kliker.si

Empatija je plemenito dejanje človekove čustvene inteligence. Srčna pozornost je nekaj najlepšega, kar si ljudje lahko damo. Empatija je sposobnost vživljanja v drugega človeka, ki pa ni sentimentalno poistenje z njegovim čustvenim stanjem. Empatija je nevsiljiva pozornost, ki pusti drugemu, da je tak, kot je. S človekom, ki nam je simpatičen, z lahkoto komuniciramo ter se pridružimo njegovemu čustvovanju in doživljanju; antipatija temelji na čustvenem odboju, je samodejno negativno odzivanje naše duševnosti. Pri empatiji pa ne gre le za čustveno ujemanje z nekom, temveč za sposobnost, da sočloveka doživljamo skozi njegova dejanja, občutke, čustva, misli, prepričanja; znamo občutiti sočlovekovo bolečino ali radost. Pri tem svojo čustveno identiteto ločimo od njegove.

Empatija nas neizmerno bogati; zaradi izkušenj drugih ljudi, ki si jih delimo, se ob svoji lastni bolečini ne zapremo vase, v svojo jezo, zamero, prizadetost, bolečino, sovraštvo, maščevalnost, ampak spoznavamo, kaj je prav in kaj ne, ter tako razvijamo iskrenost, razumevanje in odprtost do soljudi. Naučimo se, da prehitro ne kritiziramo, obsojamo, pridigamo, pametujemo, da ne lepimo nalepk in da nismo nestrpni. Empatija je objektivna in omogoča videnje t. i. mej odgovornosti. Postanemo odprti do soljudi in prepoznamo, da sočlovek, prav kakor mi sami, hrepeni po radosti in sreči. Z empatijo razvijamo dober instinkt in ostro sposobnost komunikacije.

Empatični deficit je največja tegoba sodobnega sveta; od drugih pričakujemo, da so kakor mi. Individualistična, do meja narcisoidnosti prignana družba nas sili v predstave, da drugi ljudje čustvujejo, razmišljajo in se odzivajo enako kot mi. To nas vodi do posplošitev, sodb in nestrpnosti ter do razočaranj, ker sočlovek na deluje tako, kot smo pričakovali ali si želeli. Nikdar ne smemo pozabiti, da je drugi še vedno drugi, da je povsem drugačen od nas, iz drugega mesa in krvi, da ima za sabo svoje izkušnje, svoje bolečine in svoje radosti.

Blog o empatiji Romana Krznarica – the art of stepping into the shoes of other people and seeing the world from their perspective.

Altruizem je vsako vedenje, ki koristi drugim, vendar ne koristi akterjem tega vedenja in pogosto vključuje določeno ceno za to dejanje. Ali smo ljudje pripravljeni pomagati, če s tem nič ne pridobimo? Evolucijska teorija daje prednost agresivnemu samointeresu, opazovanja različnih živalskih vrst pa stalno potrjujejo prisotnost prosocialnega vedenja – kooperativnost in pomoč drugim. Pripadniki različnih živalskih vrst so prizadeti zaradi stresa drugih in se vedejo tako, da bi ta stres zmanjšali; pogosto na račun lastne varnosti. Otroci so altruistična in empatična bitja, ki na stisko drugih reagirajo z jokom ali posnemajo vedenja posameznikov, ki jim je hudo. Kaj torej ubija altruistično empatijo v nas? Prevelika količina stimulacij v urbanih okoljih ter pluralistična ignoranca. In slaba volja.

V sebi nosim zgodbe na desetine ljudi, ki so se tako ali drugače sprehodili skozi moje življenje. Marsikdaj se mi zdi, da mi bo zaradi tega počilo srce; toliko žalostnih zgodb na tem skrahiranem svetu, ki pa se meni kljub vsemu zdi tako lep. Ko se ponoči sprehajamo s psoma in zrem v zatemnjena okna, sem žalostna, ker vem, da za večino teh oken živijo nesrečni ljudje. Vedno sem uživala v poslušanju zgodb drugih in se vživljala v njihovo radost, še večkrat bolečino. Lahko komuniciram s komer koli in ljudem vselej izkazujem svojo človeško naklonjenost, razumevanje in iskreno pozornost. V meni živijo zgodbe štirinajstletnic, ki čakajo na prvi poljub, tridesetletnikov, ki jih skrbi, da bo libido zdajzdaj ugasnil, dvainštiridesetletnic, ki si neskončno želijo bližine, poznih petdesetletnikov, ki upajo na še zadnjo Lolito. Mnogi ljudje si mojo odprtost napačno razlagajo kot intimno naklonjenost, radi bi me skrili pod svojo perut in me imeli samo zase. Najbrž bi resda lahko živela s komer koli; vendar si tega ne želim.

Zaradi fizične in psihične bolečine ljudi okrog sebe sem večino časa za večino ljudi popolnoma nedosegljiva; ne maram namreč, da bi me prevzel weltschmerz. In z vsakim človekom, ki vstopi v moje življenje, me je manj. Da bi me bilo več, sejem med ljudi pozitivno, altruistično empatijo dobre volje.