kliker.si

Preživljanje časa s psom je prijeten izziv za vodnika. Pes se zna na inovativne načine samozaposliti tako rekoč kjer koli in za to posebnih igrač niti ne potrebuje. Če na svet pogledamo skozi oči zvedavega pasjega mladička, je vsenaokrog nas polno interesantnih stvari, s katerimi je treba tako ali drugače komunicirati. Lastnikom navadno ni všeč, da pes intenzivno spoznava vse v svoji okolici (beri vse požveči in pogrize); še manj je za izgradnjo tesnega odnosa med psom in vodnikom primerno, da je pes sam sebi dovolj zabavna družba.

Obstajajo številne igre in premnoge igrače, prek katerih pes spoznava svojega človeškega učitelja in svet okrog sebe. Z igrami vlečenja se gradita psičkova samozavest ter veselje do dela, je ni bolj zabavne reči kot viseti s t. i. klobase ali vlečke. Za mnoge pse pa je vrhunska oblika zabavnosti stiskanje igračk, ki tako ali drugače piskajo.

Najboljši cvileče prdeči prijatelj Bajka in Amélie je Cuz, imenovan tudi Mr. Cuzy. Če sem se pred leti neuspešno spraševala, kaj neki otroci vidijo na Telebajskih, mi je pasje navdušenje nad stvorom z velikimi stopali, ki včasih cvili in drugič prdi, ki se odbija v vse smeri, le naravnost ne, jasno – Cuz je narejen iz materiala, ki se med žvečenjem voljno zvija v pasjem gobcu, hkrati pa ne deformira. Nudi torej konstantno rezistenco poskusom, da bi reč nekako izdihnila. Ene vrste pasji žvečilni gumi torej, ki namesto da bi bil za pojest, piska, plava, izvaja akrobacije poskočne žogice in je relativno neuničljiv. Izpostavljeni deli, kot so nogice, repki, ušesa, precej hitro končajo med zobmi, zato ima nova generacija Cuzov drugače oblikovane noge, ki menda držijo dalj časa. Mr. Cuz vrača udarec.

Material, iz katerega vlivajo Cuze, je nadvse prijeten na otip, njegovo stiskanje motivira ne samo psa, ampak tudi vodnika, če le ni preobčutljiv na neutrudno piskanje. Zaradi priljubljenosti tega hecnega možička so material ulili tudi v številne druge prikupne kalupe različnih velikosti – piščance, ribe, hobotnice, dinozavre, želve, muce in medvedke. Pri nas doma so priljubljeni prav vsi, enkrat en in drugič drug; se mi zdi, da odvisno od razpoloženja psa. Skoraj vedno pa se seansa »koga Cuz najprej spravi ob živce« konča z umirjenim žvečenjem najmanjšega Cuza. Po eni strani je Cuzy velik motivator med treningom, ki psa naspidira do hitrosti, ko mu skorajda ne sledim več; je pa tudi after party relaksacija, ki psa povsem umiri. Čudovita igrača; sicer ne ravno zenbudistično umirjena, a nagajivo poskočna.

Pred več kot desetimi leti sem dobila prvo sporočilo v svoj inbox. Sporočilo je prišlo od precej daleč; golob pismonoša bi moral vmes prenočiti, kuverta z znamko zamenjati par tovornjakov. Za elektronsko dostavo je bil potreben samo delček sekunde za klik za odpošlji. Takrat smo na faksu gostili jezikoslovca Oswalda Ducrota in se v eni od pavz spraševali, ali je elektronsko pismo bolj pisna ali bolj ustna komunikacija. Da gre za nov tip komunikacije, ki bo odločilno zaznamovala izrekanje in izrečeno, nam je bilo v štartu jasno. Nisem pa takrat vedela, do kod vse se bodo na ta način razširila moja obzorja.

O metodi šolanja s klikerjem so mi prvi predavali v pasji šoli. Strnjeno podano bistvo metode, kakor ga je videl inštruktor, okleščeno vseh detajlov, primerov in primerjav. Potem pa kliker v roke in pojdimo klikat. Ni šlo; ne znam slepo ponavljati nečesa za nekom, ki ga vidim prvič v življenju, ki mu ni zaželeno postavljati vprašanj in ki na vprašanja načeloma ne odgovarja. Če pa že, pa so odgovori v smislu, da itak ni važno, zakaj nekaj deluje, važno je, da se pes usede. Ne ne, takole ni šlo.

Antropologi so idejo o t. i. cultural patterns imeli za simplifikacijo; ampak če guglam na način, kot da bi iskala samo sebe, no, svoje misli o nečem, tako rekoč vedno (in hitro) najdem odgovore na svoja vprašanja. Po tej poti sem tudi v kinološkem svetu prišla do vseh knjig, filmov, filmčkov, blogov, domačih strani ljudi, katerih metode so mi neizmerno blizu. Še več, katerih pogledi na šolanje s pozitivno motivacijo so soustvarili moj klikeraški univerzum.

Ne vem, ali se temu reče sreča, naključje, usoda ali kaj četrtega, ampak deluje. In deluje enkratno. Če mi domači inštruktorji niso znali (ali želeli) odgovarjati na moja vprašanja glede šolanja s klikerjem, so to rade volje naredili Virginia Broitman, Richard Curtis, Amy Shaler in mnogi drugi. Delam samo tisto in samo tako, kot razumem oz. kjer zadaj vidim neko logiko. Te logike včasih zmanjka ali je preveč skeletna; takrat poiščem pomoč. Pravzaprav ironično (in hkrati simptomatično) je, da sogovornika hitreje najdem prek spleta kakor v svoji kinološki bližini.

Mojo Urško od Paxa vedno najdem tudi v realnosti, pa Tjaša je tudi vedno za debato. Pa nekaj čisto posebnega sta Polona in njena neverjetna Wi, ki mi z vsakim srečanjem pokažeta, da je za devetimi gorami še deseta; pa enajsta in dvanajsta intakonaprej … Polona ima neverjeten čut za delo s psi in za komunikacijo z ljudmi; in meni vedno pove za točno tako stvar, kot jo že dolgo iščem. Polona, ti si res moja zlata vila!

Fanny Gott je ena taka švedska Polona. Poosebljenje predanosti delu, iznajdljivosti in nepojmljivega občutka za delo s psi in njihovimi vodniki. Pa ena sama prijaznost je je. Fanny je bila na seminarjih Susan Garrett, Helen Philips, Niine in Kentha Svartberga, Marie Hagström, Kena Ramireza in mnogih drugih. Ko jaz prebiram njihova dela, se mi porajajo številna vprašanja. In Fanny je pripravljena odgovoriti nanje. In zna odgovoriti nanje; in snema filmčke, iz katerih se učim. Čudovito dekle, ki me je s svojo človeško preprostostjo in profesionalno predanostjo povsem prevzelo.

Ko je s seminarja peljala na letališče Boba Baileya, ga je vprašala točno tisto, kar bi ga najprej vprašala jaz – kaj pomeni pravilo 80 %. Fanny je napisala: »I also drove Bob to the airport and got a chance to really talk to him about the 80 % rule that has been kind of misunderstood in Scandinavia. I got great information from him. This is my own summary of what he said:
– When the animal is successful 80 % of the time, you should raise your criteria.
– It’s a common mistake not to challenge the animal enough in training.
– 90% success is definitely a mistake.
– You need to re-think and make a new plan if you’re not progressing (not getting a higher percentage of correct responses) in three consecutive sessions.
– You need to re-think and make a new plan if you’re getting worse (getting a lower percentage of correct responses) in two consecutive sessions.
– You shouldn’t worry about not getting 80 % success as long as it’s getting better and better, but don’t raise your criteria until you’re getting closer to 80 %.
– How low your success rate can be depends on if the animal still thinks it’s worthwhile to keep trying. Bob thought that 50 % was kind of a limit for a lot of animals.«

Fannyjina domača stran www.klickerklok.se
Fannyjin blog v angleščini
Fannyjini filmčki na youtube

© za vse fotografije Fanny Gott

Od prvega obiska pri Bajkovi vzrediteljici Jasni se najbolj spomnim starega radia v kotilnici. Igral je ves čas našega obiska; no, sploh ves čas, vsake toliko je Jasna zamenjala frekvenco. Povedano mi je bilo, da to sodi k socializaciji. Kako pomembno je bilo tisto zvočno cigumiganje cele dneve, pa sem se hvaležno zavedla šele v času Bajkovega odraščanja, ko sem v nasprotju z mnogimi drugimi vodniki ugotavljala, kakšen hraber, neustrašen pes je, ki ga noben zvok ne iztiri.

Zvočna kulisa je del našega sobivanja. Mnogokrat imamo treninge ob glasbi ali pa si kak komad zavrtimo za motivacijo pred vajami. Psa imata preferenčne komade – so take pesmi, ob katerih se jima poskakuje; pa tudi take melodije, ob katerih stoično obmirujeta.

Če bi Amélie lahko izbirala, bi med njenimi naj naj visoko kotirala Koop in Yukimi Nagano, Come to me. Yukimi se je na Švedskem rodila japonskemu očetu in ameriški materi; Koop sta Šveda Magnus Zingmark in Oscar Simonsson. Za to pesem so nadrealistični poslušalci zapisali, da je »the point where the Swedish summer solstice meets a Caribbean christmas. It´s where the sweetest melody ever swings easy on a faraway beach where Santa Clause handles the steel pans. Welcome to Koop Islands. A place where music and life swing to a slightly different drum.« Koop sta delala tudi z Ane Brun in njen Koop Island Blues bi za svojo pesem zagotovo izbral Bajk. Romantična swingtronica. »Hello my love, it's getting cold on this island. I sat alone, I'm so sad on my own …«

P. S. Bajkov video z morja: Vuelvo al Sur Astorja Piazzolle (Koop Remix). Que música … miau!

Mise à jour des albums photos de Bajk et Amélie:

Alpe d'Huez, 2.–9. 2. 2008
Ilirska Bistrica, 17. 2. 2008
Snežnik, 24. 2. 2008
München, 25.–27. 2. 2008
Možic, 2. 5. 2008
korita Mostnice, 3. 5. 2008
Možic, 8. 6. 2008
Stari vrh, 15. 6. 2008
Blegoš, 19. 6. 2008
Krk, 21.–25. 6. 2008

Bajk na morju, junij 2008



Amélie na morju, junij 2008

Od osnovnošolskega znanja biologije se najbolj spomnim ure, na kateri smo obravnavali Mendlove zakone dedovanja. Fasciniralo me je njegovih 30.000 in več poskusov križanja graha idr. rastlin ter čistost njegove teorije o dednostnih faktorjih, ki se dedujejo neodvisno, in jasnost zasnove dominantnih in recesivnih znakov. Ko me je biologistični navdušitis minil že ob misli, da bi morala skrbeti za fižolčke v jogurtovih lončkih, je bilo jasno, da bom pogosteje kot mikroskop v rokah držala pisalo. Fascinacija pa je ostala do danes in ko opazujem svoja kužona, se marsikdaj vprašam, kako za vraga so vse te skorajda brezštevilne tako različne pasme psov sploh nastale. Koliko premišljenega dela je bilo potrebnega, da so se lokalizirale specifične lastnosti, ki jih je človek od psa pričakoval oz. ki so mu pri njegove delu in življenju prišle prav.

Parne stroje se danes lahko vidi pravzaprav samo še kot muzejske eksponate – jih naša družba ne potrebuje več, pa so postali civilizacijsko slepo črevo. Le redkokje človek še potrebuje takega pasjega družabnika kot nekdaj, zato je šla vzreja nekdaj delovnih pasem marsikje v smeri, ki jih aktualizira današnji čas – izgled, všečnost, nekakšen okras. Namesto za ovcami se psi podijo za frizbiji, namesto rac prinašajo žogice. Je odličnost v prinašanju frizbijev zadosten selekcijski razlog za nadaljevanje vrste? Katere dednostne faktorje želimo prenašati naprej in kako sploh recimo ugotoviti, ali pes, ki ni nikdar niti vstopil v rov, zagotavlja nadaljevanje vrste, ki je po rovih lovila lisice?

Ne glede na to, da niti vrta nimam, kaj šele gozda, iz katerega bi bilo treba prinesti pernato večerjo, želim imeti psa, ki je karakterno prvobiten. Torej v svojih ravnanjih čim bolj podoben svojim prednikom. Pri nakupu pasjega mladička ne morem analizirati njegovega genetskega zapisa in oceniti, ali se bo razvil v osebek, ki ima predispozicije, ki so mi pri določeni pasmi všeč. No, morda se to celo da, ampak prav praktično pa ni. Edino zagotovilo o karakterni tipičnosti, ki mi ostane, so delovni rezultati psičkovih staršev. Če se pač opiram na tiste borne zakone dedovanja, ki bivakirajo nekje na dnu mojih sivih celic, da se take lastnosti dedujejo.

Vzrediteljici mojih psov sta krasni osebi, ki delujeta v dobrobit pasme, prav kakor jaz prepričani, da je naša dolžnost, da se pasemske lastnosti ohranjajo. Ni jima treba, a se srčno trudita za to, da bi njuni psi in potomci njunih psov delali. Da bi se s konstantim delom preverjalo, ali imajo zasnove za delo, kako se te zasnove prenašajo naprej, kako jih lahko v svetu, kjer se raco ali lisico v naravnem okolju pravzaprav vidi le še vsake toliko, kanaliziramo v drugačne vrste delo. Zanimive stvari.

Karine, Améliejina vzrediteljica, je sredi junija s svojo psičko Frenchie na lovski tekmi v umetnih rovih za parson in jack russell terierje osvojila vseh 150 točk ter s tem CACT. Félicitations! V francoskem pravilniku piše, da je namen take tekme: »Le Jack et le Parson Russell Terrier est avant tout un chien de travail d'utilistion pratique étant donné son anatomie, tout en restant très sociable, les épreuves au terrier artificiel doivent sélectionner des chiens équilibrés, intelligents, capables comme sous terre, d'un travail efficace.« Posrečen se mi zdi opis pričakovanega dela iz ameriškega pravilnika: »The terrier must have worked in such a manner that if it were the only terrier there that day, the hunt would have been successful.«

In točno taka sta moja psa – vedno delata na vse ali nič, kakor da sta zadnja psa na tem svetu in čez pet minut ne bo ničesar več. Družabna psa stabilnega karakterja, moja zvesta kompanjona.

Kliker je ene vrste čarobna paličica, ki človeški jezik prevaja v pasjega. Je komunikacijski pripomoček, s katerim psu na njemu razumljiv način povemo, kaj od njega želimo oz. ga usmerjamo k zaželenim oblikam vedenja. Psičkova in človeška želja po komunikaciji je neizmerna; prav kakor so široka spoznanja, ki jih taka komunikacija lahko prinese.

Pred desetletjem sem na dušek prebrala knjigo Le scaphandre et le papillon, ki jo je napisal Jean-Dominique Bauby. No, ne ravno napisal – diktiral s trepljaji leve veke. Po kapi je bilo njegovo telo popolnoma paralizirano, povsem zdrav duh je postal ujetnik negibnega telesa. Temu Francozi slikovito rečejo maladie de l'emmuré vivant, bolezen živo zazidanega. In ker volja vedno najde pot, je Baubyjev duh našel pot iz telesa. S trepljaji leve veke, ki jo je edino lahko premikal, je z enim trezljajem za ja in dvema za ne narekoval roman. Zgodbo o metulju, ujetem v skafandru; po njej so posneli film, oglaševan pod sloganom Let your imagination set you free.

1997 je Candace Pert, raziskovalka nevropeptidov, izdala knjigo Molecules of emotions, v kateri je prestopila kartezijansko vrzel med znanstvenim dvomom in človeškim zaupanjem. Potrdila je izjemno komunikacijo, ki poteka v telesu s pomočjo t. i. informacijskih molekul. Človek je informacijski hologram, ki se spreminja hkrati v enem delcu in v celoti. V takšnem modelu človeka je dovolj prostora za vsako informacijo, ki jo naš sistem zazna: to so lahko čustva, stališča, duhovna praksa, kemične substance ali fizični vplivi. Vsak vpliv se ustrezno dekodira in prevede v jezik molekul. Nevropeptidi so kemični sli, ki po telesu pošiljajo informacije o tem, kaj in kako čutimo. Koliko molekul sreče (in z njimi zdravja) pošljemo po svojem telesu, je odvisno – le od nas samih.

Baubyjev metulj je našel svojo pot na svobodo; marsikatero človeško telo je neprimerno bolj živahno od njegovega, a v njem živi paraliziran duh, ki ne zna komunicirati s svojimi lastnimi molekulami, navzven pa v manirah, ki proizvajajo povečini le molekule nelagodja. Obstajajo tehnike, ki informacijske kanale, ki vplivajo na to, kako vidimo svet in sami sebe, spodbujajo, razvijajo, odpirajo. Ne samo za ljudi, tudi za živali.

Linda Tellington - Jones je pred več kot 25 leti pravzaprav po naključju odkrila blagodejno delovanje majhnih krožnih gibov, ki jih je s prsti izvajala na telesu živali, na njihovo vedenje. Drobcen gib za en krog in četrt, navadno v smeri urnega kazalca, je poimenovala TTouch. Dotik TTouch spodbuja delovanje celic in prebuja celično inteligenco. Skrbno je zapisovala učinke, ki so jih določene vrste teh krožnih gibov imele na živali; različne vrste dotikov je poimenovala s slikovitimi imeni. Iz dotikov TTouch se je razvila metoda, ki temelji na sodelovanju in spoštovanju živali in ponuja pozitiven pristop k njihovemu šolanju in zdravju.

Metoda TTouch Linde Tellington - Jones je edinstven način dela z živalmi, uporabljajo jo mnogi trenerji, veterinarji, živalski vrtovi, vzreditelji in lastniki živali po vsem svetu. Sestavljajo jo trije samostojni deli, ki so najbolj učinkoviti, če uporabljamo vse tri v povezavi: dotiki delujejo na nevrološki ravni in sproščajo različne vrste napetosti; vaje vodenja z uporabo različnih pripomočkov vplivajo na samozavest in ravnovesje živali; vaje zaupanja povečujejo samozavedanje, samokontrolo, koordinacijo, fokus in zavedanje telesa.

Pri obeh psih dnevno uporabljam različne dotike TTouch, del naših treningov so vaje vodenja. S t. i. dotiki ležečega leoparda se poslovimo za lahko noč; z dotiki ust je Amélie spoznala, da obstajajo dosti bolj zabavne stvari kot sta grizenje mojih rok in žvečenje pohištva, zato tega pravzaprav ni nikdar počela. Bi se lahko reklo, da so ti drobni krožni dotiki res všeč molekulam sreče, saj se molekule kar množijo in oblikujejo v čudovito sodelovanje med psom in vodnikom.

Linda Tellington - Jones prihaja v četrtek, 4. septembra 2008, na ranč Kaja in Grom. Vodila bo seminar, na katerem bo pokazala svoje delo z živalmi v praksi. Ob tej priložnosti bo izšel slovenski prevod njene knjige. Več na www.ranckajaingrom.com.

Amélie te fait pleins de léchouilles.

Psi srečo in zadovoljstvo izražajo z različnimi telesnimi gibi. Kadar Bajk prekipeva od veselja, se suče v krogih, poskakuje v zrak in se prekopicuje po tleh. Amélijin izraz brezskrbnosti so skoki visoko v zrak, dela flipe, piruete in včasih celo nekaj lastovkam podobnega.

Vodniki imamo orodje, da te psičkove izraze sreče ujamemo – kliker. Behavioristi se sprašujejo, ali lahko vedenja, ki jih sprožijo čustva, ujamemo in potem s sprožilci vedenj ponovno vzbudimo. Ali lahko sprožimo izraze sreče? Ali lahko s spreminjanjem vedenj spremenimo čustva; ali lahko s spreminjanjem čustev spremenimo vedenja? Za slednje obstajajo dokazi, za potrditev prve trditve potekajo raziskave.

Ena najlepših veščin shapinga je lovljenje majhnih vedenj, ki jih pes ponuja sam od sebe v situacijah, ko je sproščen, ko ni pod stresom in prekipeva od dobre volje, denimo kretenj z glavo, izrazov na obrazu, drobnih gibov s tačkami. Če uspemo ta drobna vedenja izolirati in jih naučiti posebej, jih lahko potem kombiniramo v skorajda brezštevilne nove kombinacije. Lovljenje drobnih vedenj je za psa odlična vaja za samozavedanje posameznih delov telesa, za razvijanje ustvarjalnosti in odličnih spominskih spretnosti.

Za začetnike v shapingu je nadvse primerna vaja, s katero izoliramo posamezne kretnje z glavo. S to vajo lahko pripeljemo do visoke stopnje psičkovo samozavedanje gibanj glave v določeno smer oz. pod določenim kotom. Navadno za zadnji del telesa rečemo, da se ga pes slabo zaveda, saj se včasih zdi, da zadnje tačke niso njegove, tako vsaka po svoje opletajo naokoli. V manjši meri se pes sicer zaveda in koordinira gibanja s sprednjimi tačkami ter z glavo; z vajo lahko te gibe izoblikujemo do filigranske natančnosti, kar se navzven kaže kot elegantno, skladno gibanje. Vaja psa tudi uči, da ni fokusiran na hrano. Vodnik se lahko znajde v skušnjavi, da bi tovrstna vedenja naučil z vabo ali tarčo; tako sicer hitreje pridemo do končnega vedenja, a izgubimo bistvo vaje. Samozavedanje. Pes, ki ga vodimo, ne razmišlja, torej tako želenega samozavedanja s tarčo ali vabo ne bomo dosegli.

1. Pes naj sproščeno sedi ali leži pred nami.
označevanje: Kliknemo za ohranjanje sproščenega položaja.
mesto nagrade: Nagradimo na mestu, kjer pes sedi ali leži.

2. Sproščeno sedimo ob psu. Čakamo na kakršno koli spremembo v poziciji glave, recimo pomik vstran, ko pes zasliši kak zvok, ali pomik navzdol, ko želi kaj povohati.
označevanje: Kliknemo za vsako spremembo v položaju glave.
mesto nagrade: Nagradimo nazaj v izhodiščnem položaju.

3. Izberemo kretnjo, ki jo bomo izoblikovali, denimo pomik glave navzdol, ki ga želimo v končni fazi oblikovati v prikimavanje. Kriterij zvišujemo postopoma in psu pustimo dovolj manevrskega prostora, da bo sam ugotovil, katera pozicija glave mu prinaša nagrado.
označevanje: Kliknemo za vsako gibanje v smeri navzdol oz. označujemo aha-učinek, tj. ko vidimo, da pes pričenja drobne gibe izvajati izolirano in namenoma.
mesto nagrade: Nagradimo nazaj v izhodiščnem položaju.

4. Zvišujemo kriterij in vajo oblikujemo v čim bolj gladko, hitro in tekoče izpeljano obliko.
označevanje: Kliknemo samo še za prikimavanje.
mesto nagrade: Nagradimo na nasprotni strani od izhodiščnega položaja, da se bo pes moral sam resetirati v izhodiščno pozicijo. S tem gradimo trdnost vaje in preverjamo, da je psu res jasno, za katero vedenje je nagrajen.

Vaja ima mnogo različic. Namesto prikimavanja psa lahko naučimo odkimavanja, zmajevanja z glavo, povešanja glave navzdol, kakor da je kuža zaspan, spuščanja glave v dlan, dvig glave navzgor, kakor da se pes sprašuje, kaj neki od njega želimo.

Viri: Predavanja in pisni prispevki Kay Laurence (www.learningaboutdogs.com).

Igra je naravna oblika učenja; pes se skozi igro nauči upoštevati pravila ter razvijati spretne strategije in domiselne rešitve. Interaktivne igre povezujejo igralce in poglabljajo razumevanje drug drugega. Igre lahko psa telesno razgibajo, mu privzgajajo samokontrolo, ga učijo fokusa in koncentracije.

Ena najbolj zabavnih naravnih iger je lovljenje. Če ga povežemo s hrano ali psičkovo priljubljeno igračo, dobimo igro, ki je za psa zelo zanimiva, hkrati pa je tudi odlična vaja za razvijanje visoke stopnje pozornosti in sodelovanja z vodnikom.

Pes, ki rad lovi recimo miške, zajce (ali navsezadnje mačke), bo veliko časa preždel pred mestom, kamor se mu je žival skrila. Opazovanje luknje se lahko stopnjuje v kopanje, cviljenje in celo nestrpno lajanje. Pes navadno ne bo kar tako odnehal in ne ve, da miš ni tako neumna, da bi mu pritekla v odprt gobec. Tovrstna naravna vedenja, ki so psu v veselje, nam pa navadno v breme, lahko razvijemo v vedenja, s katerimi se bo pes naučil strpnosti in samokontrole in ju generaliziral.

1. Usedemo se na tla, pes je pred nami in nas gleda. Košček hrane, denimo sira, položimo na tla med nas in psa. Sir pokrijemo s prsti, da ga pes ne more vzeti in se samonagraditi.
označevanje: Ne kliknemo. Ko je pes pri miru in nas gleda, umaknemo roko.
mesto nagrade: Psa nagradimo s hrano iz roke.

2. Roko, ki pokriva košček sira, postopoma umikamo. Tako se krepita samokontrola in fokus. Če se pes premakne s svojega mesta in želi ukrasti hrano, jo ponovno pokrijemo z roko in psu preprečimo dostop do nje.
označevanje: Kliknemo, ko je pes pozoren in pri miru tudi ob umiku roke.
mesto nagrade: Psa nagradimo s hrano iz roke.

3. Ko imamo lahko roko stran od koščka sira, pes pa sedi pri miru, ga nagradimo tako, da sir frcnemo čim dalj stran. Frcnemo zdaj v eno zdaj v drugo stran, gibanje sira naj bo nepredvidljivo. To dejanje, tj. da sir uide s svojega mesta, stimulira večjo koncentracijo.
označevanje: Psičkovo opazovanje se stopnjuje s pričakovanjem bežeče hrane. Ne kliknemo, dejanje se sproži s frcanjem.
mesto nagrade: Ko pes pride do koščka sira, ki ga je ulovil.

4. Psa naučimo, da prekinitev koncentracije pomeni izgubo koščka sira. Eno roko imamo v bližini sira; z drugo roko naredimo hiter gib ali povzročimo hrup. Če pes pogleda stran, če ga torej motnja zmede, vzamemo sir, ga skrijemo in hlinimo presenečenje, ker je miška ušla.
označevanje: Spodrsljaj v koncentraciji pomeni izgubo sira.
mesto nagrade: Ni nagrade. Po prekinitvi igro nadaljujemo in psa nagradimo za vzdrževanje koncentracije.

Namesto hrane lahko v tej igri uporabimo psičkovo priljubljeno igračo. Igro lahko naredimo nadvse zabavno tako, da za vajo uporabimo miško, s katero se igrajo mačke.

Vir: Kay Laurence, Learning games, 2007.