kliker.si

V življenju pridejo obdobja, ko je človek ekstremno srečen; in pridejo hipi, ko se tema ne dvigne. Ne maram teme in se pridno trudim, da jo čim prej preženem. Te dni sem si izpraševala vest, česa si pravzaprav želim na svojem meandrastem popotovanju sreče. Po eni strani za jutri nimam pričakovanj, ker neizpolnjene želje bolijo; za nazaj nimam zamer, ker se od včeraj ne živi. Po drugi strani pa »Jaz ljubim še zmeraj daljave in v sanjah pripenjam si krila. Želim si, da zjutraj brez želje se ne bi nikoli zbudila.«

Vest je povedala, da predvsem pogrešam dobre debate s človekom, ki ga bom občudovala. Ki bo bolj razumski in bolj analitičen od mene. Intelekt je vselej hrepenel po pogovorih o najmanj smislu življenja, po besednih igrah in trikrat obrnjenih pomenih. Neskončno pogrešam G., ki se bo očitno do konca življenja šel evrobirokrata tisoče kilometrov stran. G., moj ultrasimpatični prijatelj z božajočim žametnim glasom. Pa jezna sem nase, ker že dolgo nisem pustila T., da bi mi podtaknil, da bi ga kam povabila. T., moj prijatelj s kapo. Vsake toliko virtualnost naplavi kakega mimohodca, ki očara intelekt; pa ratio tudi. Denimo: »Površnosti je vse preveč okoli nas. Ljudje se tudi bojijo izražati svoje poglede in cilje, ker je želja po ugajanju na prvem mestu. Čeprav poskušaš prikazati srečno podobo, pa kontradikcija pove svoje. Neizpolnjene želje bolijo. To je napisal že Buda in v Sidarti je stavek 'želje so vir nezadovoljstva samega s seboj'. Pa vendar si zjutraj ne želiš vstati brez želja. Ali to pomeni, da jih vedno dosežeš?«

Ne, ne, ne dosežem jih vedno. Željo so zato, da hrepenijo. Po G., po T.; po pomarančah.

Jane Birkin, Mon amour baiser.

Začelo se je takrat, ko je urejal svojo pošto in opazil, da njen predal precej izstopa. Malo se je zamislil, takšen tempo z nekim naključnim znancem ne bo trajal dolgo. Poizkusi z otipavanjem. Pove ji število sporočilc, tudi ona je presenečena. In pride še eno.

»Gledati velikega Kubricka po televiziji je približno tako kot brati Nabokova prek SMS sporočil.«

Ta_mala sprašuje, se splača misliti na jutri, ko je potem – sobota? On na žalost zelo hitro sešteva; odiseja, clockwork, orange, Lolita. Na kaj namiguje ta_mala; konec odiseje, ta_mala hoče, da vse skupaj raznese? Poizkusi z mehko različico.

»Joj, a si morala najbolj nerodne naslove uporabit za odgovor.«
»Kaj so to nerodni naslovi? Zato, ker so malce ironični? Saj me poznaš, kaj bi jaz na prvo žogo, če lahko spakiram tja, kamor ne sodi.«

Ok, pa odigrajmo na soft.

»Ali pa nič! Peklenska odiseja z Lolito. Prinesem pomaranče.« Ve, da jih ima rada.
»Yesss! Saj sem vedela, da boš vedel, da nisem kar tako nekaj ukucala. Uauuu!!«

Ok, vesela različica je namignjena.

Dan 2. En dan prej je, povsem netipično za njega, grobo reagirial na majhen kiks. V istem trenutku mu je postalo žal, ker je bilo skoraj nepotrebno. Odloči se, da nabavi pomaranče, da vidi, ali še imata oba kaj smisla za humor. Ko se bosta videla, bo vzel eno pomarančo, jo vrgel in če jo ulovi, gre zadeva naprej, sicer pa je, kar je.

Na zbornem mestu je že zgodaj zjutraj. Kar s kolesom začne krožiti, da si ogleda teren, parkirišča in ostalo. Pride nazaj do avta, začne jemati ven oblačila in ostalo kramo ter ugotovi, da je pozabil na pomaranče. Dizaster. Mu bo verjela, da jih je res pozabil? Huh, napiše SMS. »Pozabil pomaranče.«

Zdaj je ona na potezi. Naslednje ure se vlečejo kot črevo. Nič odgovora. Ok, tudi odsotnost sporočila je sporočilo. Jasno sporočilo. Damn. In potem pride; smehlja se. Kot vedno. In, ja, prinesla je pomaranče.

(Korespondenca 2002.)