O bližini, zaljubljenosti, všečnosti, krizi identitete; in o ljubezni

Pred meseci sem v nekaj tednih šla na toliko zmenkov kot prej v celem življenju skupaj. Projekta 'partner' sem se lotila zdravorazumsko in z jasno definiranimi predstavami o drugem, s katerim bi bila sposobna živeti happily ever after. Spoštovanje, razumevanje, sprejemanje drugačnosti; svoboda in pripadnost hkrati. Drugi, zanimal me je drugi. Ko človek leze proti štiridesetem, so pričakovanja od sočloveka pač drugačna kot pri dvajsetih, ko pomemben del življenja poteka kot ležanje na postelji in meditiranje o ljubezni in smislu življenja. Mlad človek je v intenzivnem odnosu iskanja lastne personalnosti in definiranja svoje osebnosti, doseči skuša samostojnost, si postaviti življenjske cilje; dosega identiteto avtonomne odrasle osebe. Del vzpostavljanja nove identitete je sprejemanje realne slike o sebi in svetu okrog jaza; in zaljubljanje je pri tem pomemben mehanizem. Vsak ciklus zaljubljanja in razočaranja je za mladega človeka nova lekcija o realnosti življenja. Potem človek odraste; z rastjo pa naj bi prišla sposobnost, da drugega realno vidimo takšnega, kot je, ga takšnega sprejmemo in ljubimo; kot sprejmemo in ljubimo tudi sebe takšne, kakršni smo.

Na vsakem zmenku pa se mi je zdelo, da pravzaprav ne govorimo istega jezika; saj ne rečem, da spomini na mladost niso fenomenalni, pa na vso tisto zmedo v glavi, obsesijo telesa s plahutanjem metuljev in gomazenjem mravelj, ampak, hm, od tega se na dolgi rok ne živi. Ljudje menijo, da je zaljubljenost, v najboljšem primeru zapakirana v nekakšno kemijo, začetni in nujni del vsakega ljubezenskega odnosa in da se dober odnos pač mora začeti z zaljubljanjem. Zaljubljenost ima strukturo nevrotične motnje in stanje zaljubljenosti se lahko opiše kot obsesivni kompleks. Zaljubljajo se samo tiste osebe, ki niso zgradile lastne identitete, zasnovane na resničnosti, in ki niso sposobne zaobjeti realnosti drugega. Osebe z zgrajeno identiteto in z zavestjo o resničnosti drugih pa niso sposobne za zaljubljenost, so pa sposobne za ljubezen. A big, big difference! Subjekt ljubezni ve, da partner ni popoln, ga sprejema takšnega, kot je; in je povsem zadovoljen z občasnimi močnimi občutji, ne potrebuje pa dnevnega čustvenega spektakla. Pa zaupa; brezpogojno. Po drugi strani pa, mar ni motnja tudi, da oseba ni več sposobna zaljubiti se, da je izgubila vso domišljijo in postala nekakšen računalnik? Ne, ne; odrasli integrirani osebi je še vedno lahko nekdo za zadet všeč na prvi pogled, lahko občuti močno simpatijo ob prvem stiku – vendar to jemlje z zadržkom in distanco. Integrirana oseba lahko celo sanjari o objektu všečnosti, vendar je fantazije ne obsedajo, ampak bogatijo.




Plavi orkestar, Goodbye teens.

Zahodni človek ima jasno predstavo o tem, kako naj bi izgledal zaljubljeni človek, ljubezen pa ostaja nejasna, brez pozitivne definicije, brez predstave, ki bi odražala njeno bistvo. Ko se projicirana slika o drugem razblini in se skoznjo prebije realna slika o sočloveku, ko drugega vidimo takšnega, kot je, pa ne skozi sebe, se šele lahko začne ljubezen. Ampak večina ljudi sliko o drugem popači, ker nimajo jasne slike o samem sebi, neizgrajeno identiteto in ne sprejemajo resničnega sebe. In kar naprej doživljajo krizo identitete. Obseda jih podoba o pravem partnerju, ki upravlja z njihovim egom. Ne sprejemajo, da se v ljubezenskem odnosu močna občutja do partnerja pojavljajo samo v nekaterih situacijah. Ta svet definitivno ni zame, mislim svet zaljubljenosti; pa vnaprej sprejmem opazke o emocionalni hladnosti ali predozirani racionalnosti, ampak sem čisto srečna v svoji odraslosti in tem, da ne rabim več ekstremnih občutij, ki bi me razmetavala po čereh. Ne rabim bildanja ega ob drugem, ker se poznam in sprejemam; rada pa imam občutek povezanosti, pripadnosti, zveze z drugim in drugimi. Ne maram emocionalnih spektakularnosti, rada pa imam bližino. Tako simpl, skromno, tiho bližino, ki zna živeti tudi brez mene, se odločati brez mene; me tupatam pustiti pri miru, ker imam čisto rada svoj mali innerspace in hobije, ki me veselijo. Vem, da se bližina včasih skrije za devet gora in devet voda. Ampak ljubezen je dosegljiva brez stika. In ima moč, da naredi življenje močnejše od usode.

Comments

Več se govori o

soncesi's picture

Več se govori o zaljubljenosti, ki se jo velikokrat enači kar z ljubeznijo. In to potem povzroča zmedenost in nezadovoljstvo s partnerstvom. Zares zaljubljena (metuljčki, zardevanje in to) sem bila samo enkrat, v osnovni šoli, ki pa je trajalo do fakultete, verjetno prav zato, ker ni bila uresničena. Približno takrat sem prebolevala tudi prvo resno zvezo in potem iščeš odgovore na vprašanja ter prebiraš knjige z tako tematiko. V roke mi je prišla knjiga od Z. Milivojevića - Formule ljubezni. Zanimivo pri tej knjigi je to, da ne definira, kaj ljubezen je, temveč predvsem, kaj ljubezen ni in s tem ovrže naše zmote in pričakovanja, ki smo jih imeli do ljubezni. Vsaj meni je pomagala, da sem uredila svoja čustva in spoznala, kaj sploh hočem. Partnerski odnos se lahko začne z zaljubljenostjo, ni pa nujno. In ljubezen se potem začne (in raste) z odločitvijo za odnos. Mislim, da je najhuje za par, ko se zaljubljenost konča in tisti čudoviti občutki izginejo. Ljubezen se lahko dogaja tudi takrat (morda predvsem takrat), ko tega trenutno ne čutiš, temveč preprosto veš, da je on tvoj partner in si se tako odločil.
Zato mi je tvoj sestavek tako blizu, ker razumem, kaj hočeš povedati. Samo včasih pa vseeno pogrešam tisto vznesenost, ki se jo čuti pri zaljubljenosti, ko je vse tako lahko in se samo prepuščaš vrtincu lepih občutkov Eye-wink.

Zapis je v bistvu nastal

mostly harmless's picture

Zapis je v bistvu nastal potem, ko sem Milivojevićeve Formule ljubezni prebrala na dušek ter se navdušila nad intervjujem z njim v Dnevnikovem Objektivu par sobot nazaj Eye-wink. Všeč mi je njegova zdravorazumskost, a hkrati subtilnost; in, ja, strinjam se, da knjiga na zelo nevsiljiv način pripomore k samospraševanju, kaj pravzaprav želimo v partnerskem odnosu. Razlika med nami pa je, da smo nekateri odprti za tovrstna spraševanja in si priznamo, da se z leti, izkušnjami, razočaranji, spoznanji spreminjamo in smo pripravljeni redefinirati svoja stališča, želje; drugi pa bodo forever drgnili svoje, slepi za vse okrog sebe in povsod videč le sebe. Milivojević mi je dal misliti s tem, ko pravi, da sodobna družba daje otroke na prestol, tako sta On in Ona vzgojena, da se jima streže povsod; ko pa prideta v razmerje, pričakujeta, da bo tako tudi v razmerju, a glej ga zlomka, to pričakujeta drug od drugega in je zato njuna zveza že v štartu obsojena na propad.

In poanta mojih zmenkarij je bila točna ta - povsod je bil samo nek Jaz, Jaz, Jaz; ter zunanji izgled in kemija, ki te mora očarati. Če mene vprašaš, lahko potem takole čakaš ad infinitum na princa/princesko, ker odseva v ogledalu ne boš našel, če pa že, pa se z njim damn ne da živeti. To iskanje lastne sreče za vsako ceno in njeno poveličevanje se mi zdi totalni absurd tele naše individualistične družbe. Človek seveda mora najprej imeti sam sebe rad, ampak če želiš živeti z nekom, ga moraš sploh videti takega, kot je, ne pa kot skupek nekih (iluzornih) pričakovanj; in posledično razočaranj. In več kot strinjam se s teboj, da se ljubezen dogaja takrat, ko veš, da nekomu pripadaš, da mu brezpogojno zaupaš in veš, da bo ne glede na vse s teboj. Sicer ne upam ničesar več trditi, ampak mislim (in upam hkrati), da je U. tak človek. Bridek priokus je le v tem, da je tako škoda, da se nisva srečala tako enih 15 let nazaj, kajti z mojo prtljago dveh psov in njegovo dveh otrok in dveh domovanj so stvari bolj zapletene, kot bi bile pred leti. Ampak saj bo, bolje pozno kot nikoli Eye-wink.

Soncesi, pa res bi se ti rada iskreno zahvalila, ker si se tako nesebično in na tako prijeten način ukvarjala z mano, ko sem res mislila, da ničesar na tem svetu ne razumem več. Se spomniš najinega pogovora lani na poti iz Gradca; pa tvojih lepih pisem. In sebi sem hvaležna, da sem bila toliko odprta, da sem šla brat vse knjige, ki si mi jih svetovala. Mi je pomagalo, anede Eye-wink.

O, tudi sama sem prejšnji

Tina's picture

O, tudi sama sem prejšnji teden prebrala tale članek, ki ga omenjata. Zadnji dve leti dejansko živim tako ljubezen.

Do sem, kjer sem danes, sem prišla po sili razmer, po učenju iz izkušenj, ki jih je dajalo življenje, in brez nekih zavestnih upoštevanj nasvetov takšnih in drugačnih strokovnjakov.

Dejstvo je, da se človek lahko še tako dobro zaveda napak, ki jih počne, pozna poti, ki so prave, pa se vseeno, dokler ne bo nekaj kliknilo v njem, ne bo premaknil na to pravo pot.

In klikne ponavadi v tistih, ki si resnično, s celim svojim bistvom, zaželijo sprememb, a šele ko se naučijo prepoznati slepe ulice in se znajo upreti v njih nastavljenim vabam, napolnjenim z iluzionističnimi mamili. Takim, ki so se pripravljeni odreči odvisnosti, ker jim ni všeč, kam pelje in jim kratkoročni užitki ne odtehtajo več grenkega cilja, in takim, ki si upajo stopiti na neko novo pot, ki jo ne poznajo in ne vedo točno, kam vodi.

"It's not the destination... it's the glory of the ride" še vedno drži, ampak v moji sedanji zgodbi je predvidena neskončno dolga vožnja.

Mi pa je še danes včasih vse to tako novo in čudno. Nobenih čustvenih viharjev, ko človek ne ve ali se mu bo ustavilo srce ali bi bilo bolje, da si ga kar sam iztrga, in nobenih vrtoglavih voženj, a vseeno občasna nevihtica, ki prebudi in osveži, in ravno prava doza strasti, občudovanja, naklonjenosti in v določenih trenutkih tudi metuljčkov v trebuhu in lebdenja na oblačkih iz sladkornih penic. Ravno dovolj, da človek nima potrebe po tistih mamilih, ki jih je užival v preteklosti, in ne toliko preveč, da bi se začel utapljat. In neskončna mera zaupanja s samo ščepcem dvoma, sploh ne tistega pravega, ampak takega, da se človek ne poleni in ostane pozoren.

A tudi ta pot ni enostavna. Tudi na tej poti so ovire, ki jih je treba znat premagat, tudi na tej poti se učimo in rastemo, predvsem pa, v kolikor nanjo stopamo v paru, moramo izbrati za sopotnika človeka, ki je vsaj približno enako čustveno zrel kot smo sami.

Draga M., sploh nisem

soncesi's picture

Draga M., sploh nisem dvomila, da ne bi našla odgovorov zase. Že od kar te poznam, občudujem tvojo sposobnost jasnega izražanja in natančnost ter poglobljenost, s katero se lotevaš vseh stvari. Vedno zelo uživam v tvoji družbi. Pa jaz se imam zahvaliti tebi, da je moja Rorika tako dobro izpadla, kot je Eye-wink
In Tina, imaš prav, pot sploh ni enostavna. Enostavno je, ko si zaljubljen in ti čustva kar sama ponujajo gonilo, ko pa ljubiš, moraš motivacijo za odnos iskati drugje.

Post new comment

The content of this field is kept private and will not be shown publicly.
If you have a Gravatar account, used to display your avatar. If you have a Gravatar account, used to display your avatar.
CAPTCHA
This question is for testing whether you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.
kandidat_ra: