kliker.si

Če se izogibaš tveganju, največ tvegaš; ampak strah ima včasih tako temne oči, da zasenči vse hrabre namene in utopi vse želje po novem. V naročju znanega in domačega je življenje udobno in preprosto; ampak je pa tudi dolgočasno. Človek potrebuje nove izkušnje – da se bodo zasidrale v njem in mu omogočile rast. Brez sprememb nekaj v nas zaspi in kreativnega, radovednega, raziskovalnega spalca v nas je treba vsake toliko vreči pokonci. Spremembe plemenitijo življenje. Ampak kaj, ko se z leti v človeka zažre strah; strah pred razočaranji, neuspehi, zavrnitvami. Postanemo previdni, nezaupljivi, le redko povsem odprto komuniciramo z drugimi, nočemo tvegati.

V enem mojih najljubših filmov, v Dune Davida Lyncha, Paul Atreides pravi: »I must not fear. Fear is the mind-killer. Fear is the little-death that brings total obliteration. I will face my fear. I will permit it to pass over me and through me. And when it has gone past I will turn the inner eye to see its path. Where the fear has gone there will be nothing. Only I will remain.« Citat je molitev proti strahu svečenic Bene Gesserit, vplivne kaste mentalno multitasking žensk, ki imajo popolni nadzor nad vsako mišico svojega telesa in ki z zavestjo upravljajo s svojimi notranjimi organi in telesno kemijo. Fenomenalne so. Ker se ne bojijo. Literarni Dune je eno najboljših SF del ever; sporoča, da globoko v človekovem nezavednem leži potreba po logičnem, smiselnem univerzumu, da pa je resnični svet vselej en korak onkraj logičnega. Strah ni logičen. So čustva logična?

Se mi zdi, da za prijetno življenje človek potrebuje dvoje; prvič, imeti mora močno željo, da bi živel najboljše, kar se da, in drugič, imeti mora močno voljo in hotenje, da bo tako živel prav vsak dan. Jaz sem neozdravljiv vitalist, pa vendar se je zgodilo, da se mi je ledenomrzel strah zažrl v kosti, otopil moja čutila in me paraliziral za sprejemanje zunanjega sveta. Me zaprl za spremembe. Navsezadnje za svobodo. Saj vem, da se resnična prihodnost začne s predanostjo zdajšnjemu trenutku, s pogumom in vero. Ni pa vselej izi. Pravzaprav je včasih prekleto težko. Sediš takole doma in ne veš, ali gre prava pot levo ali desno; na koncu ne veš več niti, kje je levo in kje desno, samo še strah te je. Strah neuresničenih hrepenenj.

Bil je čemeren decembrski večer in na mail je pricingljal letak za Heartfire plesno delavnico z Adamom Barleyem, ki mi ga je forvardirala M. Pet ritmov imam res rada in četudi se mi je marsikdaj zdelo vse tisto pogovarjanje o emocijah in jezi in strahovih in ljubezni in ranljivosti povsem odveč, želela sem si pa tri ure norega ritma, mi je sredina plesna skupnost prirasla k srcu. Gibi vseh tistih neznanih teles, bosa stopala, pa prikupni objemci na koncu. Pot v Gradec sem čakala z otroško nestrpnostjo in se veselila prav vsega; celo stvari, ki so mi navadno zoprne. Ljudi, ki jih ne poznam, spanja nevemtočnokje v spalni vreči, moči in lepote nevemtočnokakšne emocionalne energije, ki jo imam baje v sebi.

Plesala sem 15 ur, tri dni, na dveh lokacijah. Ko sem v petek s prsti na nogah zatipala oljen parket, sem prvič začutila izrazno moč svojega telesa. Ki je drselo v tekočem ritmu, se iskalo v stakatu, kričalo v kaosu, našlo celovitost v nežnem liričnem ritmu ter mir v ritmu globoke tišine. Izražati se z gibom je nekaj najlepšega, kar nam je dano. Mesece sem potrebovala, da sem spoznala, da ni zadaj nobene besedne filozofije, da med plesom ne smem misliti, ampak da se mora izražati telo. Moje telo. Telo izkuša ta svet na drugačen način; in drugače o njem pripoveduje. Raziskovanje innerspacea me je v nedeljo povsem prevzelo; do ekstaze. Uživala sem v dialogih s telesi soplesalcev, v pripovedovanju zgodb s konicami prstov ali z drsenjem skozi prostor, v gibu v nemi tišini. Pet ritmov naj bi nas odprlo za ustvarjalnost; iz Gradca sem se vrnila lahka, svetla in odprta. Polna življenja, polna idej; polna volje, hrepeneja, hotenja, moči, želja. Veselja. Vse, čisto vse je bil totalni vau; moja M. še posebej, čeprav sem ji menda cele noči harala po astralu. Adam pravi, da se moramo z izražanjem telesa prebiti skozi ves bulšiting življenja, se otresti strahu, prisluhniti srcu. Tako res; tako res.