledijo priprave. Zbrati moramo čim več informacij o ideji, raziskati zgodovino oz. jo kontekstualno umestiti, preučiti navade in oblačila, značilna za okolje, v katerem naša ideja živi. Brez natančnega poznavanja ozadja naše ideje ne moremo najti psičkovih gibov in vedenj, ki bodo to idejo izražali. Zbranih informacij je navadno ogromno, zato na koncu izbiro zožimo na določen stil. In ko imamo stil, v katerem bomo idejo izrazili, pričnemo iskati t. i. movement content, tj. gibe, ki bodo naše sporočilo posredoval gledalcem. Prepustimo se improvizaciji in preskušamo, ali bodo občutevanja, ki jih želimo zbuditi, izražali obrati, skoki, plazenje ali morda brezhibna hoja poleg.

In ko imamo vse to, se pravo delo šele začne. Definiramo materialne elemente, ki jih bomo uporabili v koreografiji, ter koreografijo napišemo s pomočjo konstrukcijskih elementov. Potem ko pes zna vsa vedenja oz. gibe, ki jih bomo v koreografiji uporabili, traja sestavljanje in učenje koreografije 3–6 mesecev.

Od Attile sem na seminarju največkrat slišala besedici domišljija in svoboda. Vseskozi je poudarjal, da je v fristajlerskem nastopu zvezda pes in da mora biti ves fokus na psu; in da nam prav to, da se vodnik umakne korak nazaj in pusti psu, da se izrazi, odpira vrata v nove vrste svobodo. Četudi še nisem videla bolj discipliniranega človeka, Attila verjame, da bi bilo življenje brez domišljije sila dolgočasno.

»Canine freestyle is a musical performance choreographed to display the dog and handlers talent, teamwork, creativity, joy and the bond the team shares. The foundation of the performance is traditional obedience exercises used in combination with the dogs natural behaviours and movement along with inventive moves that give the illusion of dance. Freestyle taps into the handlers imagination and opens the door to a new sense of freedom unlike any other dog sport.«

Zaradi ta leve sem želela ta desno. Tolikšna podobnost je tudi v pasjem svetu redka; skoraj identična obarvanost, izjemna sorodnost karakterjev. Dva ljubka, vedno migajoča repka, presrečna, da živita. Pravzaprav ju loči le kak centimeter višine ter dlaka, ki je ima moja ljuba jetijevka preveč. Zdaj ko imava ogledalo, se bo tudi s podobo lažje približati originalu. Je promets de faire le toilettage.

Kaj je tisto, kar iz prezentacije vedenj naredi nepozabno predstavo, je bilo vprašanje, ki nam ga je zastavila Kay na tečaju. Zgodba je tista. Canine freestyle je baletna predstava pasjega in človeškega telesa, ki pripovedujeta zgodbo. Brez zgodbe rutina razpade na posamezne elemente, navadno trikce, ki so lahko perfektno izvedeni – a so še vedno samo trikci. Vez med psom in človekom, ki se kaže v usklajenosti gibov, spoji nastop v tekočo celoto s katarzičnimi učinki na publiko.

Glasba je v trojici pes-vodnik-glasba za mnoge vodnike najtežji element, saj mora nositi zgodbo, ki jo fristajlerski par želi posredovati, hkrati pa tudi ustrezati izraznosti tako vodnika kot psa. Rutina naj bi delovala tekoče in naravno. Ko vodnik in pes stopita na parkur, stopita na oder in njuna predstava je artistična točka. Canine freestyle je umetnost.

Naravni in tekoči gibi pridejo z marljivim delom; pa z medsebojnim spoznavanjem in ustvarjanjem nepozabne vezi med plesočima partnerjema. Plesni gibi v končni obliki delujejo lahkotno in v dobri koreografiji vodnik in pes skladno drsita skozi glasbo. Na začetku pa je marsikateri vodnik lesen kot klada in se pes lomi že pri najbolj preprostih obratih. Pes plesnih korakov sicer ne more vaditi, obstajajo pa številne vaje, ki njegovo gibanje naredijo tekoče in skladno.

Flexigility izboljšuje gibanje pri celi vrsti pasjih vedenj in v številne namene, mdr. krepi psičkovo moč, povečuje prožnost vezi in prispeva k uravnoteženemu gibanju. Vaj je toliko, kolikor domišljije in iznajdljivosti premore vodnik. Morgan Spector je skakanje uvrstil na seznam osnovnih veščin, ki jih mora obvladati vsak pes; na mesto pred njim je postavil zavedanje zadnjega dela telesa. Na istem seznamu sta tudi vaji sedi in prostor, ki se jima vodniki posvečajo bistveno bolj kot skakanju in vajam za to, da se psiček sploh zaveda, da ima poleg sprednjih tačk tudi zadnje in jih uspe koordinirano upravljati. Flexigility vaje razvijajo koordinirano premikanje s krepitvijo zadnjega dela telesa in z učenjem umirjenega ravnotežja ter prožne hoje. Razvijajo samozavest in samozavedanje, zlasti pri psih, ki ji hitro zmoti dogajanje v okolici.

Winniejini lastnici ne manjka domišljije in vadi flexigility marsikje in z marsičem. Pohvaljena! Marljivi dekleti sta psičkino prvotno nekoordinirano gibanje zelo omehčali. Pred meseci se je vsak korak v rikverc zdel nemogoč, v nedeljo pa je mali psič naredil prve korake nazaj in ob kamniti zid navzgor. Klik za psiča, pohvala vodnici in najlepše darilo za tršico.

sestavine
60 g masla ali druge maščobe
50 g naribanega topljivega sira
130 g polnozrnate moke
1 konzerva mladega korenčka v naravnem soku
1 čajna žlička peteršilja
1 čajna žlička česna v prahu
mleko ali voda po potrebi

priprava
Maščobo in sir stopimo v kozici, ves čas segrevanja na rahlem ognju dobro mešamo. Kozico odstavimo z ognja in vsebino stresemo v posodo z moko. Dodamo zmlet korenček, peteršilj in česen. Dobro zmešamo, dodamo tekočino in zgnetemo v gladko zmes. Testo pustimo na hladnem počivati eno uro. Potem ga razvaljamo na debelino 0,5 cm in izrežemo piškote poljubnih oblik. V pečici, ogreti na 180 ˚C, jih pečemo 20–30 minut, dokler niso zlato zapečeni. Iz navedenih sestavin dobimo en velik pladenj piškotov.

1990 je John Gilbert povabil Mary Ray, da bi v Bedfordu organizirala večerni seminar s svojima psoma Toddyjem in Roxy. Mary je takrat tekmovala v poslušnosti in heelwork obeh psov je bil tako osupljiv, da je John predlagal, da bi ga pokazala v rutini, dolgi 3 minute in 54 sekund. Da vse skupaj ne bi bilo tako dolgočasno, je predlagal glasbeno podlago. Dogodku se je opisno reklo »heelwork to music«, ker je bil točno to – prikaz heelworka ob glasbi. Nastop je do huronskega aplavdiranja navdušil občinstvo in Mary se je naslednjih nekaj let ukvarjala s tem, kako glasbo vključiti kot enakovreden element v delo vodnika in psa. 1996 je v Coventryju potekalo prvo tekmovanje. Iz večernega nastopa odlične inštruktorice in dolgoletne tekmovalke v poslušnosti se je tako razvila nova kinološka športna disciplina, ki je zaradi svoje privlačnosti hitro našla mnoge privržence po vsem svetu. Po 2000 so pričeli nastajati številni klubi in organizacije, ki imajo svoja pravila in svoja tekmovanja.

Prvotno ime je ostalo v državah, ki so se s športom pričele ukvarjati prve in ga ohranjale v tesni zvezi s poslušnostjo. Sčasoma sta se izoblikovali dve varianti: heelwork to music (HTM) ima v rutini 2/3 heelworka in ne več kot 1/3 freestyla, canine freestyle pa ima največ 1/3 heelworka in 2/3 freestlyla. Doggy dancing, canine dancing, dancing with dogs ipd. pa niso kinološke discipline, ampak poljudna imena za poljudna početja. Navadno gre za trikce, izvajane ob glasbi, ki pa med sabo niso povezani in nastop kot celota nima sporočilne vrednosti oz. ga glasba ne povezuje v gledališko celoto.

Poslanstvo HTM in CF je promocija resnega dela v poslušnosti na zabaven način. S popularizacijo agilityja je namreč izjemno upadlo zanimanje za obedience, ki ni ravno šport za občinstvo, ampak disciplina entuziastov. HTM in CF ohranjata mnoge zakonitosti obediencea, imata izjemno stroga pravila, šolanje je dolgotrajno in natančno. Tisto, kar daje disciplinama neujemljivi šarm, je enost para vodnik-pes, ki gledalcem sproža kurjo polt ali se jih dotakne v najbolj intimne dele srca. Rutina ni kupček trikcev ali galerija veščin, ki jih pes zna; nastop odseva ultimativno človeško-pasje partnerstvo, brezkompromisno ujemanje vodnika, psa in glasbe.

Na moji prvi uri virtualnega CF-tečaja nam je Kay Laurence, naša prezlata inštruktorica, napisala: »I want you to make a copy of this and post it to the front of your training journals, memorise it and recite it before you train. The performance is not the tricks, clever training, or razzle dazzle, but the complete focus, energy and commitment of both partners that makes a memorable experience.«.

Tina Humphrey, Crufts 2007

Šolanje s klikerjem je celovit sistem šolanja; ni samo način, kako z mehansko pripravico, ki ob pritisku odda jeklen zvok, označimo vedenje, ki nam je pri psu več, med drugim je recimo tudi način, kako psa naučimo razmišljati. Psa lahko do želenega vedenja pripeljemo z različnimi tehnikami učenja, med katerimi so najbolj razširjene vabljenje (ang. luring), oblikovanje (ang. shaping) in tarčenje (ang. targeting). Uporaba vabe, navadno koščka hrane ali igračke, psa hitro privede do ponavljanja vedenja, ki bi ga od njega radi. Ko vabo umaknemo, pa navadno zbledi tudi vedenje, ki ga je vaba pri psu vzbujala, in potrebnih je veliko ponovitev, da se vedenje okrepi. Z oblikovanjem pustimo, da pride vedenje iz psa samega, in sicer tako, da ga usmerjamo z označevanjem vse bolj natančnih približkov končnega vedenja. S tarčenjem psa na pravo pot usmerimo s tarčo, ki psu izbiro med neskončno mnogo vedenji omeji.

Proces učenja poteka kot spodbujanje in utrjevanje želenih vedenj. Vodnik psu pusti, da po tej poti stopa sam, saj bo pes vedenja, ki so nagrajevana, ponavljala vse pogosteje; vedenja, ki jih vodnik ne označuje, pa bo pes opustil. Še vedno pa je vodnik tisti, ki usmerja učenje, ga oblikuje po vnaprej začrtanemu planu, kaj bi od psa rad. Obstaja pa tudi poseben segment šolanja s klikerjem, v katerem je vodnikova vloga zmanjšana na minimum, psičkov vložek v razmišljanje pa je maksimalen. To je freetime.

Freetime je popolna improvizacijska točka, v kateri je vodnik na stol zleknjeni opazovalec, ki sicer klika in nagrajuje, a brez končnega cilja. Ni vedenja, proti kateremu bi vodil psa. Psu lahko v pomoč pri inventivnosti ponudimo kak rekvizit, denimo škatlo, žogo, palico. Freetime ima eno samo pravilo: v eni seansi lahko vsako vedenje, ki ga ponudi pes, nagradimo enkrat samkrat. Pes mora torej maksimalno razmišljati, kaj vse lahko naredi, da bo prišel do klika. Navadno najprej ponovi repertoar nazadnje naučenih ali najbolj utrjenih vedenj; šarm freetime seanse pa je v trenutkih, ko pes postane inovativen. Takrat razmišlja, postane nepopisno prikupno ustvarjalen. Vmes je lahko pavza negotovosti, ki pa jo moramo prečkati, saj je onstran molka morje novih vedenj, ki jih je naš pes sposoben pokazati, pa mi tega niti vedeli nismo.

Freetime nas uči potrpežljivosti, psa pa samostojnosti; je prežitek izvirnih metod začetnikov uporabe operantnega pogojevanja. Bob Bailey denimo je svoje enkratno filmsko delo, v katerem je prikazal osnovne principe oblikovanja vedenj, naslovil Patient like the chipmunks. Film vsem bodočim uporabnikom metode, ki je z generacijami po B. F. Skinnerju pričela svoj zmagoviti pohod, sporoča, da je bistvo klikeraških praks živalim dopustiti, da same ponujajo vedenja. Biti potrpežljiv! Iznajdljivost živali je neverjetna, če jim le pustimo, da se izrazijo.

Amélie me je med svojo prvo freetime seanso do solz nasmejala z vedenji, ki so ji prišla na pamet. Bajk, ki kot mladič ni bil učen po sistemu oblikovanja vedenj, je potreboval dalj časa, a zdaj komaj čaka, da mi pokaže vse, kar je sposoben izvesti s svojimi štirimi tačkami. Ko sem negotova, kako ravnati med freetime seanso, si pomagam s temle navodilom Kay Laurence: »We do all our free shaping sitting in a chair. I find it removes that ambiguous reply to 'no click'. If I am standing it clearly means the wrong behaviour, if I am sitting it clearly means 'keep thinking, keep trying'. The location during acquisition is very important and can affect the behaviour for life. Make sure you also sit straight in your chair – your body position is the only reference the dog has for 'straight'.« Torej sedim, čakam, gledam in uživam v iznajdljivosti svojih psov.

Bajk na poligonu, september 2008



Amélie na poligonu, september 2008

Šolanje psov pregovorno sodi med dejavnosti, za katere se predpostavlja oseben stik med vsemi sodelujočimi. Najraje na travnatem poligonu, na katerem se v popoldanskih urah srečajo v vrsto postrojeni tečajniki s svojimi psi ter inštruktor. A naše dejansko življenje s psom poteka na mnogo bolj intimen način, s psom povečini sobivamo mnogo bolj tesno kot so naši predniki kdaj koli prej. Zato so v številnih pasjih šolah v tujini gosji red na pasjih poligonih zamenjale dvorane, v katerih so stene pobarvane v prijaznih barvah in so nedrseče podlage prijetne za hojo. Za psa in za vodnika, ki ju lahko pri delu spodbuja tudi glasbena kulisa.

Hkrati se je šolanje izjemno profiliralo; inštruktorji so se specializirali za posamezne discipline, ki pa žal niso v vseh državah enako razvite. Je pa zato na srečo mogoča neomejena komunikacija med podobno mislečimi kinološkimi zanesenjaki z vsega sveta, ki se pogovarjamo na pasjih forumih, si izmenjujemo posnetke naših psov, delimo izkušnje ali si posredujemo koristno literaturo. Novi mediji so v kinologojo prinesli številne nove trende ter širijo znanje med uporabnike kinoloških storitev.

V času, ko se celo na državni ravni propagira projekte e-znanja za vse, pasja e-šola ni pravzaprav nič nenavadnega. Najprej se je pojavila v Skandinaviji, kjer naravne razmere narekujejo drugačne vrste sodelovanja, saj fizična prisotnost in prepotovanje velikih razdalj včasih preprosto nista mogoča. Tam imajo z e-inštrukcijami dobre izkušnje, pa so se počasi opogumili tudi drugod po svetu. Pasje šole nudijo internetno posredovane tečaje ljudem po vsem svetu, imajo skrbno izdelane programe, ki jih tečajnik izvaja doma. Inštruktor njegovo delo spremlja s pomočjo posnetega gradiva, ga usmerja, vodi, opozarja na napake.

Med pasjimi športi sem najbolj naklonjena disciplini canine freestyle, ki pa v mojem okolju ni prisotna, zato sem prisiljena biti samouk. Iskanje informacij me je pripeljalo do virtualnega e-tečaja. Preden sem se odločila za vpis, sem preskusila, kako taka pasja e-šola pravzaprav izgleda …

Psička na posnetku je moja preljuba e-učenka s svojo čarobno vodnico. Da smo se odločile za tovrstno obliko šolanja, je razlogov za eno zvrhano malho zgodb; pomembno je, da smo zdaj skupaj, da se učimo druga od druge, da je napredek očiten in da s psi delava na način, ki nama je blizu. Volja vedno najde pot. Moji dragi e-prinčipeski, le tako naprej, vajina tršica je neizmerno ponosna na vaju. Klik. Pa neskončno rada vaju ima.