kliker.si

Draga moja punčka,

Danes si stara 1 leto in 1 teden in že drugič praznuješ svoj prvi rojstni dan. Prva rojstnodnevna torta pred tednom dni namreč ni bila torta, ampak veliiika kepica sladoleda, ker iz makaronov in tunine omake nismo znali narediti nečesa, kar bi na torto vsaj od daleč spominjalo.

Odkar si z nami, nisi bila en sam dan slabe volje ali žalostna, na nikogar nisi bila huda in vsak dan se zbudiš kolikor zgodaj se le da, prepričana, da je pred tabo čudovit in krasen dan. Če se slučajno dan ne začne tako, poskrbiš, da ga zaključimo veseli in nasmejani. Zato ti tudi vnaprej želimo, da bi nas zasipala s svojo prijaznostjo, pridnostjo in prisrčnostjo, brez katerih si našega življenja ne znamo več predstavljati. Kolikor smo uspeli preskusiti, nas bo rojstnodnevna žoga-jajce neizmerno zabavala. Kakor nas vse, kar počnemo skupaj, kajne.

Bajk na morju, september 2008



Amélie na morju, september 2008

Ni vsako pozitivno šolanje učinkovito in predvsem ni bistvo t. i. šolanja s pozitivo to, da psu vse pustimo. Tudi pozitivno šolanje je lahko slabo, če nima zadaj trdno zasnovane in dobro izpeljane metodologije. Šolanje, ki temelji na luringu, tj. izvabljanju vedenj z vabo, je pozitivno, saj ne temelji na kaznovanju. Mnogokrat na ta način psa lahko naučimo številna vedenja – a tako šolanje danes sodi med staromodne, neučinkovite in nezanimive načine šolanje. Šolanje s klikerjem je učinkovito, a le, če se ga uporablja na pravilen način. Uporaba klikerja kot označevalca vedenj je le en del kompleksnega sistema. Prve generacije klikerašev so se tu ustavile; tretja generacija pa je šla mnogo dlje, njeni cilji so dosti bolj ambiciozni: psa naučiti misliti. Če šolanje s klikerjem izvajamo na pravilen način, se pes nauči reševati probleme, eksperimentirati, biti ustvarjalen. Psu daje občutek obvladovanja situacije; in to je krasen občutek in psi ga imajo radi.

Eden najbolj pronicljivih klikerašev t.i. tretje generacije je Norvežan Morten Egtvedt. Pred 13 leti je kupil svojega prvega gladkodlakega prinašalca Kira in ga pričel šolati po metodah Karen Pryor, s katerimi se je srečal v njenih knjigah. Njegovi kinološki prijatelji so bili prepričani, da je šolanje s klikerjem izguba časa in da nikoli ne bo delovalo. Prepričevali so ga, da nemara res deluje pri učenju simpatičnih trikcev, za učenje zanesljivih vedenj, s katerimi bo zmagoval na tekmovanjih ali se soočal v zapletenih vsakdanjih situacijah, pa ni primeren. Ampak … Kiro je bil pri dveh letih certificiran search & rescue pes ter je tekmoval na najvišjih nivojih v poslušnosti in na tekmah delavnih lovskih psov. Pri treh letih je postal vojaški patruljni pes v Norveški vojski, kjer je bil Morten zaposlen kot kinološki inštruktor.

Takrat so ljudje prenehali govoriti, da se s klikerjem da psa naučiti le cirkuške trikce, namesto tega so ga pričeli spraševati za nasvete. Pred 10 leti je ustanovil Canis Clickertraining Academy, v kateri še danes uči skupaj z ženo Cecilie Køste. Šola deluje v 18 mestih na Norveškem, Švedskem, Danskem in Finskem. Canis Clickertraining Academy izdaja knjige in revijo o šolanju psov, v skandinavskih državah so prodali 250 000 knjig o šolanju s klikerjem. 2008 je končno izšel prevod Mortenove knjige v angleščini: Clickertraining: The 4 Secrets of Becoming a Supertrainer; v Skandinaviji je bilo prodanih 45 000 izvodov. Morten je knjigi na pot zapisal: »So my mission is not only to tell people about clicker training. I also really want to teach people how to use the technology to its full potential! And that´s why we wrote our book.« In prav to je velika odlika tega dela, ki je ena najboljših kinoloških knjig, kar sem jih prebrala. Če je Morgan Spector klikeraški guru, je Morten Egtvedt velik praktik; zaradi njega je klikeraštvo postalo del mojega življenja. Ne samo pasjega. V enem od mailov svojim virtualnim tečajnikom je spisal 21 namigov za učinkovito šolanje s klikerjem. Odlično! (P. S. Za Tag Teach se splaša poguglati.)

1. Effective training requires effective reinforcers. Establish a large selection of effective reinforcers, preferably while your dog is still a puppy/adolescent. Take care not to ruin your dog’s appetite, and emphasize teaching your dog to play with many different objects. So-called high-drive dogs and the classic food hounds are the easiest dogs to (clicker) train. It’s also great if you can condition an arsenal of reward substitutes (anything from clapping your hands to ruffling the dog’s fur, and so on, can be effective reward substitutes if you associate them repeatedly with food or play). And not least – teach you dog to work for things he wants in the environment. Then you will even be able to use things others see as distractions as effective reinforcers. By working systematically on developing many different rewards and reward substitutes you won’t have to get stuck with only using click + treat.

2. Socialize your dog well, teach him how to be around other dogs, and make him used to a bit of rough, uncomfortable handling by both you and other people (he should learn to like this!). It doesn’t matter how well you clicker train your dog if he spends a lot of his attention on trying to control the environment.

3. When you want to improve your training or solve a problem you should first examine 1) timing, 2) criteria, 3) rate of reinforcement and 4) quality of reinforcement before you look for more advanced solutions.

4. Keep your training clean. Avoid sloppy training (luring, nagging, repeated cues, hands in your pocket before the click, treats in your hands, smacking your lips, bending over the dog, visible treat bag, reward hand held in front of your belly/chest, low rate of reinforcement, unplanned criteria and so on and so forth). Practice your mechanical skills. Video tape your training if possible, attend classes with a skilled clicker trainer – or join a Chicken Camp!

5. Start early with building a large file of offered foundation skills. You don’t necessarily have to train them perfectly right away. You can do that later, once you have quickly touched on a large number of behaviors so that your dog has become creative. THEN you can start establishing good fluency with the behaviors.

6. To develop the behaviors to fluency is crucial to effective clicker training. Clicker trained behaviors without fluency are usually worthless in the real world (and in competition). Start training new behaviors in a distraction-free environment. Establish fluency for the behavior before you take the behavior out into the world and really generalize it.

7. Always use a high rate of reinforcementin early training stages. Ideally the dog should be earning a click at least every three to five seconds (depending on which behavior you’re working on). It is not good clicker training to stand around waiting for a long time before the dog is finally able to offer the correct behavior.

8. If the dog performs correctly for at least 80% of the repetitions you can increase the degree of difficulty. If the dog performs correctly for less than 80% of the repetitions you should consider temporarily lowering criteria. This yields a quicker progression and a more reliable behavior in the end (you avoid mistakes attaching to the behavior’s record) But remember that the 80%-rule is only a guideline, not a law of nature!

9. Use a higher quality reinforcer when you’re training new behaviors, difficult behaviors, strenuous behaviors, or when there are a lot of distractions around.

10. The most important thing is to click accurately, but remember that the dog keeps learning after the click as well. With some behaviors you can achieve faster results by being conscious of how you deliver the reward (not only of when you click). This is called strategic delivery of reinforcement or reward placement. This can be particularly useful at the beginning of training. But don’t get dependent on a particular reward placement forever. On the contrary, once you’ve got the behavior, you should start to proof it by using e.g. reverse luring, distance rewards and so on so that the dog is able to perform the behavior correctly no matter where the rewards are coming from.

11. My ideal for training new behaviors is 1) as little help as possible 2) as few errors as possible 3) as quick a progression as possible 4) as little correction of mistakes afterwards as possible. Choose a training technique which will help you to achieve this. Use free-shaping/capturing as your plan A. Adapt the environment if necessary so that the shaping process will be easier. Consider using targeting if shaping is difficult and leads to a lot of errors or little progress. Luring is only to be used as a last measure, and should then be removed as quickly as possible.

12. Pavlov is always looking over your shoulder. Remember that e.g. the intensity level is conditioned along with the behavior whether you want it to be or not. It can therefore be a good idea to train typical high-intensity-behaviors (such as recalls, jumping and so on) when the dog is fresh and full of energy, while you train low-intensity-behaviors (long down, crawling and so on) towards the end of the session or after a long walk, when the dog is calm and relaxed.

13. As soon as the behavior is fluent you can put in on stimulus control (if you need it for that behavior). But don’t lose the offered behavior completely. It is always nice to be able to go back if you need to brush up the behavior / cue later.

14. Overtrain foundation skills and other behaviors that are important to you (this means establishing extreme fluency and training with more difficult distractions / variations than you really need. Then you will always have a margin of error in case you need it.

15. If you want to progress as quickly as possible, train frequently, every day if you can. If you think it’s more important to get the maximum benefit out of every hour you train, you can instead let a few days pass between each time you train a particular behavior. Dogs seem to learn during breaks, as well... And not least, you often get much more out of training when the dog is well rested. If you want to train a lot your dog should be allowed to get used to this gradually – and you should have a breed/individual which is suited for large amounts of training.

16. If you want to clicker train effectively, don’t mix punishment and luring with your training. Punishment and luring work if you use them correctly, but they always reduce the effect of clicker training if you mix them with the same dog.

17. Train a new behavior you haven’t trained before as often as possible (or train an old behavior in a new way, or with some other animal!) That’s the best way to keep evolving as a trainer. It’s not so important whether it’s a trick or a useful behavior, but that you progress as a trainer.

18. Clicker training is a young training method in the dog world, and continually developing. Knowledge gets old quickly, so keep up-to-date. There are good resources to be found both in books and on the Internet. Stay in touch with other clicker trainers. If you don’t, it’s easy to stagnate, because the development is rapid.

19. Clicker training can be made very advanced for those who wish it. Clicker training is based on science which takes years of full-time study to learn. But don’t let that scare you! The fact is that if you only master the essential main principles well, you can teach your dog practically anything! (leave the deep-down theory to the clicker training nerds).

20. Don’t just clicker train your dog. Bring the principles of learning into your daily life as well. Use positive reinforcement with your children, your spouse, friends, colleagues, waiters and parking guards. It could change your life. And if you work a lot with teaching people – learn Tag Teach!

21. If you discover any new training method which is more effective than clicker training (and still ethically sound) – switch to that method the very same day, and never look back!

Vir: Morten Egtvedt, ki se zahvaljuje Bobu Baileyu, Karen Pryor, Kenu Ramirezu, Kathy Sdao, Morganu Spectorju in Cecilie Køste.

Mortenov blog
Domača stran norveške skupine Canis Clickertraining Academy
Domača stran Canisove norveške enote

© za vse fotografije Morten Egtvedt

Ljudje s številnimi vajami krepimo trup in skrbimo za dober trebušni mišični tonus; vemo, da s tem razbremenimo hrbet in preprečimo marsikatero poškodbo. Enako velja tudi za pse, četudi se lastniki tega marsikdaj ne zavedamo in od psa pričakujemo večje fizične napore, kot jih njegovo telo lahko prenese. Pasji trup skrbi za koordinacijo gibov pri premagovanju najrazličnejših ovir, usmerja pa tudi povsem navadno hojo ali tek.

Prav kakor ljudje z vajami skrbimo za primerno trebušno muskulaturo, lahko vaje za krepitev izvajamo skupaj s psom. Preprosta in učinkovita metoda za krepitev mišic osrednjega dela telesa so vaje na veliki žogi. Močan, mišičast trup varuje psa pred poškodbami in pripomore h kontroliranemu gibanju psa pri skokih, najrazličnejših obratih, teku. Močne trebušne mišice nudijo oporo hrbtu, ki je tako manj obremenjen. Redna vadba na veliki žogi tudi izboljša ravnotežje psa in kinestetično zavedanje, pes je sposoben izvesti več filigransko izoblikovanih gibanj v prostoru in je bolj fleksibilen pri prečkanju najrazličnejših ovir. Izboljšajo se refleksi, povečata splošni mišični tonus in vzdržljivost.

Vaje na veliki žogi so za psa svojevrsten izziv, ker je žoga sama po sebi nestabilna in že stik s premikajočo se površino aktivira psičkove noge in trebušne mišice. Če dodamo še vajo, da pes denimo doseže priboljšek na drugi strani, povečamo intenzivnost gibanja. Začetna in marsikdaj ena težjih vaj je, da psa spravimo na žogo. Pes naj na žogo položi sprednje tačke, potem pa ga spodbujamo, da se počasi spravi na žogo še z zadnjimi tačkami. Pri tem mu lahko pomagamo. Žoga naj bo za začetek stabilizirana in naj se ne premika. Ko je pes enkrat na žogi, pričnemo z vajami. Izhodiščna pozicija naj bo tista, ki jo pes sam izbere – lahko sedi, stoji ali leži. Potem psa vodimo, da se z glavo premika v eno ali drugo stran in opazujmo premikanje komolcev in kolkov. Lahko ga premikamo naprej-nazaj, kar je dobra vaja za ravnotežje. Žogo lahko tudi samo rahlo zazibamo, s čimer psa na koncu vadbe sprostimo. Vaj je ogromno in se delijo na težavnostne stopnje, odvisno od tega, kako velika oz. intenzivna je vključenost mišic v vajo.

Začetna vadba na žogi naj traja 5–10 minut, enkrat na dan, petkrat na teden. Morda se nam bo zdelo, da pes v tem času ne naredi ravno veliko vaj, ampak mišice trupa in trebuha bodo vseh 10 minut napete, četudi mi tega ne bomo videli. Prvi rezultati, tj. povečan trebušni mišični tonus, se navadno pokažejo po 10 dneh redne vadbe.

Obstaja več različnih velikosti velikih žog, tudi več različnih oblik. Za krepitev mišic trupa mora biti žoga velika. Žoga naj bo vsaj 10 cm višja od psičkovega vihra. Večja ko je žoga, lažje bo s psom izvajati vaje na njej, saj nam pes ne bo spolzel z žoge. Za delo na žogi je priročnejša žoga v obliki velikega jajca ali arašida. Žoga ni igrača, zato naj se pes za njo ne podi in naj ne skače po njej brez naše prisotnosti.

Vir: Debbie Gross Saunders, Get on the Ball, 2007 (www.wizardofpaws.net). Vadili sta Polona in Wi.

Ljudi, ki obiskujejo pasje tečaje, se da razdeliti v dve skupini – na take, ki ne vadijo, in na take, ki vadijo. Mnogi pridejo v pasjo šolo zato, da bi kvalitetno preživeli čas s psom, da bi spoznali kaj novega ali se družili z ljudmi podobnih interesov. So pa tudi taki, ki se pridejo učit, imajo osebne ambicije in cilje ter si resnično želijo izšolati svojega psa. Oboji so v šoli dobrodošli, težave pa nastopijo, ko so prvi prepričani, da si zaslužijo rezultate drugih. Zaradi tega marsikdaj uberejo bližnjice ali trenirajo v zadnjem hipu, da bi se izognili zadregi. Za dobre rezultate pa je potrebna predvsem redna dnevna vadba. Dobrih rezultatov nimajo nadarjeni vodniki, ampak vodniki, ki disciplinirano in z veseljem vadijo. Nadarjeni vodnik, ki mu manjka discipline za redno delo, ne bo uspel izšolati ne dobrega tekmovalnega psa ne psa za harmonično sobivanje.

Psi, s katerimi redno vadimo, bodo zelo hitro napredovali. Za napredek je potrebno:
1. redna vadba: Če želimo, da bo pes določena vedenja izvajal brez obotavljanja v različnih situacijah in bo ohranil pozornost v kar najbolj nenavadnih okoliščinah, moramo z redno, dnevno vadbo doseči, da bo ta vedenja izvajal avtomatično. Veščin, ki so nam všeč, ne moremo od psa kar pričakovati, če pa jih bomo skupaj s psom iz dneva v dan ponavljali, bomo dosegli, da jih bo izvajal samodejno, brez odlašanja in zanesljivo.

2. osredotočenost na delo: Kadar delamo s psom, bodimo 100 % skoncentrirani. Vaja, ki jo želimo naučiti, učenje samo, pes in mi sami si zaslužimo, da za čas vadbe odmislimo vse motnje in smo psihično fokusirani na delo. Pes bo vselej prepoznal našo osredotočenost; in kadar bomo z mislimi delno odsotni v službenih ali domačih težavah, bo pes prepoznal simptome našega počasnega odziva na njegov trud ali napako. Če se ne moremo zbrati, raje ne vadimo. Ampak to naj ne postane izgovor za nevadbo! Ne vadimo, če nas moti, da nas drugi ljudje opazujejo, saj to nehote vpliva na naše vzorce obnašanja, ki jih pes prepozna in se nauči nanje reagirati. Z delom bomo zgradili tudi samozavest in le samozavesten človek, ki verjame v svoje delo, je lahko dober vodnik svojemu psu.

3. načrt dela: Brez načrta dela bomo trošili čas v prazno. Definirajmo, koliko časa imamo na voljo – 10 minut v domači kuhinji ali 1 uro na poligonu. Nato si zapišimo, kaj je realno, da v tem času storimo, ter predvsem kakšen cilj želimo doseči v kakšnem časovnem obdobju. Vsaka enota treninga, pa ne glede na to, kako dolg je trening, naj vsebuje čas za fizično in psihično ogrevanje, elemente vedenja, ki jih bomo učili, veščine, ki jih bomo utrjevali, ter čas za ohlajanje.

4. zapisovanje napredka: Pred začetkom dela si ponovimo načrt treninga, na koncu vsake enote pa ocenimo, kako je delo potekalo, denimo z oznakami od 1 do 10, ter zapišimo, če se je zgodilo kaj posebnega, na kar moramo biti naslednjič pozorni.

5. pozitivna naravnanost: Mnogi pravijo, naj se učna ura končna s pozitivno noto. Ni res, kajti trening naj bi bil 100-odstotno sestavljen iz samih pozitivnih not. Seveda se zgodijo tudi napake, a pes, ki bo imel v svojem učnem zvezku same pozitivne note, bo napake hitro pozabil in z užitkom delal dalje. Skrivnost dobrega treninga je v tem, da se damo v prestavo, da nismo letargični ter da v delu s psom resnično uživamo. Naš pes si zasluži naš čas.

Vaja dela mojstra in psi ljubijo vajo.

Primer tedenskega urnika Kay Laurence

SPECK Currently building a new routine for HTM competition. 3 years old, extensive repertoire. Good energy for food, established behaviours and very intense response for toys.

Kitchen Session (15 minutes)
Warm Up: Repetitions of spin and turn moves to relevant heel positions, getting faster over a couple of minutes: reinforcement from every one to one in five.
Teaching moving backwards into the heel position: Covering the gap between the cooker and the cupboard door, about 3 feet/1m: showing some wobble, straight line and confidence still needed. Stronger on left than right. Maybe something around the cooker?
100 a day: left paw wave right paw wave: Discriminating between the two, avoiding anticipation, adding the verbal cues. Old cue still needed, plenty R+ for waiting for cue.
Cool down: Hair around feet trimming.
Barn Session (1 hour)
My skills: Moving to music, learning step patterns and planning choreography. Practicing props handling.
Warm Up:
* Favourite behaviours using excess opening energy.
* High energy movements around room, focusing on snatched cues for changes.
* Low energy behaviours – reinforcing stillness and self control
* Kitchen session of L & R paws.
* Extending generalisation of backing to heel position around different locations.
* Playing with toy and music. Experimenting with choreography.
Cool down: Settled by side whilst writing notes. (10 minutes).

Vir: Kay Laurence (www.learningaboutdogs.com).

Ptolemaj I. je v 3. stol. pr. n. š. ustanovil znamenito Aleksandrijsko knjižnico, ker ga je obsedala misel, da bi vso znanost takratnega sveta zbral in uredil na enem mestu. Prvi bibliotekar Demetrij je dobil nalogo, da poišče neznane knjige po vsem Sredozemlju. Ladje, ki so pristale v Aleksandriji, so morale izročiti tamkajšnji knjižnici v pregled vse knjige, ki so bile na krovu. Še neznana pisanja so na hitro prepisali in kopije vrnili na ladje. Tako je z leti nastala velikanska zbirka večinoma zvitkov grških spisov iz papirusa. Z nastankom tiska se je zamisel, združiti znanje vsega sveta na enem mestu, utelesila v novem mediju – v knjigi. Nastajati so začele tiskane enciklopedije, v katerih so se zbirali in skladiščili podatki v besedi in sliki. Francoska Enciklopedija 1751–80 je bila veliki svetovni zemljevid znanosti, ki se je trudil prikazati vso človekovo znanstveno in kulturno dediščino.

250 let po enciklopedistih je podatkov in informacij več kot kdaj koli prej. Tudi knjig. Tudi pasjih knjig. In v mikroprocesorjih naših možganov je le malo prostora. In četudi se marsikdaj sliši, da je šolanje psa le stvar izkušenj in prakse, niti milijoni klikov ne bodo zadostovali – če bomo klikali kar v tri dni, brez repa in smisla in cilja. Knjige so zato, da nas usmerijo v svetove, za katere še slutili nismo; da nam pokažejo poti naprej, ki jih sami nismo znali najti; da nas navsezadnje potrdijo v naših ravnanjih in nam pomežiknejo v vzpodbudo. Knjige nam dajejo znanje in znanje nam daje samozavest, da smo pri klikanju odločnejši in pri delu sproščeni. Knjige so orožje proti marsikdaj suhoparnim pasjim šolskim klopem, v kateri dostikrat ni prostora za ustvarjalnost, ker se brzi k izpitu. Knjige učijo, da pomaga lastna glava. Knjige nam skratka dajo veliko. Berimo jih!

Pasji DVD-ji v domači knjižnici.
Pasje knjige v domači knjižnici.

»Mislim, da bi morali brati sploh samo take knjige, ki nas grizejo in zbadajo. Če nas knjiga, ki jo beremo, ne zdrami z udarcem s pestjo po betici, čemu neki se ubadamo z njo?« (Franz Kafka)

Mise à jour des albums photos de Bajk et Amélie:

Ratitovec, 10. 7. 2008
Trebuščica, 12. 7. 2008
Porezen, 20. 7. 2008
Trupejevo Poldne, 26. 7. 2008

When you ask a person to jump, his attention is mostly directed toward the act of jumping and the mask falls so that the real person appears. Jumpology is a method of interpreting someone's personality from a photograph of that person jumping. People tend to pose for photographers, but when asked to jump, they reveal whether they are rigid, fun, or mentally unstable. (Philippe Halsman's Jump Book, 1959)

Delo s psom je ene vrste skokologija – pred psom se ne da igrati nekoga drugega ali nositi mask, pes nas endvatri prebere in ne nasede poceni bližnjicam ali farbanju s finticami. Delo s psom nas razkriva takšne, kakršni smo: nerodne, iznajdljive, dobrovoljne, samotarske. Vseeno; šteje to, da igramo ferplej in se spoštujemo.

Skoki kar tako, brez posebnega smisla ali namena, so tudi eden najbolj ljubih mi načinov, kako se približam psom. In oni meni. V pasjem in človeškem telesu se nabere ekscesivna energija, ki jo je treba nekako pokuriti. Pa naj bo s skoki. Že mladiček namreč svoje navdušenje nad svetom navadno kaže tako, da skače po vsem, kar mu vzbuja občutke ugodja, radovednosti, zanimanja. S psi od majhnega delam na učenju bontonskih manir in vseskozi delamo vaje za samokontrolo; nikdar pa nisem omejevala poskakujočega izkazovanja pasjega navdušenja. Ko pridem domov, se pozdravimo s skoki obojestranskega navdušenja, da smo spet skupaj; ko naredimo kako vajo še posebej v redu, se veselimo s skorajda ritualnim poskakovanjem. V poskoku se manifestira ogromno volje do sodelovanja z vodnikom, zato skoke spodbujam. To, da se pes odzove na povabilo k skakanju v dvoje, ni povsem samoumevno; skupaj z mano bo skakal le pes, ki mi zaupa, ki se želi družiti in delati z mano.

Čudovit filmček o izrazni vrednosti pasjih skokov je posnela vsestranska španska inštruktorica za delo s psi Pere Saavedra. Film Salta od 2:14 dalje na simpatičen način prikazuje, kako čudovit način druženja med vodnikom in psom je skakanje. Za Morgana Spectorja pa je skok ena od temeljnih veščin in ga po pomebnosti uvršča pred hojo ob vodnikovi levi; in celo pred vaji sedi in prostor.

sestavine
500 g polnozrnate moke, npr. pšenične, ržene, pirine
100 g stopljene svinjske masti, zaseke, olja ali druge maščobe za vezivo
1 goveja kocka
250 g kuhanih govejih jeter
1 jajce
2 dcl vode, v kateri so se kuhala jetra
dodatki po izbiri, npr. sir, peteršilj, česen

priprava
Jetra in sir zmeljemo s paličnim mešalnikom na drobne koščke, da nastane gladka zmes. Dodamo moko, mast, zdrobljeno jušno kocko, peteršilj in jajce ter vse skupaj dobro premešamo. Dodamo tekočino in zgnetemo v gladko zmes. Testo pustimo počivati eno uro. Potem ga razvaljamo na debelino 0,5 cm in izrežemo piškote poljubnih oblik. V pečici, ogreti na 160 ˚C, jih pečemo približno 30 minut, dokler niso hrustljavo zapečeni.

Ena prvih dilem, pred katero sem se znašla s pasjim mladičkom, je bila, koliko sprehajanja pravzaprav potrebuje. Morava ure dolgo vandrati po gozdu ali zadostuje sprehod do prvega travnika? Skozi delo s psom sem spoznala, da psu veliko več pomeni, če se z njim 15 minut aktivno ukvarjam (se skupaj igrava, učiva, odkrivava nove stvari), kakor da se ure in ure bolj ali manj brezciljno sprehajava naokoli. Po drugi strani za psa velja enako kakor za človeka – tisti v dobri fizični kondiciji bo psihično trdnejši in se bo lažje spopadal z vsakdanjimi stresnimi situacijami. Rek o zdravem duhu v zdravem telesu zagotovo velja tudi za pasje duše in pasja telesa.

O hikingu s psom, intenzivnem, raziskovalnem sprehajanju v naravi, mi je prva pripovedovala Polona, in sicer s takim srčnim zanosom, da mi ni bilo treba dvakrat reči, da sva se skupaj odpravili na pot. Turo sva prilagodili pasjim sposobnostim ter na pot gledali skozi pasje oči, prepričani, da pes, ki je v dobri telesni kondiciji, lažje premaguje vročino, je sposoben dalj časa delati in ga težje kakšna stvar kar tako vrže iz tira. Na prvi poti je Bajk vso energijo potrošil že na poti na vrh, tako da smo se nazaj vlekli s hitrostjo ranjenega polža. Potem se je sčasoma naučil moči porazdeliti in z zalogami energije ravnati preudarno.

Najini trije pasji mušketirji na naših vandranjih neizmerno uživajo. Na poti vedno srečamo kaj novega – obiščemo stare bunkerje in iščemo pot ven v popolni temi, vedrimo pod istim drevesom kot par radovednih krav, na brezpotjih skupaj iščemo prave steze, se učimo piti iz meha in podobno. Veselje, ki nama ga psi priredijo na vrhu, je nepopisno. Wi in Amélie si dasta duška z nekakšnim ritualnim divjanjem gorpadol, Bajk prepričuje žogo, naj se ne kotali navzdol, midve iščeva prave kote za fotografiranje.

Hiking torej ni najhitrejša pot na vrh, ampak je raziskovanje in uživanje na poti. Nikdar ne gledamo vsak predse in nikdar se ne štopamo, kako hitro bomo na vrhu. Pravzaprav smo zelo počasni; ko pa moramo vtakniti smrček v vsako luknjo, obrniti vsak nenavaden kamen in piti iz vsakega potočka. Hiking je intenzivna oblika sprehajanja s psom s številnimi nalogami na poti; ni brzenje na vrh in tudi ni lahkotno pohajanje.

Polona je nenavadno, čudovito dekle. Četudi ima polovico mojih let, je v marsičem moj učitelj in vzornik. Je preudarna in skrbna in ogromno, res ogromno ve. Je pravi katalog pasjih rodovnikov številnih pasem in ima fotografski spomin za detajle. Občudujem njeno širino in za marsikatero stvar iz pasjega sveta se imam zahvaliti prav njej. Tale hiking recimo je nekaj, kar me je prevzelo in v kar verjamem, saj se pri obeh psih dejansko vidi, da s kondicijo raste tudi njuna pripravljenost za delo, sta vzdržljivejša in tudi bolj odporna za poškodbe. Tok tok, poškodb sploh ni več, ker sta se s številnimi gibi, s katerimi plezata čez različne terene, naučila hoditi trdno in preudarno in ni več brezglavih skokov v neznano.

Življenje s psom ima toliko aspektov, kot smo jih sami pripravljeni videti. Hiking je samo ena od dejavnosti človeka in psa, s katerimi me je seznanila Polona. Ko mi na poti pripoveduje o tem, o čem vse pišejo v tujih kinoloških revijah ali inštruktorji v svojih blogih, sem se sprva kot kup nesreče sesedla, v kakšnem okolju vendar živim, če nobene debate na to temo ni zaslediti. Polonina rešitev je mnogo boljša – treba je biti navdušen nad tem, da sva do tega znanja prišli, pa najti pot, kako to uresničiti. Po hikingu namreč paše pasji stretching ali vaje na veliki žogi … Hvala, Polona!

Polonin blog
Polonina domača stran
Polonini filmčki na youtube