Prvi dan prve službe me je na mizi čakal tipkopis Nevredni ljubezni. Služba je bila krasna, ne bi si mogla želeti boljše za začetek, šefica je bila nadvse zanimiva oseba, ampak rokopis ... Zadnja stvar, ki bi si jo želela urejati, je bila neka, tako sem sklepala, new age šnelkurz wannabe znanstvena razprava o ljudeh, v otroštvu oropanih ljubezni in emocij; in posledično živeč bolj ali manj zavožena življenja v odvisnostih. Po študiju epistemologije sem imela pljuča polna revolucionarnih idej, kako najmanj spodnesti kapitalizem in uvesti nov družbeni red, potem pa, khm khm, knjiga o ljubezni. Kako sebična, nevljudna, ozkosrčna sem bila! In iz kakšne krivične zmote sem gledala na vse skupaj; bila je moja prva šola v strpnosti in spoštovanju različnosti. Z avtorico sva rokopis dodelovali eno leto, spreminjali, dodajali, črtali; knjiga je bila odlična učna ura urejanja. Naslov me je žulil do zadnjega, jaz in ljubezen, ojoj; avtorica je izpolnila mojo uredniško željo in sprejela moj predlog naslova. Knjiga je izšla kot Peklenska gugalnica.
Od prvega dne, ko sem se usedla za svojo službeno mizo, sem do dela ohranjala zdravorazumsko distanco. R. mi je, preden sem iz fakultetnih laboratorijev za produkcijo idej stopila v realnost mezdnih razmerij, zabičal, da do službe nikdar ne smem imeti apologetskega odnosa. In da naj nad sabo vselej ohranim košček svojega humornega modrega neba. Včasih je to sila težko – balansirati, loviti ravnotežja; pa energijo jemlje. Peklenska gugalnica je bila dobra vaja v slogu, ugotovila sem namreč, da je slikovno gradivo (ilustrativno, fotografsko, preglednično) lahko subtilen klic razuma, humorna nota, pogled od zunaj, z vrha; skratka distanca. Od tedaj se urejanja slikovnega gradiva vselej najraje lotim, v leksikone dajem neškodljive fotografije M. pri geslu gorsko kolesarstvo, svoj najljubši filmski prizor pri geslu Moretti, fotografijo violine najbolj subtilnega človeka, kar jih poznam, pri geslu violina. Moj hitchcockovski podpis. Včasih pa mi je dano razkošje, da kdo kaj nariše po naročilu; to imam še posebej rada. Za delo, ki ga trenutno pripravljam, je t. i. področne simbole narisal domovoj. Joj, kako so krasni! Domovoj, moj najljubši risar.


Comments
Služim narodu!
Služim narodu!
P.S. Manjka bormašina.
Ja kam naj pa dam bormašino
Ja kam naj pa dam bormašino v shemi dvakrat po štiri sličice v vrsto, hihihi. Evo je:
Na koncu koncev so
Na koncu koncev so simbolčki res všečni, tudi sam bom vključil kakšnega v svoj spletni portfolio.
Domovoj, meni je tvoje delo
Domovoj, meni je tvoje delo naravnost fantastično, risbe pa take, da imam včasih občutek, da bo kakšno bitje kar skočilo ali pa poletelo iz slike.
Prav nasmehnem se ob njih, tako pozitivne so.
Domovoj, ti ne veš, kako se
Domovoj, ti ne veš, kako se jaz veselim najinega flash projekta "Besedilija". Sicer ti še ne veš skoraj nič o njem
, ampak pustmo malenkosti
. Imam pa že prvo besedo - nadež; a ni noro fajn beseda
. Na zalogi so še somnež, baknež in soništa
.
Krasne besede! Pod "nadež"
Krasne besede! Pod "nadež" si predstavljam nekoga, ki konstantno brezmejno (in brezupno) upa na kaj, pri "somnežu" pomislim na narkoleptika, pri "baknežu" pa na nesrečneža, ki mu gre v življenju stalno kaj narobe (kot recimo prvoosebnemu pišočemu). "Soništa" mi zaenkrat ne pove še nič, prepričan pa sem, da se bo to že kmalu spremenilo. Se veselim najinega nadaljnega sodelovanja!
Btw, meni se sličice prikažejo v strukturi 3-1-3-1.
Jes, enkratno ! Zadel si
Jes, enkratno
! Zadel si nadež (v nulo!) in somnež; soništa sanjamo; baknež pa, khm, khm, je očitno glas tvojega nezavednega, saj pomeni - poljub
. Nadež mi je čist huda, ker je ženskega spola, torej se reče: nadež umre zadnja. Poročam, ko dodelam koncept & scenarij
.
Post new comment