kliker.si

Leslie McDevitt v Control Unleashed pravi, da so psi v prvi vrsti iskalci informacij – želijo vedeti, kaj se dogaja okrog njih. Če ne vedo, kaj se dogaja oz. se ima zgoditi, lahko postanejo preveč vznemirjeni, vznemirjenje pa vodi v stres; včasih se nam zdi, da pes poskakuje od sreče, v resnici pa le ne ve, kaj bi. Preveč vznemirjeni psi ne morejo razmišljati, psi, ki niso sposobni razmišljati, se ne morejo učiti. Naši poskusi, da bi ta začarani krog prekinili s preprečevanjem, da bi pes spoznaval okolje, so obsojeni na propad. Psi preprosto morajo dobiti informacije iz okolja. Če nam njihov privzeti (prirojeni) način reagiranja na okolico, denimo skakanje, ni všeč, privzeto vedenje, s katerim naj se odzovejo na dogajanje v okolju, lahko naučimo na novo.

Če neko vedenje ponavljamo dovolj dolgo časa in ga generaliziramo v najrazličnejših okoljih, lahko postane del psičkovega življenja in njegova privzeta, četudi naučena, reakcija na dogajanje v okolici. Privzeto vedenje je za psa hkrati ključ, da se bo zgodilo nekaj prijetnega, kajti to ve iz izkušenj oz. ojačevanj; privzeto vedenje torej tudi sprosti napetost in psu nudi varnost. Je temeljni dialog med vodnikom in psom: v psičkovo vedenje damo svojo strukturo, s katero pa psa ne spreminjamo. Zato je naučiti privzeto vedenje pomembnejše od tega, da je pes v situacijah, v katerih bi utegnil odreagirati na za nas nezaželen način, pod poveljem. Pes, ki je pod poveljem, izpolnjuje naš ukaz; pes, ki izvaja privzeto vedenje, četudi naučeno, je sproščen pes, ker vedenje prihaja iz njega samega in ni izpolnjevanje povelja. Privzeto vedenje lahko na novo naučimo le z oblikovanjem, s potrpežljivim delom in nagrajevanjem psičkove izbire vedenja, ki nam je všeč. Leslie pravi: »Strengthen what you like and ignore everything else.«

Učenje novega privzetega vedenja je pravzaprav učenje samokontrole, da se bo torej pes usedel, se ulegel, nas skratka počakal, ko pridemo domov, pred hranjenjem, ko se pogovarjamo z drugimi. Ne da bi to zavestno načrtovala oz. preden sem se seznanila z delom Leslie McDevitt, sem kontinuirano psa nagrajevala za mirnost, ko smo na sprehodu koga srečali in se zapletli v kratek pogovor. Če sem bila s psoma, sta imela onadva vedno prednost pred sprehajalci, ki sem jim vselej vljudno razložila, da se sicer rade volje pogovarjam, a da bom ta čas gledala psa in ju nagrajevala. Sprva sem psa ob srečanju z ljudmi, ki jih nista poznala, preusmerjala k sebi, po milijonih ponovitev je njuno prvotno privzeto vedenje ob srečanju z mimoidočimi, torej skakanje, izzvenelo, zamenjalo pa ga je novo privzeto vedenje, da se usedeta predme in me gledata. V njuno življenje sem torej dala svojo strukturo, skozi katero sta se naučila samokontrole, izginila pa je tudi pretirana (in nepotrebna) vznemirjenost zaradi nepoznanega novega.

Ideja o privzetem vedenju se mi zdi odlična; ne maram, da je pes kar naprej pod poveljem, Leslie pa je pokazala in razložila način, da sva zadovoljna oba – vodnik, ker se pes lepo obnaša, ter pes, ker je sproščen in se obnaša tako, kot si pravzaprav želi. Če so psi iskalci informacij iz okolja, smo mi njihovi prevajalci, vedenjem torej dajemo pomene. »We are our dogs' translators and some dogs need much more translations than the others.«