kliker.si

Imam eno vprašanje..ker sva hodili v tako "dobro" pasjo šolo, da moj pes pri 1 letu ni znal popolnoma nič, me zanima, če ima kdo od vas kakšno knjigo o zanesljivem odpoklicu?

Hvala in lp!

V bistvu oboje. Bolj pomemben pa mi je odpoklic v sprehajalne namene

Hm, jaz predlagam tri vzporedne oblike dela:
1. Vaja za pozornost, ki sem jo opisala tule - KLIK.
2. Vaja za odpoklic Joanne Hill, ki jo lahko natančno opišem, če želiš. Je zelo preprosta in preverjeno učinkovita; mislim, da ima po zaslugi te metode moja parsonka odpoklic, kot ga ni imel in ga verjetno ne bo imel noben drug moj pes.
3. Psa striktno imeti na slednem povodcu in preprečevati oddaljevanja.

Kot vidiš, bi jaz gradila na psičkinem odnosu do odpoklica in ne s korekcijami. Ta pot je zagotovo daljša in moraš sama sebi obljubiti, da boš par mesecev (vsaj pol leta) res dosledna na čisto vsakem sprehodu. Pol leta hitro mine, rezultati pa so potem za celo življenje. Če se prav spomnim, ima tvoja psička rada hrano, pa ker sta prvi dve vaji narejeni na hrano, imaš jokerja v žepu. Jaz teh vaj tudi nisem klikala, ker jih nikdar v bistvu nisem učila kot vaje (razen pozornosti), ampak kot moj odnos do psa in njegov do mene, torej kot overall obnašanje. Marsikaj pri šolanju mi še ni uspelo, kakor želim, na psičkin odpoklic sem pa res ponosna, saj mi prinese tudi kost, ki jo najde, ali svinjarijo, in se brez težav odzove na odpoklic iz igre s psi ali ljudmi. Ni popolna, seveda ne, za vsakdanjo rabo pa je njen odpoklic nad vsemi mojimi pričakovanji. Tako da le pogumno!

@sasha: Sem ti pripravila še nekaj dosti boljšega kot samo opis vaje . Imam pripravljeno že vse, samo še del besedila dokončam. Potem mi boš pa ob priliki častila kepico sladoleda, ker sem se res kar namučila . Izpadlo je pa fajn, boš videla predvidoma danes zvečer .

Ekola, vaja objavljena. Upam, da ti bo v pomoč; je preprosta, zagotovo da lepe rezultate in vsaj zame je to ena najolj žur vaj s psom . Jaz jo delam vsak dan po moje vsaj desetkrat z vsakim psom, kot priboljške uporabljam pa vse mogoče, od briketov iz žepa do jabolk, ki jih pobiram in kotalim po tleh.

Pri vaji za pozornost ji brikete kar vrzi na tla, sploh ni treba, da je ona pred tem na sedi ali kaj takega (torej ni treba, da ji dovoliš, ampak lahko kar plane, ko briket pade). Lahko za začetek vržeš enega, da se premakne od tebe, potem pa celo pest, kamor bo pač priletelo. Da, mislim, da je ta vaja v redu ne glede na to, da Zara pobira stvari. Mislim celo, da vaje, pri katerih ti vržeš stvari na tla, preprečujejo pobiranje svinjarije. Moraš pa metati priboljške, ki po okusnosti konkurirajo svinjariji .

Bosta dovolj kepica kukija in hvala . Da sem dala vajo na youtube, sem namreč morala film parkrat prekonvertirati, pa inštalirati cel kup codecov. Zato je malo dlje trajalo. Ampak sem bila pa pridna, a ne (hec); in upam, da bo komu v pomoč .

Poglej eno temo nižje . Sem ji namreč namenila celo temo.

V takih situacijah jaz nisem za preusmeritev pozornosti na tak način, kot ti misliš, ampak precej, precej drugače. Z mojega osebnega vidika je preusmerjanje z igračo ai hrano podkupovanje, ki na dolgi rok žal ne da rezultatov. Tu jaz vključim vodnikovo avtoriteto z vodenjem. Brez korekcij, brez potegov ipd. načinov, le tako, da pokažeš psu, da se gre mirno mimo - kako to pokažeš, je pa dejansko težko opisati, zato sem pripravila filmček. Ta vaja je namreč del vaje za hojo na popščenem povodcu, ki vam jo še dolgujem. Zmontirano imam, ampak je toliko vsega in je relativno kompleksno, da želim korektno narediti. Zdaj ko pišem ta članek, sem celo prišla do spoznanja, da je overall gledano to nemara ključna vaja v psičkovem šolanju in življenju sploh.

Velja za sladoled. Na sladoled mene vedno uloviš . Malo se hecam, rada pomagam, res. Samo časa mi manjka .

Glede vaje za hojo na popuščenem povodcu urejam avtorska dovoljenja, ker ni v moji naravi, da bom kazala nekaj, kar so z marljivim dolgoletnim delom dognali drugi. Če dobim dovoljenje, bo filmček, sicer samo besedilo. Patientia torej .

Pet najpomembnejših stvari pri učenju psa je postalo klikerjevih enajst plus sedem in je dobilo svojo temo. Pa lahko nadaljujemo tam .

Hojla, sem ti pravkar želela napisati na mail, da ti bom kar tule odgovorila, pa si me prehitela . Za začetek ti kar klikaj že naučeni trikec - kadar ga bo izvedel tako, da ti bo izvedba všeč. Potem mu daj nagradico. Torej si ravnala prav .

Za naprej, recimo za jutri popoldne, pa si izberi novo stvar, ki bi jo rada naučila Ketuja, ter potem v enem sklopu treninga klikaj samo to, nič več starega trikca. Zelo uporabna stvar je, če ga naučiš, da se bo na povelje dotaknil tvoje roke (ker je Ketu majhen, bo ok, če se bo dotaknil konic treh srednjih prstov). Najprej mu pomagaj tako, da daj roko čisto pred njega in ko bo tako naneslo, da bo v bližini prstov, klikni in nagradi. Ni treba, da se Ketu kar prvič prstov dotakne, dovolj je, da nakaže gib v tej smeri, torej klikneš namero. In potem počasi nadaljuješ in ga s klikanjem usmerjaš k vedenju, ki bi ga rada naučila. Predstavljaj si igro vroče/hladno, ko nekdo išče nek predmet, ti pa ga usmerjaš tako, da mu poveš, ali je na dobri poti (toplo, vroče), ali išče čisto mimo (hladno). Zvok klika pomeni toplo . Ne pozabi, da vsakemu kliku nujno sledi nagrada.

Upam, da sem ti pomagala, sicer pa, tako kot sem ti rekla včeraj, velja, da bodi pogumna in vztrajna in Ketu bo zelo kmalu veliko znal, saj je zelo pameten kužek. In zelooo lepo je socializiran, res se je lepo obnašal v tisti pasje-otroški gneči včeraj . Pa poročaj, kako vama gre, meni sta se zdelo odličen par (ti odlična punca in Ketu odličen kužek) in držim pesti, da vama bo klikanje steklo!

Ti kar še par dni klikaj tako, kot sem ti pokazala včeraj, lahko tudi v kombinaciji z že znanim vedenjem. Vztrajaj par dni po recimo 5 seans po 3 minute. Vsakič daj res njami priboljšek. Potem pusti Ketuja, da malo hodi po stanovanju, pa nekje "za njegovim hrbtom" klikni. Če se bo odzval, trznil oz. reagiral, to pomeni, da je naklikan. Ko bo naklikan, boš zagotovo vedela, saj se mu pocedila kakšna slina za priboljškom .

Našo sprehajalno traso poznaš in jaz sem vedno za trening, je tudi mojima psoma velika šola, če delata skupaj z drugimi psi. Kot si videla, so se lepo ujeli in se lahko marsikaj skupaj naučimo ali povadimo takole na sprehodih .

No toliko da javim da nama je uspelo in se ti zahvalim za vso pomoč
Za začetek s pomočjo klikerja izpopolnjujeva dotik z tačko,začela sva pa tudi z dotikanjem moje roke z smrčkom
Zdaj pa me zanima ali lahko kar iz dotika z smrčkom izpeljeva vajo v kateri bi on sledil moji roki?ali je bolje da se to naučiva na kak drug način?
pa še enkrat hvala za pomoč

Maja...kako je že z dolžinami pesmi pri CF nastopih po razredih (enka, dvojka, trojka)? A je za fun class tut kakšna omejitev (navzgor in navzdol)?

Jaz rabim pomoc pri paw-targetingu... mogoce smesen problem, ampak mojadva sta tako ihtava, da ko se dotakneta pokrovcka od marmelade na tleh, ga tko udarita, da leti cez celo sobo - problem sicer nastane, ko imam jaz ta pokrovcek v roki, ker mi z vso mocjo zapicita vse 4 kremplje v roko in sta me dejansko ze veckrat opraskala do krvi (zaradi cesar smo to zacasno opustili)... Any ideas?

Ne, ne. Ni problem v tem, da target leti cez sobo (ceprav je zoprno, ja), ampak potem, ko ga ze drzim v roki. V glavnem bi jima nekako rada dopovedala, da ni treba z vso mocjo mlatit po targetu, ampak da je dovolj, ce ga takneta (in tega ne morem klikat, ker nikoli ne ponudita )

Nekaj časa sem bila odsotna, bom skušala čim prej odgovoriti vsem. Veliko vprašanj dobim tudi na mail, pa bom, kadar se bo dalo, vprašanje napisala semle, prav tako odgovor, da bo morda koristilo še komu.

@sara: V moji prisotnosti ne smeš reči dogdance, ker sem na ta izraz alergična , ampak canine freestyle . Malo heca . Jaz sem pred časom nekaj gradiva (filmčki, knjige z osnovami) pripravila za promocija tega športa pri nas. Na klikerjev mail mi le sporoči naslov, kamor ti ga pošljem. Za začetek se mi zdi, da bo gradiva več kot dovolj; ko boš predelala, pa sporoči.

vprašanje: Kam in h komu v pasjo šolo? Ali ti tudi kje učiš?

Jaz se ukvarjam samo s šolanjem svojih dveh psov in moji »nasveti« tule so moje osebne izkušnje, kaj je delovalo, oz. glasna ugibanja, kaj bi glede na moje izkušnje utegnilo delovati. Tupatam komu tudi pomagam s kakim nasvetom ali srečanjem v živo, včasih tudi v smislu bolj kontinuiranega dela; na ta način jaz vidim, kako kakšna stvar deluje na drugem psu, vidim delo vodnika od zunaj, z bolj objektivne distance, kar pomaga tudi meni, pokaže se kaka nova pot ali rešitev. Nisem pa inštruktor in tudi nimam nobene želje, da bi to bila.

Bila sem v kar nekaj pasjih šolah in z delom v nobeni žal nisem bila zadovoljna. To ne pomeni, da so te šole slabe, pomeni le, da mi uporabljene metode ali inštruktorji niso ustrezali, da se nismo ujeli. Če se to zgodi nam, v našem procesu šolanja, pač vztrajamo, saj imamo le redko možnost, da odidemo drugam. Pasjo šolo pa sem sama plačala in ko sem videla, da je tako meni kot psu delo nekje zoprno, v breme, v nadlogo, sem nehala. Potem sem se začela učiti sama, poiskala sem literaturo in našla način šolanja, ki ustreza meni in mojima psoma in ki je dal rezultate, s katerimi sem resnično zadovoljna. To je metodologija LAD angleške inštruktorice Kay Laurence. Po mojih izkušnjah je torej najbolj pomembno to, da so ti uporabljene metode blizu in da se ti zdijo smiselne, da inštruktorju zaupaš. Jaz sem to našla šele v tujini in spoznala model šolanja, ki mi je res všeč. Menim, da je največ, kar lahko damo psu, to, da delamo iz sebe, na način, ki se nam zdi pravi, ki mu zaupamo. Tako bomo delovali na nek način nagonsko, samodejno, naše reakcije bodo hitre in samoumevne in ko pes to spozna, je tim resnično popoln, saj vodnik in pes delujeta usklajeno. Če pa moramo pred vsako reakcijo racionalno pretehtati, kaj in zakaj naj naredimo, pa to ni to. Mi najbolje poznamo svoje pse in mi morao biti toliko odgovorni, da delujemo tako, da bo delo s psom dalo nam želene rezultate, ne pa izpitnega papirja na koncu tečaja.

Pot samoučenja je kar dolga, a tudi tistim, ki se vam ne ljubi, polagam na srce, da se čim več naučite o metodah, ki jih boste uporabljali, da ste radovedni in ne verjamete prvemu pokazanemu prijemu. Če bi jaz lahko izbirala svojega inštruktorja, bi v moji okolici to bila Azu (Bookworm), ker vem, da misliva podobno oz. ker vem, da me razume, kakšna sem jaz kot vodnica in kakšna sta moja psa. Med tujimi pa so to Kay Laurence. Denise Nardelli, Claudia Moser in Attila Szkukalek – vse poznam, z vsemi sem tako ali drugače delala in vsi so res krasni inštruktorji. Med šolami, ki jih tako ali drugače poznam, ne bom delala nobene reklame ali antireklame, mirne duše pa vse napotim na stran www.kavalir.si Glede na stike, ki sem jih imela z njimi, samo vse dobro; če drugega ne, vam bodo ogromno dali članki na njihovi strani, ki so dober uvod v delo s psom.

vprašanje: Psica mi doma lepo dela na hrano, zunaj pa izgubi motivacijo takoj, ko ji postane nekaj bolj zanimivo. Žogic se naveliča po 10 metih, klobasa kot nagrada je ne zanima.

Psice ne poznam, po opisanem sodeč pa se mi zdi, da ne gre toliko za problem motivacije, kot je odraz nekega odnosa med vama. Nagradam lahko povečuješ vrednost (ang. building value), odličen članek o tem je napisala Azu (Bookworm) – KLIK. Upam, da bo še sama tule napisala svoje videnje glede tega, da je klobasa za psico brez vrednosti … To, da se naveliča žogice po 10 metih, tudi ni ničl nenavadnega, marsikateri pes bi jo še prej. Opazuj psico in jo nagrajuj s tisto nagrado, ki ji je v neki situaciji ohinsploh super. Saj nagrada je že 1 met žogice, da ti jo prinese desetkrat, bi zanjo lahko bila že nova vaja, ki jo mora osvojiti, ne nagrada. Moja psica je sicer sposobna nositi žogice par ur, Bajk pa ima dovolj par metov, cufal pa bi se lahko v nedogled. Občutek za pravo mero je odvisen od psa, ne od vodnika.

Glede motivacije nasploh je pa tako, da po mojih opažanjih vse izhaja iz tega, da pes ni sam sebi dovolj oz. da v vodniku vidi najbolj zabavnega partnerja za življenje. Verjamem, da je ogromno pasemsko pogojeno, navsezadnje so bili mnogi psi vzrejani zato, da so delali samostojno. Tisti psi pa, ki imajo v sebi dovolj primarnih nagonov, pa bodo radi sodelovali s partnerjem, ki mu zaupajo in ki jih zapolnjuje. Najbrž so tudi psi, ki bi naredili vse, da bi ustregli lastniku zaradi lastnika samega, večina psov pa po moje v prvem planu vidi sebe oz. fajn življenje zase. Psi cenijo dobre vodje, s katerimi bi sodelovali kadar koli, tako da po moje motivacija ni (samo) stvar okusnosti salamce, ampak tega, koliko pes ceni vodnika. In pes ceni vodnika, ki je dober vodja krdela. Moje prvo vprašanje v mali šoli, na katerega pa nikdar nisem dobila odgovora, je bilo, ali naj se s psom pogovarjam. Sčasoma sem sama ugotovila, da je najpomembneje to, da s psom sploh ne govorim. In jaz dejansko s psoma ne govorim, sploh pa ne debatiram. Morda se sliši trapasto, ampak od točke, ko sem prenehala govoriti, se je marsikaj spremenilo drastično na boljše – Bajk me je začel resneje jemati, Amelie me pa sploh pozna samo tako.

vprašanje: Kateri je najbolj učinkovit način učenja hoje na popuščenem povodcu? Ali je prav, da se, ko pes povleče, ustavim in počakam, da se pes vrne v položaj, pri tem pa nič ne govorim?

Obstaja več metod učenja hoje na popuščenem povodcu. Ena metoda pravi, da se vsakič, ko pes povleče, kot vkopani ustavimo in pot nadaljujemo šele, ko pes povodec popusti. Ta metoda je najbolj razširjena v različici Turid Rugaas, ki je o njej napisala knjigo My dogs pulls. What do I do? Ti si ravnala skladno s to metodo in prav je, da vmes ne govoriš. Ko pes popusti povodec, lahko to nekako označiš, nagrada pa je nadaljevanje poti, lahko ga še dodatno pohvališ ali mu daš kak priboljšek. Na ta način se je vlečenja odvadilo veliko psov, kar nekaj sem jih sama videla po »preobrazbi«, zahteva pa ogromno volje, vaje in predvsem doslednost in striktnost. Mnogim vodnikom se to, da se ustavimo kot vkopani, ne zdi logično, zato niso dosledni (še zlasti pri psih, ki res veliko vlečejo in bi se bilo treba ustaviti vsak meter).

Druga metoda je bolj aktivna in mnogim vodnikom bolj ustreza, ker jim je bolj samoumevna in odreagirajo bolj nagonsko kot pri metodi s stanjem. Ker se navezuje na tvoje drugo vprašanje, jo bom opisala tam.

vprašanje: Psa učim stoje na sprednjih tačkah in zaenkrat sva na točki, ko da zadnje tačke na skoraj pol metra visoko stopnico. Delati morava postopoma, a ne?

Ja, seveda, vse vaje delamo postopoma. Kako postopoma, je pa odvisno od psa . Jaz sem z Bajkom zelo postopna in dostikrat kako lekcijo tudi ponavljava in ponavljava in ponavljava … Amelie pa marsikdaj kako poglavje kar preskoči in narediva v eni seansi toliko kot z Bajkom v enem mesecu . Ko bo ovira zadaj dovolj visoka, preidi na hojo v rikvec po zidu. Azujkin how to teach video o tem si najbrž videla – KLIK? O tem govori Kay Laurence v Learning games, navdušena je bila, ko je videla Virginio Broitman in njene pse pri tej spretnosti. Ko sem Virginii poslala link na Azujkin posnetek, je prosila za original in zdaj na Virginiinih tečajih Wicika kaže, kako se to nauči .

Ej hvala! Kuhalnica je res MEGA ideja!!!
Z njo ubijem dve muhi na en mah: lahko ucim neznejsi dotik, in hkrati odstranim kremplje stran od moje roke!
Ce sem zadovoljna s tarcenjem na tleh? Hm. Dejansko sem zacela s tarco, ker sem hotela ucit krizanje tack, ampak sta bila v startu pregroba, ce sem delala targeting na pest. Zato sem imela idejo, da bosta delala target na pokrovcek, in ce bom mela pol pokrovcek v roki, bosta krempljala po pokrovcku namesto po kozi (pa se ni obneslo). Tarcenje na tleh me v tem trenutku ne zanima toliko, bolj me je zanimalo to, da sta pokrovcek povezala z dotikom (in sta ga).

Glede tega, kam v malo solo - sem mislila, da sem edina, ki nisem bila popolnoma zadovoljna z nobeno malo solo je pa res, da sem precejsnji prefekcionist in komplikator. Sem pa tudi pri sebi opazila, da moram neko metodo "zacutit", ce ne se lahko se tako trudim, pa rezultat ne bo nikoli tak, kot ga hocem.
Po tej logiki je dejansko skoraj bolj pomembno, da ustreza metoda vodniku, kot da ustreza psu (in po tej logiki verjetno doloceni pridejo cisto lepo skozi s cukanjem, I guess)

ni se delovalo, ker nisem se prisla domov, da bi to sprobala. Sem pa prepricana, da bo. V resnici se cudim, ker je target stick s siroko tarco tako logicna in ocitna ideja, kako nisem niti priblizno pomislila na kaj takega...

"vse poteka po nekem šnelkurz sistemu, ki od vodnika zahteva, da odslikava tisto, kar so mu pokazali, ne pa da nekaj razume in to vkorporira vase"
Tocno to!
Verjetno vecini to ustreza, eni smo pa pac cudni in hocemo tocno vedet, zakaj nekaj delamo

1.) microshaping. Kay v splošni definiciji pravi takole: "Microshaping is the refined shaping that enables precise and accurate communication that results in strong and confident behaviours. The dog’s reinforcement rate is of main importance, where error free learning becomes the key to building successful and skilled learners." Ker se za pridobitev licence za clicker trainerja moram udeležiti tudi tega tečaja (ker je micro shaping preskus, ali razumeš poanto klikanja ali ne), v opisu tečaja piše takole: "Microshaping is a terme coined by Kay Laurence in 2003. It encompasses the benefits of free shaping - where the dog self teaches under your guidance, and the precision that is often missing when you cannot lure. The aim of micro shaping is to maintain a 90-100% reinforcement rate on every behaviour through every step of the increasing criteria. This is as close as we can practically get to error-free learning. In this course you will learn excellent observation skills and truly enhance your ability to break down the behaviour and build learning patterns. "

Se pravi je poanta v tem, da se s step by step poviševanjem kriterijev ohranja visok odstotek uspešnosti in s tem nagrajevanja, pes pa pri tem vedenja gradi sam, torej s ponujanjem, in ni v oblikovanju vedenj v ničemer voden. Način učenja s klikerjem se v velikem loku izogiba luringu, ki je off the record v klikeraškem svetu prepovedan in četudi moraš na izpitu pokazati, da fizično obvladuješ vodenje z vabo, je vsako učenje vaj z luringom izključujoče in če tako delaš, na izpitu padeš. Microshaping pa pokaže, da si dojel poanto učenja s klikerjem, ki je, da se vedenja gradijo IZ psa samega, da jih on torej razume in je v proces učenja aktivno vključen. To pomeni hitro klikanje, hitro klikanje pa pomeni strašansko dobro opazovanje, kaj dela pes - ne samo v smislu tega, kar se vidi, ampak pri mnogih vajah denimo tega, katero mišico je pes uporabil. Pri microshapingu denimo marsikdaj ne klikaš tega, kar se vidi navzven, ampak kontrakcijo mišice, kar je psu od znotraj impulz, da ponuja vedenje v pravo smer. Microshaping po mojih izkušnjah okrepi odnos med vodnikom in psom, ker vodnik res mora dobro poznati psa. Na ta način se delajo recimo fine variante vajice prosi, bow ipd., ko želiš dobiti na cm natančen dvig ali spust tačke. Več bom pa povedala marca 2010, ko bom ta tečaj dokončala .

2.) CU ti po moje ne bi pomagala prav pri gradnji odnosa, ker Leslie izhaja iz tega, da dela z over aroused psom, ki ga mora sploh umiriti, da lahko prične delati. Na DVD-ju je v glavnem prikazano, kako pri različnih psih gradiš vaji "look at that" in "go to the mat". Odnos gradiš z redno vadbo večkrat na dan in skuliranostjo v odnosu do psa; psi, kakor koli se čudno sliši, ljubijo prijazno avtoriteto in jo neizmerno spoštujejo. Če boš torej uprvičeno tečka in boš njegovo pridnost primerno nagrajevala, boš v Zarovih očeh več vredna od nekoga, ki ga zlahka ovije okrog tačke . Se pa to ne zgodi čez noč; se pa, v to nikdar ne podvomi, pa bo.

3.) Protocol for relaxation nisem poznala, sem pa zdajle prebrala in ti bom takole rekla - to je čisto uporaben načrt nalog, ki naj jih pes dela vsak dan. Po pameti uporabi načine učenja, ki jih sicer uporabljaš, potem pa po dnevih izvajaj vaje, ki jih ona navaja. Leslie pravi, da je bistveno, da daš psu strukturo, v kateri se znajde; in v tejle strukturi se po moje čisto udobno znajdeta vodnik in pes .

4.) CF ni nikdar prepozno začeti učiti! Veliko psov, ki so danes zvezdiški, se je pričelo učiti pri 5 letih in več; veliko teh psov ima za sabo precej žalostno preteklost, Tinina psička Chandi denimo je bila zavetiščarski pes. V moji skupini v Oberammergauu sem bila jaz daleč najmlajša oz. je bila najmlajša Anča; tam so bili psi, ki so jih pri 4 letih vzeli iz zavetišča (zlatko, ki so ga nameravali usmrtiti zaradi ugrizov psov in ljudi in ga je sedanja lastnica lahko dobila iz zavetišča samo s pogodbo, da ga bo izšolala in da bo pes vedno in povsod z nagobčnikom - no, in danes je ta zlatko star 8 let, uspešno tekmuje in če mi Gundi ne bi povedala, kako je bilo z njim, ne bi nikdar rekla, da je ta pes kadar koli hotel v življenju komu kaj slabega, taka mazica in super delavec je, prosto spuščen z drugimi psi, Anča je pa pri zajtrku lahko celo na njem ležala, je bil njena blazinca). Pa tam sta bili dve whippetki, stari 5 in 6 let, ki sta šele dobro leto pri novi lastnici, prej sta bili pa psički za rojevat v puppy millu in nista bili nikdar prej na sprehodu, kaj šele kaj drugega; zdaj pa sta super delali, enkratno plesali in sem bila res vesela, da je bila ta gospa drugi del para, kadar smo delali v dvojicah. CF da fantastične rezultate zato, ker če hočeš nekaj doseči, moraš delati, delati, delati in še enkrat delati. In to izključno na pozitivo, strpno in vztrajno. In tako delo absolutno da rezultate! CF ni kar nekaj, kar naučiš od danes do jutri, daš za ozadje neko muziko in potem kažeš trikce občinstvu, ki ploska, ker se jim navadno že to, da pes s tačko pomaha, zdi kulsko (jao, čisto sem alergična na tak kvazi ples s psom, res). CF je način življenja, zbliža te s psom tako, kot noben drug šport ne, imajo ga pa za najtežjo disciplino zato, ker tu ni bližnjic. Je pa zame vredno vlagati na tak način v psa, ker se ti tisto, kar ti plešoči kužek da, milijonkrat vrne.

Hvala, ker vprašanja postavljaš tu, kej mi je neprimerno lažje in bolj smiselno odgovarjati tule kot po malih .

Ja, res je, microshaping je tisto, kar dela Kay z gordonom, ko se z drugačno perspektivo klikanja bistveno spremeni uspešnost psa . Ja, pomembno je, kako si postaviš kriterije! Zato si pravi clicker trainer mora znati postaviti kriterije za katero koli vajo tako, da bo pes uspešen. In zato je pomembno, da se uči micena, mikro vedenja, ki se večini ljudi zdijo nepotreben perfekcionizem, v resnici pa je to edini način, da se res naučiš oblikovati vedenja skozi postavljanje kriterijev za katero koli vedenje. Keller Breland je dejal, da "I can train ANY behavior that the animal is physically and mentally capable of doing." Eno je click & treat, ampak to je osnova in to ni noben clicker training, le uporaba klikerja namesto recimo besedice priden. Ko pa se enkrat lotiš učenja mikro lokacij, mikro vedenj, ko ti je pomembno, ali bo pes 5 mm bolj spredaj ali bolj zadaj pri poziciji na poleg in ko to znaš naučiti s klikerjem, ko torej znaš postaviti kriterije, kdaj klikati, takrat se temu šele lahko reče clicker training. Zato je microshaping osnova za delo v resnejšem smislu in zato je pogoj, da sploh lahko pristopiš k delanju izpita za clicker trainerja. Psu pred gobčkom mahati z vabo in ga spraviti v neko pozicijo, potem pa klikniti in mu dati nagrado žal res ni nobena umetnost. Ločiti med 5 mm spredaj in zadaj pa je težko in zato to ni perfekcionizem, ampak nuja, če se klikeraštvo misliš iti zares. Vse ostalo je zame samo uporaba klikerja; med uporabo klikerja in kliker treningom pa so svetlobna leta razlike ...

Jaz vse vaje, ki niso zgrajene iz nule kot novo vedenje, učim na targeting, ki sproži vedenje. Ko dobim začetno pozo, s katero sicer nima smisla izgubljati časa, pa delam vse na shaping. Tako sem osnovno gibanje za vse pozicije poleg dobila s targetingom (follow), mikro pozicije pa sem delala na shaping oz. microshaping. Pri tem potem tudi kdaj še uporabim targeting, kot si ga opisala ti - letos smo pri Attili delali ravno dotik rite na muholovec . Ti kar preskušaj, pa boš videla, kaj se ti obnese. Resnično tu ni treba biti v strahu, da boš nekaj totalno in nepovratno zavozila, ker niti pod razno ni tako! Iz vaje in opazovanja se boš naučila, ali tisto, kar si predvidevala, res deluje. Ko mene ljudje sprašujejo, kaj naj naredijo, grem sprobat s svojim psom različne kombinacije in potem povem, kaj se je obneslo. Veš, metoda, ki si jo ti opisala, je v klikeraških krogih splošno znana (in leta dolgo uporabljana), tako da se mi prav hecno zdi, kako se potem en človek spomni, da je pa to njegova metoda. Vse, kar tule bereš, sem jaz nekje prebrala, preskusila, morda predelala - ampak to še zdaleč niso moje metode, ampak metode, ki jih je z delom in izkušnjami prineslo klikeraštvo po vsem svetu.

Zame so crate games v bistvu isto kot go to the mat, vsaj poanta, ki je zadaj, je v bistvu popolnoma enaka. Navsezadnje Susan na koncu, pri uzvedenkah iz CG, prikaže psa, ki sedi mirno na stolu, medtem ko drug pes dela, kar je seveda čisto isto, kar želi doseči Leslie z go to the mat . Tako da seveda lahko vaje delaš na matu, samo za začetek bo težje kontrolirati psa, ker pri CG preprosto zapreš vratca in preprečiš psu napako, pri go to the mat pa je treba dalj časa graditi ležanje na matu. Ti pa iz lastnih izkušenj povem, da ko je Amelie enkrat obvladala CG, je bil go to the mat mala malca, pa ni ravno tip psa, ki bi skulirano ležal na matu, medtem ko žogice okrog skačejo. Resnično je struktura oz. logika, ki je zadaj, pri obeh enaka, le da Leslie doda še emocionalni vidik nečesa poznanega, pozitivnega, domačega, kar lahko ustvariš tudi pri CG. Amelie je tako pes, ki zbriše v boks v trenutku, ko so vratca odprta, če vidi mat, pa zlaufa tja in repkajoč čaka. Ti dve vaji na psa dejansko vplivata neverjetno, nekateri so jima očitali frustrirajoče učinke, v resnici je pa prav nasprotno (tisti, ki so očitali, se vaj nikdar niso lotili in so govorili na pamet, kar se pa po moji osebni etiketi ne sme, tako da jaz vedno pišem iz izkušenj).

Glede LAT! še nimam dokončno oblikovanega mnenja, ker moram to zvaditi še z Bajkom, pa bom videla, kaj pomeni pri njem, ker Amelie ni bila nikdar kaj posebej usekana na okolico in nje dejansko niti malo ne zanima, kaj se kje dogaja, tako da je bila zanjo LAT! pač samo še ena vajica za pozornost, ne pa za sprostitev napetosti zaradi okolice .

Članek za samokontrolo bo, vendar sem trenutno brez psa, s katerim bi kaj posnela . Anča je na bolniški, nočem pa snemat s trinožnim psom, ker potem se bo oglasil kdo, da je to mučenje, da mora delat bolan pes . Čeprav ona ni bolna in zna se, žal, celo zgoditi, da bo do konca življenja uporabljala samo tri nogice, ker ji mišica na četrti tački iz neznanega razloga atrofira. Bajk je pa črn in on pri CG izgleda kot brezoblični črni duh, ki pride iz boksa .

Kar pogumno s CF! Jaz imam v načrtu v naslednjih letih narediti kaj konkretnega v tej smeri, a najprej bi rada pridobila ustrezno znanje, licence, prostor ... Potem pa zagotovo kaj bo . Lahko pa se zmenimo in v kakem KD naredim seminar, Attila je dejal, ko sem ga to spraševala, da zdaj zagotovo vem in znam zadosti, da lahko učim druge .

Jaaa ! V bistvu sem na to možnost tudi potihem upala .

Attila ima zdaj novega psa, psičko BC (tako res arhaične linije) iz irskega zavetišča, ki je pri 4 tednih šla iz legla v začasen dom. Attila se vse življenje ukvarja s šolanjem psov, pomaga ljudem, ki imajo težave pri učenju ali vedenjske probleme. Njegova Fly je bila tudi posvojenka, pa jo danes pozna cel svet. Novi psički pa ni kos; stara je 7 mesecev in še vedno se bolj ali manj ukvarjata s težavami, kot je ločitveni sindrom, histerična destruktivnost. Psičke ne zanima ne hrana ne igra, ima pa zelo rada otroke in je sila družaben pes; zdi se, da je smisel njenega življenja iskanje zajcev - ne toliko divjanje za zajci, ampak prav iskanje zajcev. Attila mora od doma skozi zadnja vrata, ker če vidi, da bo odšel, se ji strga; ko je bila enkrat manj kot pol ure v avtu, je raztrgala pol avta (pa je bila v boksu).

To pišem zato, ker nam je Attila dejal, da je do tega psa mislil, da je neuspeh ljudi njihova krivda oz. krivda napačnega pristopa. Zdaj pa vidi, da če je nekaj takega v psu, kot je v njegovi psički, tega preprosto ne moreš spremeniti. Trudi se še naprej in čaka na puberteto, vendar pa z njo trenutno nič ne trenira, ker je ne more pripraviti do nobenega dela. Torej limite dejansko so, delo s to psičko pa bo Attili dalo odgovor, ali se da tudi iz te psičke narediti CF psa ter kako. Da je za vsakdanje življenje super pes, pa ve že zdaj, to je tudi razlog, da je psička še vedno pri njem, saj je za sprehajanje ipd. baje idealna. Kje so torej meje, v čem pes uživa? Attila se sprašuje, ali njegova psička uživa v iskanju ali lovljenju zajcev; jaz za svoja psa vem, da uživata, res uživata v delu in ne v nagradi. Pri učenju novih vaj je nagrada poanta, saj so psi oportuna bitja, ki delajo za svojo korist. Ko pa delamo CF, pa je nagrada kmalu drugotnega pomena, ker je smisel vsega v delu, v katerem res uživata; kakor Bajk uživa v iskanju, pri katerem je nagrada novo iskanje. Kaj je psu nagrada, kaj mu je odveč, kdaj fehtari in kdaj išče pristno sodelovanje enega bitja z drugim, je odvisno in različno od psa do psa ter celo od situacije do situacije. Ko to znamo ločiti, smo našli komunikacijski kanal s svojim psom in takat se zame vsa poezija življenja s psom pravzaprav začne. Da pa do tja prideš, pa pač moraš delati, delati, delati ...

Korist tega, da si clicker trainer, je zame notranje zadovoljstvo . Pa mirnejše duše bom svetovala ljudem, če me bodo kaj spraševali, pa mirnejše duše bom kdaj imela kako plešočo pasjo šolo ali šla predavat na kak seminar v tujino, za kar smo se že dogovarjali. Mene so v naših KD učili ljudje, ki so se klikanja naučili v 5 minutah popoldne doma, ki niso prebrali nobene knjige in ne pogledali nobenega klikeraškega filma. In so bili kljub temu polni sami sebe; zame pa so bili prazni in brez znanja in so mojemu psu naredili veliko škode. Jaz pač nisem taka in dokler nimam formalno vse urejeno, svetujem samo kot xy oseba, iz svojih izkušenj. Pa moj motiv je to, da v znanju in učenju, v vseh oblikah, res neizmerno uživam (in potem rada to znanje delim še s kom, da še komu pomaga).

Anča je ne glede na vse superduper srečno bitje, my sweet little baby, pes, kot sem si ga lahko v sanjah želela. In ne glede na to, ali hodi po treh ali štirih tačkah, je moja mala punčka, vzorčni (in vzorni) klikeraški pes .

"Čeprav ona ni bolna in zna se, žal, celo zgoditi, da bo do konca življenja uporabljala samo tri nogice, ker ji mišica na četrti tački iz neznanega razloga atrofira."

A vse ostale mišice so ok, samo tale na 4. nogici atrofira? Kdaj se je pa začelo in koliko časa traja? Je mogoče dobila kakšno injekcijo v tistih tačko?

Maja si mogoče pomislila, da bi šla še kam po drugo mnenje? Saj ne, da dvomim v Matkovo usposobljenost, samo mogoče se je pa kakšen drug ortoped že srečal s kakšnim podobnim primerom. Oz. ali se je Matko posvetoval še s kom?

"P.P.S.: Komaj čakam na članek o samokontroli."

Včeraj sva z Azujko skoraj 2 uri snemali, zdaj še zmontiram do konca, pa bo. Par posnetkov je toooook luštkanih - ko Wici in Ančka družno v isti kletki delata crate games, potem pa se Amelie na sprostitveno povelje s tako ihto požene ven k cufi, da Wici ne more dojeti in ostane kar v boksu . Iiiii ... Še par dni, pa bo .

Wiii...I can't wait!

AniBani je pa tanajboljša psičica, pa čeprav ima le tri nogice. Upam pa, da bodo kmalu ugotovili kaj je s to njeno tačkico.

Sem prehitro poslala - eno vprašanje glede nagrajevanja pri pozornosti. Jaz sem vedno nagrajevala tako, da sem nagrado metala stran od sebe, potrdila pa že prej s klikom. V šoli so inštruktorji vztrajali, da psa nagradim v gobec in s tem, četudi klikam, še dodatno potrdim. Potem pa porabim še en priboljšek, da psa "spravim stran" od sebe ali se pač jaz prestavim in mora pes ponovno do mene. Osebno mi "dvojno potrjevanje" in poraba dvojnega števila priboljškov ne diši ampak me zanima še tvoje mnenje.

Saj se lahko kdaj dobimo nekje kar tako, na kakem "tematskem" srečanju, pa skupaj kaj zvadimo . Meni je princip samoučenja oz. učenja iz virov strašno všeč in četudi je res, da marsikdaj zalutam tudi v slepo ulico, se veliko sama naučim. Dolgo je trajalo le, da sem se naučila filtrirati dobre in zanesljive vire, ki jih kaže posnemati, od takih, ki mi niso v pomoč ... Za tak način učenja potrebuješ le debel zvezek za zapiske, voljo do analiziranja ter pogum za eksperimentiranje. Sčasoma pa nekaj bo tudi v bolj organizirani obliki, ampak res sčasoma . Všeč mi je bilo delo ene moje sotečajnice pri Attili, ki organizira tečaje - od takih začetnih, pa freestyle, pa kot ona reče potpuri (vsakega malo), pa skupne hikinge in izlete s psi. No, ta del mi je bil sploh všeč in je dejala, da ima že mesece naprej vse zasedeno - ona izbere pešpot ali dog-friendly obisk kake zanimivosti, ima tudi večdnevne programe. Pa denimo Hotel Wolf je zaseden tudi že za 2011 za določene termine ... Življenje s psom je lifestyle, lastniki psov se družijo na različne načine, ne samo za potrebe malega ali osnovnega šolanja. Za moje pojme se ta fletni del življenja s psom itak začne šele tam po 2. letu starosti (ko pa naj bi po našem sistemu čez dal tako rekoč že vse tečaje in ostaneta samo še agility in RO).

Debata glede metanja priboljškov stran je bila v klikeraških vodah pred leti kar strastna . Morgan Spector striktno prepoveduje vsako nagrajevanje razen dostave hrane v gobec iz roke, klikeraši, ki so prišli za njim, pa so pričeli s pridom uporabljati prav nagrajevanje stran od vodnika. Tudi jaz imam nagrajevanje stran od vodnika rada, če le podlaga to dovoljuje (da torej pes priboljšek hitro najde). To, da gre po priboljšek stran, večino psov še dodatno motivira oz. dvigne, hkrati pa je to na ravni avtomatizma res odlična vaja za odpoklic (ne glede na to, da se vadi čisto nekaj drugega). Veliko vaj preprosto celo moraš nagraditi stran od sebe, denimo pri delu na daljavo. Če pa želiš ohraniti pozicijo oz. nagrajevati psa za pozicijo, potem pa v vsakem primeru moraš hrano dostaviti na mesto, kjer pes je (denimo pri poleg ne moreš hrane metati stran od sebe, ker bi na koncu dobil vijugasto gibanje ven).

Pravkar sem gledala DVD o vajah poslušnosti z Richardom Curtisom. Tudi on, tako kot Kay Laurence, Kary Ray in ostali, ki jih takole gledam, veselo meče priboljške stran od sebe, in sicer nagradni priboljšek, ne ta drugi priboljšek. On celo še posebej razlaga, kako nepotrebno je, da psu s tem, ko mu damo hrano iz pozicije pred sabo, pomagamo, saj se mora sam odločiti, ali nas bo gledal ali ne. Ta odločitev je po njegovem bolj samostojna, če mora celoten gib gledanja od pobiranja hrane dalje (torej gledanja navzdol) pes narediti sam. Skratka, edini, ki je striktno zapovedoval nagrajevanje iz roke v gobec, je bil Morga Spector, ostali, ki so bili v primerjavi z njim dosti bolj "praktiki", pa hrano veselo mečejo stran od sebe, kadar je to smiselno . Ful ful uporabni so še feeding stations, ki jih uporablja Attila, to itak namerava posneti, ker to je poleg vsega še odlična vaja za samokontrolo (psa nagradiš pri delu na daljavo tako, da gre po kliku sam po hrano, ki je bila že pred vajo naštimana nekje v bližini recimo talne tarče; ko dosežeš, da pes dela vajo v bližini hrane in ni frustriran zaradi tega, res vidiš, kako pes dela z neko notranjo umirjenostjo, meni je to totalno fascinantno).

Maja hvala. Da vidim če razumem (v oklepajih) - pozornost imam sedaj sicer dokaj dobro narejeno ampak potek je bil nekako takšen:

1. pridi do mene in me poglej (bolje metanje stran, da pes ohrni čim večje zanimanje in hitrost)
2. Pridi do mene v front (ker to ni končna poza, ki sem jo želela še vedno bolje stran)
3. Usedi se nekje pred mano (kombinirano - povsem pravilne (pred mano) iz roke, ostale stran)
4. Usedi se naravnost pred mano (iz roke, da utrdim vez med nama in si pes bolj zapomni "pravo" pozo)

Pa še nekaj me zanima - vem, da naj bi se v eni pozi večkrat označevalo in nagrajevalo, ko ustvarjaš trajanje ampak ali ta isti način pomaga tudi pri tem, da si pes zapomni določeno pozo bolj natančno. Recimo iz tistega sedi naravnost pred mano izberem best of the best in jih večkrat nagrajujem? Ali je verjetno, da bodo psu bolje ostale v spominu ali bom dejansko delala samo na trajanju?

Zanima me, če ima katera od vas mogoče idejo, kako se lotiti učenja "zakopavanja" z zadnjimi tacami. Pri video posnetku Attile v Charlie Chaplin koreografiji mi je ta del, ko ga Fly porine, da pade na nos in ga potem zakoplje tako simpatičen, da bi ga enostavno rada naučila.
Nero to na vsake toliko časa naredi po opravljeni potrebi, ampak nočem, da mu to preide v navado in zato tudi nebi lovila in nagrajevala tega. Raje bi se ga lotila s shapingom, ampak se mi tudi približno ne sanja, kje začeti. Kakršen koli nasvet bi mi zelo prav prišel.

Hvala, grem kar takoj probat

Midva pa se bova šla obedience. P., ti imaš zagotovo vaje po stopnjah kje na zalogi, sicer imam print z FCI-jeve strani, nimam pa idej (vsaj ne detajlnih) za vajo prinašanja levega ali desnega predmeta in za "detaširanje" do točke in potem do kvadrata (feeding stations?). Za iskanje vodnikovega predmeta imam nekaj idej, ostalo pa bo pomoje šlo.

Ideje ful dobrodošle, pa kakšna trening seansa tudi.

Predvidevam, da v kliker sistemu nima kaj delati tudi beseda 'fuj', ki označuje, da pes ne poje vsega zunaj in če ima to že v ustih nemudoma spusti. Kako oz. za kaj lahko pa to zamenjam?

@Nessa: Šolanje s klikerjem ni permisivno vsepovprek in seveda ima pes tudi limite, kaj lahko počne in česa ne sme. Susan Garrett pravi "positive is not permissive" in to je naša glavna mantra. Tudi v kliker sistemu ima pes omejitve, obstajata tako "ne" kot "fuj", seveda, saj pes mora vedeti, kje je njegovo mesto, kaj sme in česa ne sme. Razlika je samo v načinu, kako ta "ne" ali "fuj" naučimo, ter v dojemanju, kaj smo z "ne" ali "fuj" dosegli. Kako psa naučiti, da ne pobere svinjarije zunaj, imaš v bow wow seriji, mislim, da kar v prvem filmu (Take a bow wow). Tisto je preverjeno učinkovito in je v bistvu način učenja samokontrole, da pes ne pobere kar vsega, kar se mu zdi. Za učenje "ne" pa je meni osebno najbolj všeč filozofija oz. pristop Kay Laurence, ki je tudi najbolj preprost oz. najbolj po kmečki logiki. Tukajle imaš njen članek, v katerem je metoda opisana ohlapno, ampak mislim, da vseeno zadosti natančno, da je uporabna čisto za vse - KLIK.

Tole se mi zdi pa najbolj pomembno: "At all opportunities, even with the adults, when I can see they anticipate reinforcement, but I know the environment will prevent it, I add by sound association: 'no'. This gives me a good, quite reliable, cue that I can deliver in situations where I cannot control the opportunities and I see the dog making the wrong choice. Condition it well, regularly, and unemotionally; pair it with the emotion of disappointment, not as a loud warning to prevent a behaviour, and it will work very effectively. Over use it, or misuse it, and your dog will think life is a bummer and you are the fun police." Bistvo je torej v tem, da je "ne" povezan v emocijami razočaranja in ne glasna grožnja, ki naj prepreči vedenje; ker smo zaradi siceršnje rabe besedice "ne" nagnjeni k temu, da se zaderemo, sem si jaz zavestno izbrala neobremenjeno besedo "papiga", ki jo uporabim v takih situacijah. Skratka, seveda tudi v kliker sistemu obstaja to, da vodnik psu ne omogoči dostopa do nekega ojačevalca, razlika je v pristopu učenja ter pogledu na celotno situacijo - ne prepovedujemo vedenja, ampak s preprečevanjem dostopa do ojačevalca vzbudimo emocije razočaranja. Prečitaj si Kayin članek, je res super, ker prestavi optiko dojemanja, kaj z "ne" sploh storimo.

Hvala za ideje. Glede na to, da se v sklopu vaj te levo-desno vaje večkrat ponavljajo, bom poskusila s tem, da naučim levo in desno (sam pomen s preprostim tarčenjem), potem pa povezala z iztočnico "aport", ki jo že pozna in bo zagotovo prikazal naučeno.

Pri mojih dveh je za zadnji del ogromno pomagal postopek ucenja stoje na sprednjih tacah, pa to krozenje z zadnjimi tacami, ko so sprednje na predmetu. Zdej imam v bistvu obcutek, da imata boljse zavedanje zadnjega dela kot sprednjega

Ideja s telimi tremi s-ji je več kot odlična. Tudi meni bi se zdelo to zelo zanimivo. Saj to so mišljeni virtualni tečaji ane?

Jaz predlagam najprej en generalni S prispevek z naslovom Shaping .

MH, še en teden nazaj sem v mislih godrnjala nad tabo pri vsakem poskusu pripraviti hijeco do kroženja z zadnjimi nogami okrog predmeta, na katerem stoji s sprednjimi. Ob vsaki želji po pospešitvi procesa z luranjem sem se z virtualno roko tresknila po piskru. No, po tednu dni je uspelo in psič se sedaj že drugi dan premika v pravo smer. Še vedno pa imam željo po tem, da bi dobila nek napotek, kako naučiti mrcinico, da zadrži smrček na targetu.

Tega da zadrži smrček na targetu sem pa učila tako da se je psica dotikala ( to je na sploh vedno prva stvar ki jo proba) potem ko je že konstantno to ponujala, sem pač zadržala klik za trenutek, pa kliknila če je smrček ostal na targetu, to je res ful hitro poštekala kaj bi rada in potem sem samo na isti način podaljševala čas ki ga je morala zadržat

(se opravičujem ker 2x pišem samo mi ni šlo odposlat vsega v eni rundi )

Dve vprašanjci:
1. Kako prideš v Members Lounge (sem ravno včeraj iskala, pa nisem našla)?
2. Tole z modifierji mi pa ni popolnoma jasno. V bistvu če prav razumeme sem spet tu, kjer sem, in sicer z vprašanjem o drži glave. Kakšna je pa razlika če imaš vedenje naučeno kot modifier od vedenja, ki ga naučiš tako daleč, da ga imaš na cue-ju?

Tudi jaz mislim, da bo šlo tole z mojo željeno pozicijo bolj počasi, strinjam se, da samo targeting ne bo prinesel željenega rezultata. Imam pa v glavi zadevo že malce časovno razdelano, najprej želim naučiti pozicijo glave (in natrenirati mišice), vmes, ko bo glava dobivala končnejšo obliko bom priključila še osnovni položaj. Prvega koraka ne predvidevam pred 9. mesecem.

Pa ubadam se s tem, kako natrenirati vratne mišice (mislim, da bo vse skupaj kar izziv, ampak kot kaže slika je cilj popolnoma realen). Glede na hitrost moje mrcinice v tej nežni dobi pa mislim, da ji bodo okrepljene vratne mišice še kako koristile pri obrambi.

Danes bom spet poslušala, kako preveč kompliciram, ampak res je izziv v sami poti

Mi v že veselo debatiramo o možnih poteh do željenega položaja glave in komaj čakamo, da se nam čez teden dni pridruži še Kay. Susanne ima pa res krasne mrcine.

Malo začetniških traparij...

Že celo popoldne se ukvarjam z vprašanjem ali sta obedience in poslušnost eno in isto, torej ali so SLO tekmovanja v poslušnosti ubistvu obedience tekmovanja? Torej, če predspostavim da ja, bi moral biti za "neko prvo stopnjo" v obediencu/poslušnosti osnova b-bh program (torej poleg, sedi in prostor v gibanju in odlaganje)? Stopnje (če obstajajo) so kako razdeljene oz. katere vaje se dodajajo?

Še eno knjižno vprašanje. Že nekaj časa se spravljam naročiti par knjig od Kay in ko sem se končno pripravila dve željeni knjigi iz trgovine manjkata (Learning Games in CT:The Perfect Foundation). Poleg njiju bi rada še vsaj Clicker Training Intermediate in mogoče Training with Reinforcement. Mogoče kdo ve za trgovino, kjer bi lahko dobila vse hkrati? Kamorkoli se obrnem ni vseh pa še par linkov sem izgubila, ko mi je šel računalnik

Neyka, mogoče bi bilo najbolje, da pogledaš kar pri Learning about dogs.

oops sem šele sedaj opazila, da so knjige napisane, potem ko klikneš, pa vidiš da so out of stock. Se opravičujem

Prosim za pomoč. Meni je pa psič predelal par strani knjige (101-106) Clicker Training - The Perfect Foundation 1&2. Obstaja možnost, da mi katera naredi kopijo? Na strani 100 se mi začne Adding reliability to the new cue. Bila bi vesela, če mi lahko katera pomaga. Hvala!

Cisto informativno, ce se koga zanima, bo imela v sredini marca Susan Garrett seminar relativno blizu nas (Parma v Italiji). Sicer pretezno teoreticni, ampak vseeno.

Jaz nisem ravno pristaš pasjih šol; zdi se mi, da lahko ljudje, ki želijo s psom delati, veliko več zanj naredijo sami - ob nekem vodenju, pa četudi le v obliki kinološke literature. Tak človek bo namreč znal načela in principe šolanja konkretizirati na svojem psu; prednost šolanja s klikerjem je v tem, da ko osvojiš osnovno poanto, lahko individualno nadgrajuješ glede na psa, ki ga imaš. Ne maram uravnilovk v šolah, ker so razlike med dojemljivostjo pasem ogromne, velike so razlike med posameznimi psi; da sploh ne omenjam tega, kako velike so razlike med lastniki. Tisti, ki želijo imeti le psa, ki se bo približno spodobno pasje obnašal v urbanem okolju, pa se po mojih izkušnjah v pasji šoli le še bolj alienirajo (odtujijo) od psa in ga želijo sprogramirati po navodilih inštruktorja. Pri tem pa dostikrat čisto nehote prezrejo potencial, ki ga pes ima, in se namesto navezave na vodnika pričnejo zaradi takih in drugačnih frustracij in stresa razvijati neželena vedenja.

Pri odločitvi, kaj & kako šolati, so zame najpomembnejše želje lastnika, kaj bi od psa rad. Zame je čisto enakovredno, če mi novi lastnik reče, da bi rad, da pes ne vleče na povodcu, da ne uničuje stvari, ko je sam doma, da ne skače na druge ljudi, ali pa če mi reče, da bi rad, da se pes zna voziti na rolki ali loviti frizbi. Vsak lastnik mora najprej pri sebi premisliti, kako pomemben del svojega življenja bo namenil psu, ker če dobro definiramo cilj, smo naredili ogromno in le tako je moč izbrati metode, ki nas bodo na cilj pripeljale. Nekomu, ki bi rad le spremljevalca sprejemljivih manir, ne bom svetovala, naj na microshaping dela zavedanje zadnjega dela telesa, ker bo človek friznil. In normalno je tako in povsem razumljivo. Skratka, najprej dobro premislite, kaj bi radi, da bi Arči bil, znal kot odrasel pes, iz kakšnih razlogov ste se odločili za psa in to pasmo. Potem bo mogoče najbolje, da se tipkamo na info@kliker.si in bom predlagala, kako naprej.

V prihodnjih tednih tudi sama dobim mladička in Nessa mi je dala odlično idejo, da bi o tem, kaj počnem z njim, pisala nekakšen dnevnik. Morda bo v pomoč kakemu novemu pasjemu lastniku, ki se še lovi, kaj in kako z mladičkom početi. Že zdaj pa lahko dam en tak čisto splošen nasvet - opazujte mladička, skušajte ga razumeti in v veliko primerih bo delovala najbolj naravna lastna glava. Kliker sistem je tako preprost, da manj ko kompliciramo, boljši rezultat dobimo . Dobra vedenja nagrajujemo in jih s tem spodbujamo, da se bodo čim večkrat pojavila; slaba vedenja preprečujemo, da bi se sploh zgodila, da pes nima izkušenj, kakšne traparije lahko počne. Ker je pes oportuno bitje, bo začel delovati tako, kot mi želimo, četudi mu tega ne bomo nikdar razložili (kar bi bilo itak nesmiselno, saj nas pes ne razume). Čim več hvale za dobre stvari in čim manjkrat reči "ne" (po možnosti nikoli) in pes se bo navezal na vir ugodja (hrane, igre, skratka svojega človeka).