I'd rather be happy than smart
Mnogokrat mi je zelo hudo, ker se mi zdi večina ljudi nezanimivih; predvidljivih v ravnanjih, ukvarjajoč se s stvarmi, ki so za tok sveta (in za naš razlog bivanja na njem) minorne. Dolgočasnih. Ker vem, da to ni lepo, se raje že v štartu umaknem. V izolacijo, osamljenost, daleč stran od vseh. Šepetajoča bližina sočloveka je prečudovita reč; hkrati pa je hudo naporno s partnerjem se pogovarjati o stvareh, ki me pravzaprav ne zanimajo, svoje interese pa postavljati v čas, ko sem sama, ker je iluzorno pričakovati, da bo kdo razumel, zakaj sem obsedena z Althusserjevo biografiko ali kako lahko eno pesem na repeat poslušam dve uri. Koliko se moramo razumeti, da lahko sobivamo – je bolje, da smo si povsem različni in nas povezuje le pajkova nit, ali je pomembneje, da živimo v skoraj popolnem preseku? Je potem, ko imaš za sabo nekaj dolgoletnih zvez, popoln presek sploh še možen? Oziroma bolje, ali nas presek lahko osreči bolj, kakor nas osrečuje samota?
House, Ignorance is Bliss, s06e08.
Kadar se pojavi kdo, s katerim se zdi možganu vredno pomeriti, tisti, ob katerem ratio obnemi, sem v hipu zaljubljena in zadeta hkrati. Do neba očarana, da je nekdo boljši, pametnejši, močnejši od mene. V življenju bolj kot potrditve potrebujem podreditve; ker pomenijo, da sem ranljiva. Solze nas delajo človeške, emocije nas osmišljujejo. Seveda se vsi poskusi biti s takim človekom sfižijo, ker smo preveč kompleksni in zapletenost pomeni razhajanja. Beg v samoto. Bolj zapleteni ko smo, manj je možnosti za preseke. S podobnimi nam ljudmi se sicer stikamo na več točkah kot s tistimi, ki so iz neke druge zgodbe; ampak bistveno več je tudi stališč, v katerih se razhajamo. In očitno je za zvezo bolj kot veliko število sorodnosti pomembno majhno število neujemanj. Samota me iskreno osrečuje, a je damn naporna in navsezadnje totalno dolgočasna; osamljena, izolirana, patetična. Če si vsi želimo istih stvari (ljubezen, odpuščanje, čokolado), zakaj smo torej še vedno sami vsak v svojem tuhtajočem svetu? Razmišljujočim gredo neprijetnosti, nevednim blaženost.
Comments
Zvezda si! Hm, me pa vseeno
Zvezda si!
Hm, me pa vseeno zanima, kakšen je naš razlog bivanja na tem svetu... Sem pač dolgočasen človek, definitivno.
Smisel obstoja je normalno
Smisel obstoja je normalno "42" (The Hitchhiker's Guide to the Galaxy)
Drugače se pa sama še občasno pozabavam s takimi razmišljanji, ampak razmišljati o tem je kot razmišljati o neskončnosti vesolja, ali pa o tem, zakaj zeleno vidimo zeleno in ali jo res vsi isto vidimo, ali je morda to, da je ne, razlog zakaj so različnim ljudem všeč različne barve,.. ko se človeku lahko še zmeša, pa ne bo prišel do konca, da bi resnično doumel. Sama ugotavljam da smo ljudje taki in drugačni, vsi želimo biti najboljši in vsi se včasih počutimo manjvredni in dolgočasni, drugič spet naj, naj, naj..... In prav je tako! - no, verjetno
.. Če ne bi bili prvo, ne bi nikoli bili tako veseli, ko smo drugo. In če ne bi bilo ljudi, ki se nam v nekem trenutku zdijo "manjvredni" (kakor se res že grdo sliši), se mi sami ne bi nikoli mogli počutit dobro in večvredni...... in tako dalje.. in na koncu vedno pridem do istega zaključka "vse je relativno" 
Zanimivo kok sva si podobni
Zanimivo kok sva si podobni
bo že nekaj na tem da moraš oddajat neko pravo energijo in tudi verjamem da ko se vse energije življenja poklopijo vse lepo pride, brez da bi se stresiral kaj in kako bo.
Podobno kot tebe me večina ljudi ne pritegne, nekako vsi hrumijo v eni smeri, močna gluha množica,... priznam včasih paše biti del množice, se izgubiti v njej kot posameznik, ampak sijati kot del nečesa večjega, večino časa ( sploh odkar imam pasja prijateljčka ) pa mi najbolj ustreza biti sama v družbi svojih misli, meni je to nekaj tako čudovitega in takrat ne rabim nikogar ki bi rinil v moj svet, včasih pa pač potrebuješ nekoga s katerim si na isti valovni dolžini in iskreno sem vesela da imam tistih nekaj pravih Prijateljev z veliko začetnico, ki so če prav pomislim prišli v moje življenje ko sem najmanj "iskala" bližino, čisto tako nepričekovano, ko sem bila zadovoljna s sabo in življenjem
Neverjetno je ko pomislim za nazaj ko sem dobesedno hlepela po bližini ki ni in ni prišla ker sem jo iskala na napačnih mestih, ko pa se prepustiš toku in uživaš vse kar ti življenje ta trenutek nudi, četudi je to tako malo kot nasmeh tujca na cesti, te sreča kar poišče
Nekako tako kot pri clicker sistemu je treba potrjevat željeno in ignorirat neželjeno
Lepo je ko imaš nekoga s katerim si izpopolnjen, vendar sem 100x raje sama s sabo, kot z nekom s komer mi življenje ni izziv vsak dan sproti
preveč dolgočasno je če se v vsem ujemaš 
@Pina: Nisi dolgočasen
@Pina: Nisi dolgočasen človek; nikakor ne! Bojiš pa se pokazati, da nisi dolgočasna, ker bi bila potem tvoja drugačnost transparentna. Ampak se to, da smo drugačni, vidi v vsakem primeru, naj se skušamo še tako skriti za povprečnost. Dolgočasnost je povprečna; ti pa nisi. Drugačna si, zato komunicirava. Imej pogum in se sprejmi. Samota ni nič groznega, človek jo celo vzljubi. Samota je ustvarjalna, ustvarjalnost nas izpolnjuje.
Razlog bivanja na tem svetu? Egoističen zagotovo ni, tj. ni na ravni individuuma, tudi vrste ne. Svet je iz tira zato, ker ljudje stremijo le še k lastni sreči; ta mit so nam Zahodnjakom vcepili v srednjem veku, ko so pričeli malikovati nerealizirane ljubezni in hrepenenje. Zakaj bi morali biti srečni na individualni ravni? Kaj je sreča? Mislim, da je smisel našega bivanja zunaj nas samih, zunaj zadovoljevanja potreb ega; prispevek k ravnovesju univerzuma, recimo. Razlog bivanja je, da se izpolnimo; tisti, ki iščejo bližnjice, sfalijo poanto. Kdor se poda na pot, skoči čez veliko preprek, na koncu poti pa je moder. Eto, najti modrost je po moje dober razlog za bivanje
.
@locanka: Točno tako: "Prišli so v moje življenje ko sem najmanj "iskala" bližino, čisto tako nepričekovano, ko sem bila zadovoljna s sabo in življenjem. Bo že nekaj na tem da moraš oddajat neko pravo energijo in tudi verjamem da ko se vse energije življenja poklopijo vse lepo pride, brez da bi se stresiral kaj in kako bo. Neverjetno je ko pomislim za nazaj ko sem dobesedno hlepela po bližini ki ni in ni prišla ker sem jo iskala na napačnih mestih, ko pa se prepustiš toku in uživaš vse kar ti življenje ta trenutek nudi, četudi je to tako malo kot nasmeh tujca na cesti, te sreča kar poišče." Res sva si podobni
. Zato se pa tudi tako lepo razumeva (kljub temu da le redko komunicirava) 
. Naleteti na take ljudi meni odtehta vso tesnobo samote, ker ugotoviš tisto, kar nas sicer ves čas učijo, pa je težko sprejeti - da je namreč kvaliteta bistveno pomembnejša od kvantitete.
Pina: Hm, me pa vseeno
Pina: Hm, me pa vseeno zanima, kakšen je naš razlog bivanja na tem svetu...
Ravno prebirala eno zanimivo revijo in našla lepo zapisan odgovor na tvoje vprašanje
. "Temeljna dolžnost in odgovornost vsakega človeka je živeti svoj smisel; tisto, kar daje temelj in stabilnost človekovemu ter širšemu, družbenemu življenju. Ko človek prepozna, kje je njegovo mesto v celoti življenja, to ne radosti samo njega, temveč prispeva k urejenosti, izpolnjenosti in celovitosti skupnega življenja. Rodili smo se, da v nastajajočo celoto prispevamo svoj delček, edinstven, samo naš, ki ga ne more nihče drug izpolniti namesto nas. In to je hkrati tudi tisto, po čemer najbolj hrepenimo in kar nas najbolj radosti; živeti iz sočutnega, razumevajočea in pravičnega srca, ne pa iz sebičnosti, ter usvajati skrito modrost življenja. Najbolj nas osrečuje - živeti osmišljeno." Sem se počutila kar malo važno, ker to je točno tisto, kar sama intuitivno mislim že celo svoje življenje, pa nisem niti približno vedela, da ima ime. Menda se temu reče dharma, clever jaz 
.
Je katera brala Hessejevo
Je katera brala Hessejevo Siddharto? Zanimiva, pa vendar me je veliko bolj sprostila zbirka Otroci zemlje, ker je bolj prizemljena in naravna. Ampak brez ene, ne bi znala ceniti druge,....
Post new comment