kliker.si

Povprečno spim štiri ure na noč; včasih malo več, včasih malo manj. Nisem nespečna, torej ne spim malo zato, ker ne bi mogla spati. Razen izjemoma zaspim isto sekundo, ko se tako namenim. Malo spim zato, ker je noč najlepši del dneva – ker potrebujem čas za branje, ker potrebujem par ur na dan v tišini miselnega raziskovanja, ker za preživetje potrebujem ukvarjati se s stvarmi, ki so mi všeč in blizu. In za vse to čez dan ni časa; pa preveč hrupno je in živo in preveč ljudi povsod. Jaz sem sicer temperamenten in energičen človek, cenim pa arhaični, aristokratski časovni vakuum. Pisanje prioritetnih seznamov je smiselno, prav kakor sklepanje kompromisov, kljub temu pa mi v pičlih par ur, ki mi ostanejo po prihodu iz službe, ne uspe stlačiti tistega, kar smatram za svoj eksistenčni minimum. Bolj kot spanje za preživetje potrebujem smisel; in spanje mi takega smisla ne daje.

Đorđe Balašević, Prva ljubav.

Moj del večera se navadno začne s skodelico čaja in urejanjem črnega moleskina, ki mi napoveduje prihodnost, tj. namesto mene memorira načrte za naslednje dni. Brez zapisovalnika sem izgubljena in brez planiranja se mi zdi, da dnevi bežijo mimo mene, ne da bi pustili za sabo kako sled. Potrebujem sledi, spomine, reminiscence; in ne, ne zanašam se na to, da bo življenje že naplavilo tisto, kar mi je bilo namenjeno. Ustvarjalni kaos v glavi je fajn, hiperzdizajnirano življenje je dolgočasno, mirnost pa prinaša občutek, da so stvari obvladljive; temu služi mala črna knjižica z elastiko. Na mizi imam vselej več napol prebranih knjig, ki jih dokončujem glede na razpoloženja in afinitete. Rada imam selitve fiktivnih junakov iz ene zgodbe v drugo, prepletanja epistemologije s kinologijo ali vajami za zdravo hrbtenico. V knjigah se zrcali svet in ko ga použivam, raste in se plemeniti tisto, čemur pravim smisel; artikuliram odgovore na stara vprašanja, postavljam nove zakaje in kakoje. Ponoči je magično, ker je temno in tiho; bele svetlobe, ki mi omogoča branje, ne maram, zato imam na mizi vselej vsaj eno svečko, ki daje prostoru vonj. Noč pa je tudi čas za muziko, za glasbena potovanja po folderjih in asociativna odkrivanja novega. Se mi zdi, da se človek pri percipiranju realij ne sme nikdar ustaviti, da moramo biti odprti za stvari, ki jih ne poznamo. Se učiti sprejemati drugačnosti. Noč je torej namenjena spoznavanju sveta in spoznavanje je smisel.