kliker.si

Vaja poleg je pri večini vodnikov ena najbolj nepriljubljenih vaj in večina ljudi se učenja loti z različnimi predsodki recimo o tem, kako je pravilno izveden šolski poleg primeren samo za militaristično navdahnjene obsedence. Nikakor. Vaja poleg je lahko ena najbolj zanimivih vaj, v katero bo vodnik sicer vložil ogromno dela, a se mu bo trud povrnil ne samo v lepo izvedeni vaji, ampak na številnih drugih področjih.

Psičko sem pozicijo na levi strani pričela učiti prve ure, ko je prišla k meni. Tisoče in tisoče klikov se je slišalo, ko se je naključno znašla na moji levi; samo znašla, čisto nič drugega. Učila sem jo torej na shaping, brez povodca ali drugih pripomočkov; tako naučene vaje se psu najgloblje vtisnejo v spomin, zato je postavljanje v pozicijo na levi eno tistih vedenj, ki mi jih ponudi takrat, ko ni povsem prepričana, kaj želim. Ko pride na levo in me pogleda navzgor, mi torej sporoča »Evo, zdaj sem doma, povej, kaj bova počeli naprej.« Na pozicijo na levi torej marsikdaj pride sama od sebe, kar tako, ker se spomni, da tam biti pomeni fajn se imeti. Velik del predvaje poleg se torej zgodi v vodnikovi in pasji glavi, ki nalogo sprejmeta kot prijetno, ne kot dolgočasen, mukotrpen dril.

Ampak to je samo predvaja za poleg, samo hoja na levi, ki je od daleč sicer podobna vaji poleg; od nje pa je vendarle še na tisoče klikov daleč stran. Kako psa spraviti v pravilni položaj je odvisno od temperamenta psa in vodnika ter od metod šolanja, ki jih uporabljata. Sama prisegam na targeting, ker s tarčami različnih vrst lahko definiram mikrolokacije za številne dele telesa – za pozicijo glave, dvignjenost smrčka, pozicijo tačk, poravnanost telesa. Vaja poleg torej sestoji iz množice vedenj, ki sestavljena skupaj tvorijo tisto, kar nemara res zgleda hladno militaristično, v resnici pa odseva čarobno vez med vodnikom in psom.

Ampak tudi učenje perfektnih pozicij za en lep poleg še ni dovolj. Poleg je dolgotrajajoča vaja in če želimo, da bo pes ves čas enako perfekten, potrebujemo t. i. variabilno nagrajevanje. Variabilno nagrajevanje krepi vedenja, ker pri psu spodbuja razmišljanje »Če bom nadaljeval s tem, kar počnem, bom zmagal. Enkrat že.«Skrivnost je v tem, da pa pes nikdar ne ve povsem natančno, kdaj se bo to zgodilo. Kdaj se bo zgodil magični klik. Ta element presenečenja psa ohranja v fokusu, kar je pri dolgotrajajočih vedenjih ključnega pomena.

Morgan Spector, guru uporabe metode šolanja s klikerjem v tekmovalni poslušnosti, je prav v te namene razvil shemo nagrajevanja pri vaji poleg, ki naj bi ključno prispevala k izgradnji vztrajnosti, torej k trdnosti tega vedenja. Spector učenje razdeli na več nivojev in za vsak nivo predvidi, na koliko korakov naj bi vodnik kliknil in nagradil psa. Shema ne samo da zgleda zapleteno, dejansko je zapletena. Zato je vsaj na začetnih nivojih v izjemno pomoč nekakšen sekundant, ki nam šteje korake in klika namesto nas. In rezultat učenja s tovrstnim variabilnim nagrajevanjem? Zmagovalci.

»In my experience most obedience trainers err in trying to go too far, too fast. Doing it right the first time is always easier than having to do major repair work later on. /../ You are getting substantial increases in the amount of heeling done from one level to the next, but to the dog it does not seem so bad because it is in doses measured by the VR (variable reinforcement) schedule.«

Vir: Morgan Spector, Clicker training for obedience, 1999.

Angleški pregovor pravi, da All work and no play makes Jack a dull boy. Nismo samo ljudje tisti, ki postanemo z delom dolgočasni in zdolgočaseni, pri kužkih je meja deloholične subtilnosti še bolj krhka in ena najbolj nerodnih reči, ki se nam pri šolanju lahko pripeti, je, da se bo psu delo priskutilo. Vedeti, kdaj ima kuža dovolj učenja, ni tako preprosto. Nikdar ne smemo čakati trenutka, ko pes prične kazati vidne znake utrujenosti in stresa; takrat je prepozno.

Učenje trikcev je delo, a je tudi igra; je torej igrivo delo in delovna igra. Kaj lepšega si lahko želimo. Z učenjem trikcev spoznavamo psa, njegove meje, posebnosti, pluse in minuse. Psička vodimo v številne situacije in lahko, denimo, opazimo, kako uporablja tačke, kaj spoznava z gobčkom, v katero smer se samodejno zavrti, ali manevrira z vsemi tačkami enako spretno, ima afiniteto do kakšnih barv, materialov, kaj ga najbolj motivira … Vse to so za vodnika neprecenljive informacije. Vodnik, ki dobro pozna svojega psa, bo vedel, kako odreagirati v situacijah, ki mu bodo prekrižale zastavljeno pot šolanja, ter se prilagoditi tako, da iz psa potegnemo tisto najboljše.

Psi so igriva bitja in prekipevajo od želje, da bi se učili. Psiček, ki je že od prvih dni našega sobivanja vajen sodelovanja z nami, bo našo družbo iskal, dobre izkušnje naših skupnih trenutkov ga bodo vodile k nam tudi v situacijah, ki so za vodnika navadno najbolj frustrirajoče, denimo pri odpoklicu. Učenje različnih spretnosti razmiguje pasje možgane in psa ohranja v dobri mentalni kondiciji. Veliko stvari, ki jih s trikci psa naučimo, nima konkretne koristi. Vprašanje je, če nam bo to, da smo psa naučili, da gre z vsemi štirimi tačkami v majhno skledico, sploh kdaj prav prišlo. Posredna vrednost takšnih spretnosti pa je izjemna – pes bo pridobil določen mišični spomin in določena gibanja generaliziral ter uporabil pri vajah klasične poslušnosti ali čisto preprosto pri znajdevanju v vsakdanjem življenju.

Trikcev je ogromno in pri učenju smo omejeni le z lastno domišljijo. Včasih nam bo učenje vzelo par minut, pri določenih zapletenejših veščinah pa lahko tudi par mesecev. Pes nam bo znal vsako skupaj preživeto minuto vrniti; včasih v situacijah, ko bi to pravzaprav še najmanj pričakovali. Učenje trikcev in igra s psom nasploh je tako pravzaprav največ, kar lahko psu nudimo za kvalitetno življenje.


Nekaj Bajkovih veščin, naučenih na targeting, maj 2008



Nekaj Amélijinih veščin, naučenih na shaping in targeting, maj 2008

Psi se lahko doma ob deževnih popoldnevih še bolj zabavajo kot na dolgih sprehodih pod modrim nebom. Prepričanje, da pes za srečno življenje potrebuje ure pohajanj, ni povsem resnično. Predvsem pa samo sprehodi za psa niso dovolj. Z uspešnim reševanjem miselnih vaj, ki jih pripravimo za psa, se utrjuje njegova samozavest, trenje miselnih orehov pa mu je v pomoč pri soočanju z vsakdanjim življenjem. Pes, ki je vešč reševanja problemov skozi igrivo, neodvisno mišljenje, bo ohranil mirno kri in živce v situacijah, ko bo to potrebno; čustva, panika, strah in stres pa ga ne bodo zlahka vrgli iz tira. Igranje skupaj s psom je svojevrsten užitek tudi za lastnika. Opazovanje psa pri igri, kako se loti reševanja problemov, kakšne strategije razvija, da bi dosegel cilj, nam je v veliko pomoč pri spoznavanju psičkovega karakterja.

Miselnih iger, s katerim se lahko učimo in spoznavamo skupaj s psom, je veliko. Marsikatero lahko naredimo sami doma, nekatere lahko kupimo. Med igračami, ki se dajo kupiti, so mi strašno ljuba igrala Nine Ottosson (www.nina-ottosson.com). Prek njenih iger se pes sooča z različnimi miselnimi izzivi; da bi prišel do priboljškov, mora odstraniti lesene ovire, ki zakrivajo odprtinice s hrano. Moja psa obožujeta njen Dog Fighter; vsak sta razvila svojo strategijo in nepopisno rada se igrata. Jaz pa ju z veseljem opazujem. Razvila sta vsak svoj način, kako rešiti nalogo, vsak me je po svoje presenetil. Trenutno je precej hitrejši Bajk, ki igra na moč tačk in je nekako prepričan, da prej ali slej bo že šlo. Amélie je mislec, vedno se najprej zapiči v čep, ki ji povzroča največ težav; ko ugotovi, da ne bo šlo, s prefinjeno tehniko reši ostale luknje, na koncu pa z veliko mero potrpežljivosti in mislenih akrobacij počasi, a zanesljivo reši še misterioznega upornika. Bravo!

Biti mladiček je super. Želja po videti, okusiti, slišati, dotakniti se, igrati se z, polizati nekaj novega je neskončna. Če izkoristimo mladičkovo navdušenje po spoznavanju, bomo njegove možgane napolnili z informacijami, ki jih bo znal povezovati v nove in nove kombinacije vse življenje. Nikdar več namreč ne bo tako dovzeten za sprejemanje in procesiranje novega kot v starosti 11–20 tednov.

Soočanje z novim lahko na mladička vpliva na dva načina:
a) O, tole zgleda zanimivo, nujno moram priti bližje in poskusiti.
b) Hm, tole pa nekam čudno zgleda, nisem čisto prepričan, če bi se približal.
Če mladička srečevanje neznanih stvari plaši, moramo na izgradnjo njegove samozavesti še posebej pozorno paziti. Lahko si naredimo spisek stvari, ki bi jih mladičku radi pokazali; če ga bomo z novimi situacijami seznanjali načrtovano, bo učenje potekalo varno, v nadzorovanih okoliščinah, primernih količinah in s pozitivnimi izkušnjami. Tako se bo mladiček vsega novega veselil in svet okrog sebe radovedno raziskoval.

Tole je predlog 12 vaj s po 12 nalogami, s katerimi bo mladiček spoznaval svet in se naučil nanj primerno reagirati. Ne hitite; če gre mladičku kakšna naloga slabše, ji namenite več časa. Vsaka minuta z mladičkom je nepozabna in vse, kar boste v prvih tednih z njim pozitivnega doživeli, se vam bo obrestovalo. Mladiček je majceno bitje, a njegova želja po spoznavanju novega je neizmerna.

hoja po 12 različnih podlagah
Mladiček naj spozna hojo po čim več različnih podlagah, če se le da, na različnih višinah: les, žaganje, trava, mokra trava, tepih, beton, linolej, blato, pesek, mivka, luža, mreža, pločnik, pločevina, marmor, steklo.

igra z 12 različnimi predmeti
Z mladičkom se igramo s čim več različnimi predmeti: s plišastimi igračami, majhnimi in velikimi žogami, vlečkami, različnimi vrstami blaga, plastenkami, pločevinkami, piskajočimi stvarmi, lesenimi predmeti, papirjem, kartonom, avtomobilskimi ključi.

sprehod na 12 različnih mest
Z mladičkom obiščemo čim več različnih krajev: vrt, domove prijateljev, parkirišča, trgovine, nakupovalna središča, športna igrišča, gozd, obrtno delavnico, prometno ulico, pasjo šolo.

srečanje in igra z 12 različnimi ljudmi
Mladiček naj se igra s čim več ljudmi, ki ne sodijo med najožje družinske člane: z otroki, odraslimi, moškimi z brki, brado, ljudmi v vozičkih, ljudmi s psi, ljudmi z očali, klobuki, dežniki.

soočenje z 12 različnimi zvoki
Mladiček naj sliši čim več različnih zvokov; najprej naj bo zvok tih in naj prihaja od daleč, potem se zvoku približujmo, postaja naj vse glasnejši: loputanje z vrati, delovanje pralnega stroja, hišni zvonec, kričanje otrok med igro, dojenčkov jok, zvok velikih tovornjakov, motorjev, drsenje rolke, čoln, tleskanje z rokami, glasno petje, žvenket posode, živali na kmetiji, sesalec, kosilnica, glasna glasba.

srečanje z 12 različnimi hitro premikajočimi se stvarmi
Mladiček naj se sreča s čim več različnimi hitro premikajočimi se stvarmi, ki jih ne sme loviti: rolkar, kolesar, motorist, avtomobil, tekač, mačka, ptica, veverica, srna.

soočenje z 12 različnimi izzivi
Mladiček naj se sreča s čim več nenavadnimi stvarmi: splezati naj na, z, v, iz, okrog škatle, splezati čez, na, z ovire, iti skozi tunel iz škatel, iti skozi vrata različnih velikosti, tudi skozi električna, hoditi po majavi deski, stopiti na in s stopnice, kopalna kad, dežnik, balon, metla.

dotikanje v 12 različnih pozah
Mladička navadimo na dotike po vsem telesu: nesemo ga pod pazduho, držimo ga med nogami, pestujemo ga kot dojenčka, ga položimo na prsi, pod prsmi ga držimo v zraku, pregledamo mu ušesa, usta, med prsti, strižemo kremplje.

hranjenje iz 12 različnih posod
Mladiček naj je hrano iz čim več različnih posod: iz rok, kavne skodelice, majave sklede, s krožnička, iz kovinske posodice, plastične posodice, s kartona, iz igračke, škatle, z žlice, iz torbice.

srečanje z 12 različnimi psi
Mladiček naj se sreča s psi različnih velikosti, barv in vrst kožuha, starosti, z različno aktivnimi psi. Srečanje naj poteka nadzorovano in sprva z varne razdalje, da se mladiček na prisotnost drugega psa lahko navadi. Igra naj bo primerna in naj traja kratek čas.

sam doma 12-krat na teden
Mladička pustimo samega doma različno dolgo, naučiti se mora biti sam in ločen od ostalih. Spreminjamo čas in kraj samote: podnevi, ponoči, v kletki, avtu, v tihem ali bučnem okolju. Navajanje na samoto ni travmatično, četudi se psiček lahko ob tem joka; začnemo s kletko v sobi, ki jo je vajen in naši prisotnosti, potem ga puščamo v različnih okoljih in popolnoma samega.

vaje za samokontrolo 12-krat na dan
Mladiček naj se nauči, da kdor teži, ničesar ne dobi. Samokontrole ga učimo v čim več različnih interakcijah: med igro, lovljenjem, hranjenjem, umivanjem. Če mladiček sitnari, ga ignoriramo; ko se umiri, je nagrajen.

ignoriranje zahtev po pozornosti 12-krat na teden
Na obisk naj pride čim več ljudi, ki naj mladičku ne posvečajo prav nobene pozornosti, četudi si jo mladiček želi; obiskovalce prosimo, naj mladička povsem ignorirajo.

Viri: Predavanja in pisni prispevki Kay Laurence (www.learningaboutdogs.com).

Zame je bilo z enim psom težje oz. bolj zapleteno živeti kot z dvema, ker sem čisto nehote nanj aplicirala človeške vzorce pričakovanj, ravnanj, feedbackov. Z življenjem v krdelu so se stvari popreprostile; mdr. zato, ker je postala evidentna medpasja komunikacija. In ta je fantastična - psoma se vedno uspe endvatri vse zmeniti. Živita v prisrčni skupnosti, razumevajoči navznoter in navzven. Res kjut. Gresta vsak po svoje in sta presrečna, ko se po par metrih spet srečata. Jesta skupaj in vedno počakata drug drugega, nakar si za poliz zamenjata skledi. Krasna sostanovalca sta; in ob večerih, ko se igrata za lahko noč, ju je prekrasno opazovati, kako velikemu črnemu štoru mala bela glistica prinaša igračke, ki zaidejo pod kavč – da bi se igra nadaljevala. Bi se reklo, da še pes ve, kako lepo je sodelovati.

Ljubo moje pasje bitje,

Če bi bilo po tvoje, bi za rojstni dan dobil veliiiiiko posodo z roza sladoledom. Ker mora biti celo rojstnodnevna torta po moje, si dobil kičasto okrašeno bio pasjo pešto na modri podlagi.

Želimo ti, da bi tvoja rozasta razigranost še vedno tako uspešno lezla pod kožo naši modri učenosti in bi nas tvoje iskrive učke še tako uspešno vabile k druženju. Za darilo si po tvoje dobil dummy zajca in po moje miselno igro. Četudi boš samo zajca prinašal in nič mislil zraven, boš še vedno naš maliveliki Rozič. In za vedno, seveda.

Torta. Klik. Lupčka.

Svojima psoma želim biti korekten vodja in zanimiv vodnik. Po eni strani so me v pasjih šolah zalagali z idejami o konstantnem vzdrževanju nedvomne avtoritete nad psom, z napol grožnjami, da je pes v prvi vrsti oportuno bitje, ki skrbi (le) za svoje lastno dobro; po drugi strani pa nobeden od mojih psov nikdar ni kazal nobene želje po tem, da bi se z mano kakor koli meril za alfa položaj. Nikdar nisem zavestno pazila, da bi pes šel zadnji skozi vrata, nikoli ga nisem kar tako za vajo podila z njegovega ležišča, nisem ga prevračala na hrbet drugače kot v igri.

Moj kredo za sobivanje s psoma je, da je naša komunikacija jasna ter naš odnos fer. Nič več; nič manj pa tudi ne. Naš odnos ni preobložen z emocionalnimi pričakovanji; psa se mi zdita sicer luštkana in zelo prijetno je iti s prsti skozi Bajkovo dlako, ki iz neznanega razloga diši po mehkih spominčicah, ali nasloniti dlan na Amélijin kot kakav topel trebušček. Ampak ta emocionalna satisfakcija ni razlog, da psa imam; rame za jokanje ne potrebujem, še najmanj pasje, žalost, če se že prihuli, preglasim s kitarskim rifom, za delitev ekscesivne sreče pa je primerno vse od čveka do spusta s kolesom.

Psa sta moje čudovito krdelo zato, ker z njima lahko odkrivam brezštevilne različice, v katere se je zapakiral kooperativni gen. Presrečna sem bila, ko sem pred časom brala, da evolucije ni gnal sebični boj najmočnejšega za preživetje, ampak da so imeli več šans za preživetje tisti, ki so znali sodelovati. Prav neizmerna potreba po sodelovanju je tista, ki mi je pri kužlnih tako zelo všeč. Za to sodelovanje se ne prosi, ampak je sodelovanje želja. Da želja ne bi izsiljevala, ima naše krdelo strog hišni red, ki ne dovoljuje skakanja po zofah, ki prepoveduje vstop v spalne prostore, kjer se igrače vedno pospravi za sabo. Taista hišna pravila pa tudi predpisujejo veliko igre, učenja in spoznavanja, doživljanja sveta v vseh pojavnih in karakternih stanjih.

Kaj počnemo pri nas doma? Pustimo in celo želimo, da Amélie nastopa v vlogi Gospoda Ficka.

Bajku sufliramo, da ni tako zelo nemogoče priti do priboljškov, skritih pod lesenimi čepi.

Sedimo na travi in preverjamo, če se svet kaj drugače vidi z dveh kot s štirih tačk.

Najbrž sem soliden vodja krdela s picajzlastim hišnim redom in jekleno samodisciplino; a hkrati tudi z milijontavžnt idejami, kako pobarvati sivino vsakdana. Srčno upam, da sem tudi kandidat za dobrega vodnika. Prirojenega občutka, kako dobro voditi psa, žal nimam; občudujem pa ljudi, ki ga imajo. Na srečo take ljudi poznam in jih pri delu lahko opazujem, da potem kakšno stvar od njih bolj ali manj učinkovito preplonkam. Hvala, moji vzorni vodniki, ker vas lahko sprašujem ali samo gledam, kako vodite svojega (ali mojega) psa. Dober pes res ni samo delo dobrega vodnika; je pa dober vodnik v tej enačbi zagotovo velika prednost.

Moj dober pes je ne pripravljen, ampak željan takole hoditi z mano. Se mi zdi, da ne zato, ker bi s tem želel ustreči meni; bolj zato, ker iz izkušenj ve, da taka pozicija rezultira v zadovoljni meni, zadovoljna jaz pa mu za prejeto veselje vračam veselje v obliki žogice. Ni emocij, veselja pa kljub temu cel kup.

sestavine
1 velik lonček naravnega jogurta
1 srednja banana
1 čajna žlička medu
1 čajna žlička kikirikijevega masla

priprava
Banano, med in kikirikijevo maslo zmiksamo v gladko zmes. Dodamo jogurt in miksamo toliko časa, da se vse sestavine dobro premešajo. Maso nalijemo v lonček in damo v zmrzovalnik. Preden ga damo psu, naj bo sladoled 10 minut na sobni temperaturi.

Overall je slovenska kinologija zame eno veliko razočaranje – metodološko in vsebinsko. Na ravni sistema pravzaprav nimam o ničemer pisati, ker vsebinsko tam za moje potrebe razumevanja ničesar niti ni. Na srečo pa se tudi v času uniformne korporativne logike najdejo individuumi, ki so krasni sogovorniki, mentorji, poslušalci in prijatelji. Recimo moja Urška od Paxa.

Najine spoznavne debate na enem izmed pasjih forumov bi bile vredne kakega finalnega nastopa improlige v nasprotovanju in kontriranju. Nič naju ni družilo in vse naju je ločilo. No, tako se je vsaj zdelo. Urška ima na srečo danes vse redkejšo lastnost, da si podobo o človeku ustvari sama, na podlagi lastnih izkušenj – ne na podlagi tistega, kar se tupatam o nekom prebere. Z najinimi srečanji in pogovarjanji so kontriranja bledela, namesto njih je raslo razumevanje, spoštovanje drugačnega, preskušanje novega. Zelo se veselim vsakega najinega stika, ker vem, da mi bo nekaj dal. Urška ima ogromno izkušenj, je strpen sogovornik in odličen mentor; če ne bi z mano delila svojega sveta, bi bila siromašnejša za marsikatero idejo in potem vse srečne trenutke, ko je ta ideja pri delu s psom dala pozitivne rezultate.

Tema najinega spoznavnega kontriranja je bilo šolanje s klikerjem. Jaz za, Urška proti. Danes sem jaz sicer še vedno za, ampak razumem tudi tisto, kar (in zakaj) je na strani proti; in Urška ni več samo proti, ampak klika tudi sama. Tole mi je napisala po več kot letu dni od najinih jezikanj.

»Sama opažam pri klikanju z mojega vidika:
• sprememba odnosa do dela (pozitivna naravnanost, večja tolerantnost do napak)
• bolj redno delo
• natančna določitev cilja dela
• delam bolj strukturirano (razdelim vajo na koščke in grem bolj zanesljivo proti cilju)
• napake se učim ignorirati (to je najtežje, da ne govorim vseskozi 'narobe', ampak psu pustim, da sam razmišlja, zakaj ni nagrade)
• boljši timing pri pohvalah
• več nagrajujem
• pazim na pasje razpoloženje, ko mi pade v preveliko koncentracijo (da gre rep dol in gibanje postane drugačno), zahtevam nekaj, kar 100 % zna, in ga sprostim.«

Hvala, Urška. Klik.