kliker.si

Med vsako igro se dogaja učenje, gradi odnos in raste zaupanje. Igre ne smemo podcenjevati, zato nobena igra s psom ne sme biti kar nekaj, ampak mora imeti natančno opredeljena pravila: kaj in kako želimo psa naučiti, kakšna tveganja pri tem obstajajo, kakšno predznanje potrebujemo. Imeti torej moramo jasne kriterije in se vseskozi zavedati, kakšna vedenja pri igri pravzaprav spodbujamo. Hkrati moramo biti pozorni na svoje lastno početje; med igro s svojim vedenjem psa lahko dvigujemo ali umirjamo. Mirnejši, počasnejši gibi bodo psa umirili in sprostili; če bodo naše kretnje silovite in ihtave, bodo taki tudi psičkovi odzivi. Po drugi strani moramo na vsako učenje gledati kakor na igro; tudi če je igra resna, naj bi še vedno bila igra. Med najpomembnejšimi igrami, ki se jih gremo s psom celo življenje, so igre za samokontrolo. Veliko jih je, so različnih težavnostnih stopenj in potekajo z različnimi pripomočki, navadno s hrano ali igračo; mnoge igre za samokontrolo izvirajo iz dostopa do početij, ki so psu všeč. Samokontrola je kakor mišica – več ko bomo vadili, bolj utrjena bo.

Osnovna igra s hrano
Nagrajevanje s hrano je najpogostejša oblika nagrajevanja pri šolanju s klikerjem. Večinoma imajo psi priboljške radi, mnogi med njimi bi za hrano naredili vse; veliko pričakovanje priboljška in želja, da bi do priboljška prišli, pa mnoge pse vodi v čustvena stanja, ki za šolanje niso primerna – v preveliko vnemo, nemirnost, celo frustracije. Zato je zelo pomembno, da psa, ki ga bomo pri šolanju nagrajevali s hrano, najprej naučimo samokontrole do hrane, ki jo imamo v roki za nagrajevanje. Pes mora vedeti, da hrana v roki, posodici ali na tleh ni njegova, ampak naša, in da bo njegova šele, ko bomo to dovolili oz. ko bodo za to izpolnjeni pogoji, tj. določeno vedenje. Pes pri tem ne sme čutiti nobenega stresa, prisotnost hrane zanj ne sme biti frustrirajoča, ne sme histerizirati in na hrano ne sme biti fokusiran. Pes mora biti v prisotnosti hrane povsem sproščen, njegova pozornost pa mora biti namenjena nam.

Namig (angl. cue) za to vajo je vonj hrane, ki jo imamo v roki. Pravilo igre pravi: če imam hrano v roki, se odmakni stran. Hrana je moja, dokler se ne boš umaknil; ko se boš umaknil, si boš prislužil klik, s klikom pa priboljšek. Od vsega začetka moramo imeti jasno izoblikovane kriterije, kakšno vedenje si bo prislužilo klik – odmik stran, položaj v sedi, stoje, kakršna koli pozicija, premikanje, mirnost, brez lajanja … Če pes sili v roko, roko odmaknemo k sebi in psu onemogočimo dostop do nje; ko se pes umakne stran, si prisluži klik. Postopoma, korak za korakom, kriterije zvišujemo do želene oblike. Nobene kazni ni v tem procesu in nobenih prepovedi ne dajemo, saj je načelo igre jasno: dokler siliš v hrano, je hrana moja, ko se umakneš in počakaš, bo tvoja. Pes mora do te logike priti sam, zato ga ne usmerjamo z negativnimi markerji. Moj cilj pri tej vaji je bila negibna mirnost (brez prestopanj, miganj ipd.) s fokusom name v stojnem položaju. Pomembno je, da preprečimo morebitno veriženje vedenj, da bi se denimo k tej vaji pripelo prestopicanje na mestu ali lajanje. Prav tako je izjemno pomembno, da vseskozi ohranjamo enake kriterije, kaj si bo prislužilo klik; pri tem ne gre samo za to, ali pes z gobčkom sili v našo roko, pomembna je celota vedenj med učenjem te vaje. Postavimo si jasne meje, kaj bomo nagrajevali oz. spodbujali.

Položaj s hrano v roki je osnovni, iz njega izpeljemo postavljanje hrane na podlogo, potem pa z generalizacijo postopoma kamor koli. Pravila igre ostajajo vseskozi enaka: če imam hrano v roki, se odmakni, glej me, bodi pri miru in sproščeno počakaj na klik. Podloga je psu v pomoč, da lokalizira oz. omeji prostor, v katerega nima vstopa. Zato je pomembno, da pes pri tej vaji hrane nikdar ne vzame sam, ampak mu jo vselej, tudi v osnovni različici, damo mi. Ker sama 90 % priboljškov za nagrado vržem stran, tudi pri tej vaji psa navajam na to, da bo priboljšek po kliku dobil stran od mene. Če pes skuša vzeti hrano s podloge, jo prekrijemo z roko in mu to preprečimo. Ko se odmakne, C&T. Pomembno je, da težavnost zvišujemo postopoma, da psa ne spravljamo v položaje, ki jim ne bo kos, ampak korak za korakom gradimo zavedanje, da bo hrano zagotovo dobil, če se bo držal pravil. Kajti vsaka igra ima pravila.

Frcanje hrane in t. i. food circuit
Osnovna igra s hrano je preprosta, a izjemno učinkovita vaja za samokontrolo, ki bo zgradila tudi odlično pozornost, psu pa privzgojila vadbo v emocionalno sproščenem, nenapetem, mirnem stanju. Je predpogoj za vsako nagrajevanje s hrano pri oblikovanju vedenj s klikerjem. Ko pes razume koncept in smo z njegovim vedenjem med čakanjem na dovoljenje za priboljšek zadovoljni, lahko vajo na različne načine otežimo. Lahko podaljšujemo čas čakanja, razdaljo med nami in psom, uvedemo motnje. Lahko spremenimo način nagrajevanja in hrane ne damo oz. vržemo psu, ampak mu jo frcnemo.

Odlična igra s hrano je tudi t. i. food circuit, tj. metanje hrane stran od nas ter psičkovo prihajanje okrog nas na pozicijo na levi. Za psa je hrana v gibanju bolj zanimiva kot statična hrana, gibanje hrani doda vrednost, zato se te igre lotimo šele, ko je pes sposoben osnovne igre s hrano brez pretiranega vznemirjenja. Veselja do dela ne smemo enačiti s histeriziranjem, zato bodimo vseskozi pozorni na psičkovo čustveno stanje. Preden se preveč razburi, odnehamo; trajanje igre gradimo postopoma. Food circuit je odlična predvaja za odpoklic, ker privzgaja prihajanje k vodniku, hkrati pa gradi pozornost na vodnika tudi v okoliščinah z motnjami, ko so prisotni razdalja, drugi predmeti ali zvoki. Sprva označujemo pogled nazaj k nam, potem ko je psiček stekel za priboljškom in ga pojedel, sčasoma spodbujamo obkrožanje vodnika in prihod na levo, ki postane sprožilec novega letečega priboljška.