kliker.si

Po enem letu samskega življenja sem spoznala, da ima stanovanje eno sobo več, kot jih uporabljam. Soba za branje, soba za spanje, soba za prehranjevanje – uporabljam; četrta soba je najlepša, z razgledom na škofjeloški grad in hribe, obsijana s soncem, z balkonom, na katerem je poleti polno rož. In vendar ni služila drugemu kot sesanju in brisanju prahu. Mislim, da sem se šele po enem letu samote resnično zavedla, da bom v tem stanovanju vselej živela sama; da si tako želim. In najlepša soba je postala soba za stvari, ki jih najraje počnem; kavč in televizor in omare so našli druge uporabnike, ostale so le knjižne police, reproduktor zvoka, blazine, slike in tablica za pasje treninge. V njej zdaj prebijem ogromno časa in le še modro vreme me spravi od doma. Dovolj prostora je za pet ritmov, vadbo s psi, pilates, vaje na žogi.

Zima je še vedno moj najljubši letni čas, ne glede na vreme; po zimskem solsticiju se obdobje dneva spet daljša, zato uživam vsak dan, ki prinese več teme kot svetlobe. Doma. Tema je mirna in tiha in nežna; človek ima čas, da prisluhne svojim mislim, ki jih sicer tako rad odnese vrvež zelenega življenja. Te dni sem gledala dark side of the heart filme, prebirala pesmi nekih drugih stoletij, prelistavala kataloge z razstav, na katere sem se peljala stotine kilometrov daleč. Nekatere stvari so se približale, nekateri ljudje so se oddaljili; a najbrž tako mora biti. Seveda si tupatam želim tudi nežnosti; nežnosti in tega, da si z nekom deliš sanje. Pa vendar se sprašujem, ali si človeške dvojine ne želim samo zaradi družbenega horizonta pričakovanja, kajti moj jaz neizmerno ljubi modro svobodo in osamljeno nebo.

Nouvelle Vague, Ever Fallen In Love. Moj bend in komad leta.