kliker.si

Ljudje in bomboni smo različni. Ob nekaterih si lahko polomiš zobe, drugi te zapeljejo s podobo, vonjem. Ko prepoznaš najfinejšega, uživaš. Moje doživljanje bombonov (in ljudi) je bilo vselej razpeto med razumsko izkustvenost in intuitivni filing; ampak deduciranje plusov in minusov se ni nikdar kaj prida obneslo. Če mi je bilo nekaj všeč, sem našla tisoč razlogov za, ki so zlahka preglasili one proti; če pa mi okus ni potegnil, se je dalo najti goro argumetov proti, ki so zadušili one za. Moj glas gre torej intuitivnemu prepoznavanju pravega – bombona, shiraza, pasjega mladička, najljubšega letnega časa. Sočloveka. Zapreš oči in greš, kamor te vodi srce.

Sting, Let your soul be your pilot.

Pustila sem, da me je vodila duša. In vodila me je tja, kamor sama nikdar ne bi upala stopiti. U. poznam že, hm, takole 20 let zagotovo. No, ne poznam, vem zanj; in ga najiskrenejše cenim kot velikega človeka. Alpinista, plezalca, fotografa, bobnarja. Spomin hrani podobe na njegove fotke, ob katerih sem vselej obnemela; in se spraševala, kaj neki je videl, čutil človek na oni strani objektiva. Njegovo zimsko prečenje slovenskih Alp mi je bilo nezamisljivo, medijska sporočilnost pa izraz najžlahtnejše človečnosti. Kam naj ob vsem tem dam še bobnanje, mi nikoli ni bilo jasno. Ja, bil je posebne vrste vzornik. In potem čez leta tako nanese, da od taistega človeka dobim voščilo za začetek. Ne samo leta 2010. Sem se parkrat uščipnila in očitno ne sanjam, ampak se tole res dogaja meni. U., moj sočlovek; človek najfinejšega okusa, s katerim neizmerno uživam. In si želim, da bi bilo neverending.