kliker.si

Pred desetimi leti je bila zoprna, deževna in plesniva jesen. Z G. sva se, oba nespečna, skoraj vsak večer pogovarjala do začetka novega dne. Če se nisva pogovarjala, sva si pisala. Ujemala sva se skoraj do popolnosti. Po za današnje pojme prazgodovinskih kabelskih povezavah mi je pošiljal Pingvine in Ena; in z njimi svoja razmišljanja o vsem mogočem. Od takrat sem zamenjala par računalnikov, njegova elektronska pisma pa skrbno hranim. Ne kot relikvijo preteklosti in tudi za spomin ne; bolj v opomin, kako človek zaradi moralke in vesti ne realizira tistega, kar so poeti pripravljeni čakati tisoč let.

Na načelni ravni sva odklanjala možnost soul mates, dvomila v smiselnost obstoja človeka, ki bi se ujemal z nama na vseh nivojih. Ampak – midva sva se ujemala na vseh nivojih. Meni se je zdelo povsem nepotrebno, da bi se v svojem sočloveku videla kakor v zrcalu, ustrezalo mi je partnersko diametralno nasprotje in par tankih niti, ki so naju povezovale; njegova zveza je bila precej bolj zapletena. Tako sva bila prijatelja. In še dandanes se mi zdi, da človek v življenju potrebuje predvsem prijatelje, s katerimi lahko deli svoje spomine, sanje, misli. Dragi G., Luksemburg je dlje od Benetk, in, ja, zdi se mi damn zelo daleč; zdaj naju loči ne samo tisoč let, ampak še tisoč kilometrov za povrh.

© copyright za fotografije Lee Fierbaugh

Penguin Cafe Orchestra, Air à danser.

Ljuba M.,

Glede jetike, TBC, prehladov in drugih nevšečnosti teh dni – a ne bi bilo krasno takole za nekaj časa živeti v eni buržuoazni družbi, ki bi svoje bolehneže pošiljala v gorska zdravilišča, kjer bi se potlej lahko do onemoglosti ukvarjali z razčlenjanjem duš, neprenehnim použivanjem čokolade, mogoče celo z risanjem prašička z zaprtimi očmi (ha!) ali pa, nenazadnje, z matematiko ali esperantom ...

Tisto, kar je zdajle najbolj resno, pa se mi zdi vprašanje, ali lahko z maili varamo svoje partnerje. Prvi odgovor je, kajpada, da ne; vendar stvar ni tako preprosta. Recimo, meni se dogaja, da sem z L., vendar postanem nekako odsoten in se mi ne ljubi pogovarjati, ker začnem misliti na to, kaj bi zvečer pisal tebi. Še huje – tista oseba, h kateri se obračam v svojih notranjih dialogih, si vedno pogosteje ti. To se mi po eni strani ne zdi nič hudega, vendar, če pomislim na to, da L. s tem prikrajšam za neko stopnjo pozornosti, ki bi ji sicer pripadla, dobim slabo vest tudi jaz. Tolažim se pač s tem, da mene nikakor ne bi motilo, če bi si našla kako intenzivno prijateljstvo, še več – to bi mi bilo všeč, ker se mi zdi, da je bolj ali manj nemogoče, da bi se dva človeka lahko popolnoma pokrivala v vseh njunih zanimanjih, ne da bi se začela medsebojno dušiti.

Torej, meni se to zdi popolnoma normalno; tudi to, da si recimo dovolim razmišljati, kako bi bilo, če bi namesto z L. živel s teboj. Po cele dneve bi ždela v svojih sobicah in brala in si potlej zvečer pripovedovala o vsem prebranem in opravljala cel svet. Krasno, kajne … Gre seveda za to, da se tega nikakor ne da vedeti in da take stvari ostanejo vselej le na ravni fantazije. Vendar vse skupaj morda vseeno ni tako nedolžno, meni gre namreč L. včasih malo na živce (ne moreš si predstavljati, kako težko je napisati kaj takega), ker včasih kakšno stvar dojame malo prepočasi, ker je včasih malo preobčutljiva ali pa, ker včasih nima pravega posluha za moje zlobice, sitnobice & opazkice, o katerih se tako rad pogovarjam s teboj. Sicer pa, če se temu, kar se gresta z E., reče emocionalna hladnost, kako se potem reče temu, kar se greva midva z L. – drobno življenje v večnem ledu ali kaj?

Vedno znova me preseneti, kako močno sva si pravzaprav podobna; saj veš, trepetajoči prsti pa nikoli čisto pravšnji odstavki. Ob najinem dopisovanju se vedno spomnim enega izreka, ki mi je že od takrat, ko sem ga bogvekje prebral, nekako všeč in, se mi zdi, da kar dobro opiše tole situacijo, namreč, ali ni to, da si želiš biti z nekom, že isto, kakor da bi zares bil.

Praviš, da si včasih sama? Tudi jaz, veš, tudi jaz ...

G.

(Korespondenca 1999.)