Biblioteka pasjih knjig

Ptolemaj I. je v 3. stol. pr. n. š. ustanovil znamenito Aleksandrijsko knjižnico, ker ga je obsedala misel, da bi vso znanost takratnega sveta zbral in uredil na enem mestu. Prvi bibliotekar Demetrij je dobil nalogo, da poišče neznane knjige po vsem Sredozemlju. Ladje, ki so pristale v Aleksandriji, so morale izročiti tamkajšnji knjižnici v pregled vse knjige, ki so bile na krovu. Še neznana pisanja so na hitro prepisali in kopije vrnili na ladje. Tako je z leti nastala velikanska zbirka večinoma zvitkov grških spisov iz papirusa. Z nastankom tiska se je zamisel, združiti znanje vsega sveta na enem mestu, utelesila v novem mediju – v knjigi. Nastajati so začele tiskane enciklopedije, v katerih so se zbirali in skladiščili podatki v besedi in sliki. Francoska Enciklopedija 1751–80 je bila veliki svetovni zemljevid znanosti, ki se je trudil prikazati vso človekovo znanstveno in kulturno dediščino.

250 let po enciklopedistih je podatkov in informacij več kot kdaj koli prej. Tudi knjig. Tudi pasjih knjig. In v mikroprocesorjih naših možganov je le malo prostora. In četudi se marsikdaj sliši, da je šolanje psa le stvar izkušenj in prakse, niti milijoni klikov ne bodo zadostovali – če bomo klikali kar v tri dni, brez repa in smisla in cilja. Knjige so zato, da nas usmerijo v svetove, za katere še slutili nismo; da nam pokažejo poti naprej, ki jih sami nismo znali najti; da nas navsezadnje potrdijo v naših ravnanjih in nam pomežiknejo v vzpodbudo. Knjige nam dajejo znanje in znanje nam daje samozavest, da smo pri klikanju odločnejši in pri delu sproščeni. Knjige so orožje proti marsikdaj suhoparnim pasjim šolskim klopem, v kateri dostikrat ni prostora za ustvarjalnost, ker se brzi k izpitu. Knjige učijo, da pomaga lastna glava. Knjige nam skratka dajo veliko. Berimo jih!

Pasji DVD-ji v domači knjižnici.
Pasje knjige v domači knjižnici.

»Mislim, da bi morali brati sploh samo take knjige, ki nas grizejo in zbadajo. Če nas knjiga, ki jo beremo, ne zdrami z udarcem s pestjo po betici, čemu neki se ubadamo z njo?« (Franz Kafka)