Pasja bolezen in človeška toplina
Amélie je migala z repkom, ko so jo odnesli v operacijsko dvorano; ko so mi jo po šestih urah prinesli, je bila še vsa omotična, povite je imela tri tačke, repek pa je zamigljal takoj, ko me je zagledala. Repkala je, ko so ji vzeli kri za preiskave, lupčkala je sestro, ki jo je prinesla iz operacijske. Osteosinteza stopalnice je bila bolj zapletena, kot so pričakovali; Amélie se je odzvala bolje, kot so upali. Moj zlati mali kužek se je takoj prilagodil novi situaciji in opolnoči sva imeli že prvo klikeraško seanso; po njenem se tudi par ur po operaciji, z gipsom, večjim od njene tačke, da brez težav delati svizija. Nič je ne moti, obnaša se, kot da je ena tačka v gipsu in druga tačka povita, ker so iz nje navrtali kostnino, nekaj najbolj samoumevnega.
Vem, da bo vse v redu, včeraj so bili vsi sončki in vse zvezde na najini strani. Ko sem zagledala njen roza gipsek, mi je šlo na jok in na smeh hkrati. Ne samo, da je gipsek roza – na njem so kjuti rdeči srčki. To je dober znak. In dober znak je, da je bila v najboljših možnih rokah, na kliniki, kjer je vse usklajeno in umirjeno in premišljeno; skratka tako, da si človek zaželi, da bi po takih modrih tirnicah tekel ves svet. Dr. Matko je bil tam zjutraj, ko sva prišli; in ko sva zvečer odhajali, je bil še kar tam, še vedno enako dobre volje in še vedno mi je z istim strastnim entuziazmom razlagal, kaj je naredil in kaj bomo naredili v prihodnje. Lepo je videti človeka, ki tako zelo ljubi svoje delo. Na obronkih tistega zelenega travnika je tako mirno in pomirjajoče in če kje, potem se tam človek navzame pozitivizma, da bo še vse ok.
Amélie pa se bo pozdravila tudi zaradi vseh dobrih želja, ki ste nama jih poslali. Ginjena sem bila ob sporočilih ljudi, s katerimi se pravzaprav ne poznamo drugače kot po linijah pasjih pogovorov; pa ste nama napisali taka lepa sporočila. Ko je Amélie v sredo dobila čisto pravo, prvo rojstnodnevno čestitko, sem spoznala, da je tale pasji svet, ki nas druži, prelep predvsem zaradi vseh vas, s katerimi tako ali drugače klepetamo. Res iskrena hvala vsem, vaša človeška toplina mi ogromno pomeni!
(Pa še en dober znak za konec – Amélie je v času operacije dobila tri bratce in eno sestrico.)
Comments
Sveti Auguštin je dejal:
Sveti Auguštin je dejal: "Est autem fides credere quod nondum vides; cuius fidei merces est videre quod credis."
Ko ti v nekaj verjameš, ko ta svar popolnoma prevzame tvojo dušo, potem postane tvoje življenje kar naenkrat čudovito; dogajajo se ti stvari, ki te osrečujejo, zaradi katerih jokaš od sreče, stvari, za katere ne bi niti v sanjah dejal, da se bodo uresničile. Toda se. Pa ne zaradi tega, ker bi se spremenil svet okrog tebe; vsi živimo v isti godlji. Gre bolj zato, da spremeniš sebe, da spremeniš svoj pogled na svet. Gre za to, da te osrečijo tako vsakdanje in malenkostne stvari, kot drobne rožice na zobni ščetki in dejstvo, da je tvoja jopica spletena iz tisoč majhnih niti...
Tudi jaz sem se spremenila. Večinoma zaradi tebe, M. Ko sem prebirala tvoj blog, sem opazila, da je svet sestavljen iz miljonov majhnih in izjemno zanimivih stvari, ki so skupaj združeni v dolgočasno celoto samo zato, da je veselje ob odkritju tega še toliko večje... Zato zadnje čase pijem samo še iz 'krigla' za pivo, ker je tako velik, da mi gre noter cela glava - in zaradi tega sem srečna, se smejim. Zadnje čase se veliko več nasmiham; tudi ljudem, ki jih ne poznam, ker vem, da sem jim tako izboljšala dan. Oziroma so ga vsaj oni meni, kajti do sedaj so se mi še vsi nasmehnili nazaj... Nasmeh (s., ms. sp.) najmanjša razdalja med dvema človekoma (Slovar duhovitosti, avtor neznan).
Danes so moj dan polepšale dežne kaplje, ki so mi ena po ena padale na glavo, Zarov jok, ki mi sporoča, da me pogreša in tvoj zapis na blogu. Hvala ti. Obudila si mojo vero v ljudi, kajti nikoli si nisem mislila, da obstajajo ljudje, ki jih lahko tako vsakdanja stvar, kot je čestitka, tako polepša dan.
Zivc, kako lepo napisano!
Zivc, kako lepo napisano! Vsem, ki te ne poznajo (no, pa saj te tudi jaz samo prek najinega dopisovanja
), moram povedati vsaj to, da si toliko stara oz. mlada, da bi lahko bila moja hči, pa sem se ob tebi ogromno naučila in te zelo spoštujem - tvojo korektnost, zanesljivost, poštenost, iskrenost. Vrednote, ki se v tem svetu žal kar nekam izgubljajo 
, zato mi tako veliko pomenite mladi kot ti, pa Azu, locanka in Petra od Iris. Ob vas pomislim, da morda je pa še kaj upanja za ta svet 
.
Anibani pa sporoča, da je bila danes prvič na previjanju in da so ji rekli, da tako pridnega psa še ni bilo na previjanju
. Bila je totalno kooperativna, nogico je ves čas lepo držala, da so jo namazali z vsem mogočim in lepo nazaj mobilizirali. Ko smo jo dali na tla, je pa prec iz odprtega predala ukradla en zavoj vate in šibala z njim po ordinaciji ter se igrala. Rana se je že povsem zacelila, čisto neverjetno, res, izgleda, kot da bi bila operirana pred 1 mesecem in ne pred 2 dnevoma. Zdaj samo upamo, da se zarašča tudi kost ... Ker niso imeli rozastega povoja s srčki, je veterinar samo zanjo poiskal rdečega, čez pa nosi roza črtasti štumfek 
in je toook kjuti 
. Šivana je bila tudi na drugi nogi, iz katere so ji vzeli rezervne dele, torej kostnino, pa ima čez samo flajštrček in se nič ne grize in nič ne cufa, tako da sploh nima gor lučke, ker se obnaša, da sta štumfek in flajštrček itak že skoz na njej ... Kdo bi razumel to našo faco od psa 
.
Mi je postalo prav toplo pri
Mi je postalo prav toplo pri srcu, ker si me tako lepo opisala. Komaj čakam, da se nekoč nekje srečava
.
Drugače pa; Hura za superduper AniBani! Res je cortkana v tem srčkastem gipsu...
Anibanani je neverjeten pes
Anibanani je neverjeten pes - pogruntala je, da je gipsek odlična polička za naslonit glavico. Sem jo že naklikala par drugih stvari z gipskom in po moje ga bo prav pogrešala, ko ga bova čez 3 tedne dali dol. Pa še fizioterapevtka, ki jo je priporočil dr. Matko, naju je vzela pod svoje okrilje, tako da bomo te dni sestavili program rehabilitacije. Vse gre ok, upam, res upam, da se celi oz. zarašča tudi kost ...
Amelie, želim ti čim
Amelie, želim ti čim hitrejše okrevanje!
Naša Đameliči, the good
Naša Đameliči, the good god, je res takooo pridna bolnica, da bi se še celo jaz lahko po njej zgledovala. Mislim, da gre meni tale njena bolniška dosti bolj na živce kot njej, ona namreč stoično vse lepo prenaša. Po novem ni samo ekstra luštkana (sem končno imela čas, da sem jo potrimala), ampak pametnejša za scent in object discrimination. Prepoznavanje predmetov ji res laufa, bova ta teden posneli filmček za korajžo tudi drugim, obe sva se ogromno naučili o marsičem, res enkratna klikeraška vaja.
Rentgen je včeraj pokazal,
Rentgen je včeraj pokazal, da je Ančkina kostka stabilna
. To pomeni, da se zarašča, počeni del je sicer še malo luknjast, vendar vse skupaj stabilno in se ne more več kar tako zlomiti. Čaka naju še 14 dni bolj upokojenskega sprehajanja, potem pa menda dirkanje brez slabe vesti 
. Matko je najnaj veterinar, včeraj si je spet vzel ogromno časa za naju, posebej dober občutek pa mi daje, ker se spomni vsakega najinega obiska; je rekel, kolikokrat se je v teh treh tednih, kar se nismo videli, spomnil na naju in na zaplete po operaciji, ko jo je v bistvu le še par ur ločilo od nekroze ... Pa se je vse lepo poštimalo in vse kaže, da bo do bomo do novega leta lahko po starem noreli 
.
Tole je pa super prebrati
Tole je pa super prebrati
Zdravje je zakon 
Post new comment