kliker.si

Ko sem dobila Bajka, je bila zadnja dejavnost, s katero bi se s psom ukvarjala, lovstvo. Načeloma mi je všeč vsako skupno preživljanje vodnika in psa, a so dejavnosti, v katerih bolj in v katerih manj uživava; jaz ali on. Bajku je zagotovo najbolj všeč lovski trening, to je tudi početje, ki naju je najbolj zbližalo in skozi katerega sem najbolj spoznala psa. V metodološkem smislu je bil in je to zame velik izziv, saj so pasje reakcije precej drugačne od učenja trikcev ali vaj poslušnosti, ki so, če pogledam takole od daleč, pravzaprav najlažja oblika učenja. Pri lovskem delu, za katerega sta bila oba moja psa vzrejana, pridejo na površje drugačni odzivi, bolj prvinski, močnejši, ki jih je bilo meni težje razumeti in med njimi krmariti. Vse oblike poslušnosti učim na kliker, pri treningu lovskih stvari pa kliker uporabljam zelo omejeno. Pravzaprav je vse v psu, če je pes dobre vzreje, je vodnikova naloga (in po moje tudi dolžnost) le, da te nagone odpre in usmerja. Na moje veliko začudenje potem tako ali tako vse dela pes sam, kot da bi v njem bil nek natančno napisan program, ki ga je treba le sprožiti in spremljati. Pri treningu lovskih stvari sem tudi zares spoznala, kaj pomeni, da je pes človekov najboljši prijatelj; in kaj pomeni, da bi pes za vodnika naredil vse.

Bajk je preveč zagrizen za delo in njegova želja po iskanju je tako velika, da se navadno izgubi iz oblasti že par sekund pred začetkom dela. Moja bržkone življenjska naloga je, da ga pripeljem do točke, ko bo ob pogledu na dummyje in metanje in delo drugih psov sposoben mirno in sproščeno počakati. Če lahko ob zrezku leži ure, ob metu dummyja dobi sršene v rit. No, ampak se učimo in uživamo v tem. Pravi užitki v delu so se začeli, ko sem prišla do primerne opreme. Priznam, uživam v iskanju dummyjev, v njihovi raznolikosti in pozneje v opazovanju psičkovih reakcij in ravnanj. Z navdušenjem sporočam, da so odslej odlični izdelki za prinašalsko delo na voljo tudi pri nas, kvalitetne pripomočke za trening slovaškega proizvajalca Mystique uvaža in prodaja slovenski canis.si. Zelo so prijazni in njihov spletni servis je vrhunski, imajo res širok asortiment. Hunting disc in dummy ball, denimo, sta zanimiva popestritev treninga, kvaliteta je odlična. Pa jopič za dummyje, že v letih se šteje, kar sem si ga želela; in zdaj ga končno imam, takega z velikim žepom zadaj, iz odličnega vodoodpornega materiala. Priporočam.

sestavine
jogurt
med
sadje idr. dodatki po izbiri

priprava
Zmešamo jogurt in med ter dodamo zmiksano sadje ali sadne koščke. Maso nalijemo v modelčke in damo v zmrzovalnik. Preden sladoled ponudimo psu, naj bo 10 minut na sobni temperaturi.

© copyright za fotografije Azu

Če bi izmed vseh veščin, ki naj bi jih vodnik naučil psa, morala izbrati eno samo, bi bila to zagotovo samokontrola. Pes, ki ve, da bo prišel do tistega, kar si želi, le tako, da se bo kontroliral, da torej ne bo silil k objektu poželenja (hrani, igrači, človeku, psu), je zame šolan pes. Nič več in nič manj ne potrebujem. Dober vodnik ve, da ima pravo kontrolo nad psom le takrat, kadar ta prihaja iz živali same, ne pa od vodnika. Pravi čar samokontrole je v tem, da ko pes enkrat spozna, kaj mu prinaša nagrado, tj. da se ima v oblasti, da se samokontrolira, aplicira in generalizira načela samokontrole na vsa področja življenja. Zenovski pes ve, da je edina pot, da pride do nagrade, ta, da ne sili k nagradi. Zenovski pes je skuliran, praktičen pes, ki ne čaka na zunanje odgovore, ampak se, pozoren na vsakodnevna izkustva, odloča sam.

Kay Laurence je nekje zapisala: »Dogs who have learned self-control are less likely to be reactive. Unfortunately the usual obedience classes don't teach life skills like self-control so we have to do it. Stand up for your dog. Basically, know your dog's limits and spend time learning your dog's body language to know when something's too much. General rules for teaching self-control: Always be calm. Other than when instructed, keep your (very verbal species) mouth closed. We always want to talk to help our dogs get it right. Self-control is best learned by the dog learning to make the right decision without interference. That's what the clicker does, it marks the right decison.«

Nobeden od mojih psov nima opravljenega izpita poslušnosti b-bh in mislim, da ga noben moj pes nikdar ne bo imel. Bajk je obiskoval poslušnostne tečaje v treh šolah, Amélie pa ni nikdar hodila v šolo. Sta moja psa nevzgojena, neizšolana in neposlušna? Pred dnevi sem si naredila popis, koliko psov, s katerimi se dnevno srečujem, je obiskovalo pasjo šolo in koliko je šolanih doma; pa koliko je takih, s katerimi se rada srečujem, in kateri so tisti, ki se jim izogibam v loku. Statistika je pokazala, da se v urbanem okolju, do ljudi in psov lepše obnašajo psi, ki šole niso nikdar videli; ti psi imajo v povprečju boljši odpoklic in so lažje vodljivi od psov, ki imajo narejen poslušnostni izpit. Edina psa v moji okolici, ki sta agresivna do ljudi in iščeta priložnost za pretep s psi, sta izpit b-bh opravila z visokim številom točk. Zavedam se, da povprečje in statistika ne povesta vsega, vseeno pa me je analiza presenetila. In imam mirnejšo vest, ker ljudem že dolgo časa ne svetujem več, naj obiščejo pasjo šolo, ker, žal, v pasje šole že dolgo ne verjamem več. In mi je hudo, ko vidim, kako je pasja šola pri marsikaterem psu neželena vedenja stopnjevala, namesto da bi jih odpravila.

Pozimi je med sprehodom do nas pritekel mlad inštruktojev pes na slednem povodcu. Ker smo včasih pač vsi nerodni, tudi inštruktorji klasične šole, sem nemo prijela povodec ter psa odpeljala proti vodniku. Moja naklikana psa sta bila ves čas par metrov ob meni. Pred mesecem smo srečali psico, ki ima neprimerljivo boljšo šolsko poslušnost od mojih dveh, ki pa ji nikdar ni bilo dano biti pes v odnosu do drugih psov. Moja psa sta se igrala nekaj deset metrov stran in se jima je zelo verjetno proti vsem pričakovanjem pridružila v igri, četudi ji je vodnik namenil drugačno zaposlitev. Takrat ni deloval noben odpoklic in psička se je, ne da bi se v več kot 10 minutah enkrat samkrat ozrla proti vodniku, v družbi mojih psov, ki sta tekala ob meni, odpravila z nami. Pred dnevi je moj pes, ki je večino časa naspidirano navdušen nad tem svetom, ugotovil, da mačke hitro tečejo. Bajk ni ravno zgledno umirjen pes in daleč od tega, da bi bil absolutno poslušen, a vendarle se je, priznam da na moje začudenje, odzval na moj prvi klic ter kak meter pred mačkom obrnil in stekel proti meni.

Rada imam poslušne pse in fascinirajo me brezhibno izvedene vaje obediencea; pa vendarle se mi zdi osnovno šolanje poslušnosti, kot ga poznamo v teh krajih, nesmiselno. Tisto, kar si najmanj želim početi z eno leto starim psom, je par mesecev s koraki meriti poligon in psa za vsako ceno fiksirati na poziciji poleg. Vsebina izpita se mi ne zdi nič posebnega, slaboumno pa se mi zdi, da je to smisel šolanja oz. dela s psom sploh. Ko pa so psi tako čudovita bitja! Obiskovanje šole s tem ciljem je alieniralo psa od mene; po mesecih nihče od inštruktorjev ni vedel niti tega, ali je Bajk pes ali psica, kaj šele, da bi kdo opazil, da ga hrana ne zanima, da je pes, ki je presrečen nad tem svetom, ki potrebuje selekcijo informacij iz okolja in ki predvsem mora spoznati, kaj je samokontrola. To, da se ima pes v oblasti, psa osvobodi in sprosti. Sva pa na vsaki uri poslušala, kako je treba izpit narediti s čim več točkami ter da je to dobro za ugled društva. Kaj pa to, kar je dobro za mojega psa, zame, to nič ne šteje?

Razočarana nad slišanim, videnim in doživetim sem se šolanja nazadnje lotila sama in Amélie ni bila nikdar vključena v noben tečaj. V delu z njo uživam od prve minute in sem ponosna na to, da je ljubljenka sokrajanov, združljiva z vsemi bitji in se povsod počuti kot doma. Je sproščen in stabilen pes. Pes, ki zna biti tudi pes, samostojno bitje, ki se samo odloča, kako bo odreagiralo in ne hodi, kadar to ni potrebno, po informacije k meni. Doggie zen je povsem spremenil mojo percepcijo šolanja. Zdaj me čaka velika naloga, da z njegovimi čari do konca omrežim še reaktivnega črnega barona Bajka.

V življenju z različnimi pasmami psov sem spoznala, da so razlike med pasmami večje, kot sem si kdaj koli predstavljala. Gladkodlako prinašalko so imeli prijatelji v okolju, v katerem sem odraščala; četudi sem ime pasme kot otrok pozabila, se mi je za zmeraj vtisnil v spomin karakter te čudovite, duhovite, razposajene psičke. V pasji šoli, ki sem jo obiskovala s svojim prvim psom, sem občudovala nemško lovsko terierko in dolgodlako foksterierko, ki sta smrtno zaresno vzeli vsako zadolžitev in bi delali še potem, ko smo ostali utrujeni posedli po travi. Edini pes, ki me je še kdaj koli očaral, je bila tollerka.

Same psičke. Tudi Bajk naj bi bil psička, pa so me prepričevali, da prave razlike med spoloma ni. O, pa so, prav kakor so razlike med pasmami in so razlike med linijami znotraj iste pasme. Vem, kateri psi me bodo spremljali v prihodnosti; vem celo, iz katerih psarn bodo. In vem tudi, da bodo samo še psičke. Četudi nemara velja za stereotip, psičke dejansko so lažje vodljive, bolj navezane na vodnika in se lažje skoncentrirajo na delo. So nežnejše in moja vez z njimi je trdnejša in globlja. Hitreje dosežejo visoko stopnjo samokontrole in stabilnosti; hkrati pa so neutrudno iznajdljive in inovativne. No, vsaj taka je moja psička v primerjavi z mojim psom. Kadar me ljudje sprašujejo, ali naj vzamejo psa ali psico, gre moj glas psicam; na koncu pa mora vsakdo sam premisliti, kakšnega pasjega sopotnika si želi ob sebi.

© copyright za fotografije Azu

Hoja na popuščenem povodcu je eno temeljnih vedenj, ki jih vodniki od psa pričakujemo. Ker to vedenje ni prav posebej naravno, ga je marsikdaj zapleteno naučiti, učenje poteka dolgotrajno in rezultati niso vedno taki, kot si želimo. Pri hoji na popuščenem povodcu ni jasno začrtanih meja, kaj je prav in kaj narobe, ampak je od vodnika odvisno, kakšna hoja psa ob njem se mu zdi sprejemljiva. Ne smemo pa gledati samo nase in pod lepo hojo ob vodniku razumeti le, da bo pes kilometre dolgo vzorno pohajal ob nas. Razumeti moramo tudi pasje želje in potrebe v dani situaciji in pod lepo hojo všteti tudi to, da bo pes tupatam kaj povohal, se ozrl naokoli, se ustavil.

Hoja na popuščenem povodcu v prvi vrsti pomeni, da je povodec popuščen, da nas pes ne vleče za sabo in da mu mi ne sledino vdano povsod, kamor bi on v svojem tempu želel. Najlažje je, če hoje na povodcu, ki vselej bolj ali manj ohlapno visi med psom in vodnikom, učimo mladega psa. Pri mladem psu ne odpravljamo neželenih vedenj, ampak ga učimo vedenj, ki so nam všeč. Mlademu psu z doslednostjo lažje in hitreje dopovemo, da ga siljenje proti drugemu psu ali človeku ne bo nikamor pripeljalo. Dopovemo ne z besedami, ampak z vzorci želenih vedenj, ki mu jih privzgajamo. Z velikim številom ponovitev zgradimo navado; ko neko vedenje postane navada, pa gre vse mnogo lažje. Hoja na popuščenem povodcu je, če jo znamo prav učiti, tudi odlična vaja za samokotrolo.

Tehnik učenja hoje na popuščenem povodcu je veliko, uspešna bo tista, ki se je bomo dosledno držali. Brez doslednosti ne bo uspeha! Vsakič ko psu dopustimo, da povleče, ga za vlečenje nagradimo ter to vedenje ojačamo. Predvaja za večino pasjih vedenj je pozornost – brez psičkove pozornosti ga ne bomo nič naučili, tudi hoje na popuščenem povodcu ne. Za pridobitev psičkove pozornosti si je koristno omisliti preusmeritveni signal, ki bo za psa znak, da postane v kateri koli situaciji pozoren na nas. Mlajšega psa ko bomo učili in bolj redno ko ga bomo učili, večja verjetnost je, da bo pes v tako rekoč vseh situacijah pripravljen sodelovati z nami. Pozornost je najpomembnejše vedenje, ki ga lahko naučimo psa; če ne moremo dobiti psičkove pozornosti, ga ne bomo naučili nobenega drugega vedenja.

Na teh temeljih je svojo metodo učenja hoje na popuščenem povodcu zasnovala Turid Rugaas. Temeljnega pomena je, da je pes sprva v mirnem okolju in potem s stopnjujočimi se motnjami naučen, da se odzove na preusmeritveni signal in nas pogleda. Potem je postopek relativno preprost in gre nekako takole: Takoj ko se povodec napne oz. pes povleče, se ustavimo kot vkopani. Počakamo 2 sekundi; stojimo, nič ne rečemo. Naredimo preusmeritveni signal. Takoj ko se pes obrne proti nam, kliknemo in ga nagradimo. Naredimo nekaj korakov v drugo smer, pes nam bo sledil. C&T, da nam pes sledi. Ponavljamo; vedno ko pes povleče, po preusmeritvenem signalu ter po C&T spremenimo smer hoje. Sprva vadimo 2–3 minute in postopoma podaljšujemo; sprva vadimo v okoljih brez motenj, potem postopoma dodajamo motnje. Sprva nagradimo vsako hojo na popuščenem povodcu; potem pričnemo nagrajevati občasno; nagrade nikdar povsem ne ukinemo. Hoja na popuščeni vrvici nima neposredne zveze s šolsko vajo poleg, zato tudi stik z očmi ni potreben.

Opisana metoda zagotovo deluje, a od vodnika zahteva veliko dela in predvsem doslednost brez odstopanj. Mnogim vodnikom se ne da vedno obstati kot drevo, ko pes povleče, saj se jim zdi, da na ta način ne bodo nikamor prišli. Uspešnost metode je v veliki meri pogojena s predhodno brezhibno naučeno pozornostjo po preusmeritvenem signalu, kar se mnogim vodnikom zlasti strejših psov ne da učiti, saj je proces dejansko dolgotrajen, povezan je s ševilnimi drugimi dejavniki, denimo z motivacijo, primerno nagrado v določeni situaciji. Vsi vodniki tudi ne znajo pravilno odreagirati, kadar se pes ne odzove na signal, ker je pod stresom, in psa panično pocukajo ali se nanj zaderejo, kar poruši vse, kar smo psa do takrat učili.

Kay Laurence je s svojo skupino inštruktorjev, zbrano okrog odlične šole Learning about dogs, razvila za vodnika preprostejšo metodo, ki je bolj brezkompromisna od metode Turid Rugaas in manj dela na gradnji stika s psom skozi neposredno komunikacijo. Kay Laurence z vodnikovo neodzivnostjo na odklonska vedenja in trdnostjo hoje po krožni liniji, ki smo si jo zadali, psa skulira do te mere, da opusti vzroke za vlečenje, se sprosti in hodi z vodnikom. Bistveno je, da od zadane smeri ne odstopimo, da smo trdni, mirni, zbrani, dosledni; ter da po krožnici naredimo več krogov, dejansko je z vsako ponovitvijo vidno izboljšanje. Pes se sprosti in umiri ter se prilagodi naši hoji. Vajo stopnjujemo tako na ravni motenj, ki jih dodajamo postopoma, kot na ravni ovir, med katerimi hodimo. Če bomo vadili na opisani način, bomo psa zagotovo desenzibilizirali za dražljaje iz okolja, na katere se je odzival z vlečenjem, ter dosegli tisto, čemur rečemo lepa hoja ob vodniku. Kayina metoda je vodnikom navadno blizu, ker se jim zdi logična in še vedno do psa dovolj prijazna, saj ne gradi na korekcijah. Mnogokrat vodnikova odločenost, ki jo pri tej vaji mora pokazati, okrepi vodnikovo avtoriteto ter skozi to izboljša, očisti odnos med vodnikom in psom.

Vir: Turid Rugaas, My dog pulls. What do I do?, 2005. Vir in © copyright: Kay Laurence, Walk together, learn together, 2008.

Ljubo moje tako roza srce,

Letos si rojstni dan praznoval trikrat in dobil tri komplete daril. Skorajda tekmovali smo v tem, kdo te ima najraje, najljubših priboljškov imaš zdaj do naslednjega praznovanja.

Želimo ti, da nikdar ne zamenjaš svoje rozaste naivnosti za resnobnost tega sveta, da nas še dolga leta zasipaš s svojo pinki ljubeznivostjo in da mi boš še vedno vsak dan ob prihodu domov prilepil ciklamno mehkega lupčka na lička. Radi te imamo, tumpek naš mali.

Število vedenj, ki jih lahko naučimo psa, je neomejeno in odvisno le od naše domišljije ter spretnosti pri učenju. Keller Breland je dejal: »I can train any behavior that the animal is physically and mentally capable of doing.« Vodniki včasih potrebujemo spodbudo, katero vedenje bi psa še naučili, ali se sprašujemo, kako bi psa to naučili. Nekaterim zadostuje poznavanje osnovnih načel učenja, pa psa naučijo kar koli; drugi za vsako vajo posebej potrebujejo natančna navodila. Četudi se nam zdi, da je naša skrinjica idej, kaj bi s psom počeli, vedno polna, in se znajdemo v izbrani metodologiji, je tupatam koristno pobrskati po kinološki literaturi; da preverimo lastne koncepte ali se razgledamo naokoli. Tistim manj spretnim pa je kinološka literatura lahko odličen pripomoček pri samoučenju in marsikdaj kakovostno povsem nadomesti delo v šolski skupini.

Delo Denise Nardelli in Claudie Moser je deležno mojega iskrenega občudovanja in spoštovanja. Z marljivimi prizadevanji sta postali eni najbolj prepoznavnih evropskih klikeraških inštruktoric, njuni seminarji so vselej polni in njuni zadovoljni tečajniki širimo dober glas o njunem fantastičnem občutku za delo s psi. V veliko pomoč pri klikeraškem delu začetnikov in tistih spretnejših sta Denisina devedeja iz serije Der Trick mit dem Klick, 2006 in 2008, v katerih je v več kot 230 minutah prikazanih več kot 50 različnih vaj, od osnovnega heelworka do zapletenih trikcev in kompleksnih vedenj za canine freestlye. Večina vedenj je naučenih na targeting, postopki učenja so prikazani nazorno in v sukcesivnih korakih. Filma sta že po prvem ogledu romala na polico mojih najljubših. Toplo priporočam vsem za pogum za samostojno učenje ali kot vir novih idej, kaj oz. kako naučiti.

Pasjeljubci, ki jim je všeč canine freestyle, so prijetni in zanimivi ljudje. Ta pasji šport se ocenjuje kot ena najtežjih kinoloških disciplin, zato kljub številnim privržencem širom sveta ni in najbrž nikdar ne bo toliko aktivnih parov kot v kakem drugem pasjem športu. Število tekem je majhno, skupinice za trening v kinoloških društvih maloštevilčne.

Ena izmed nam najbližjih canine freestyle tekem poteka vsak zadnji vikend v marcu v avstrijskem Langenwangu. Prijetnem, obvladljivo majhnem avstrijskem hribovskem mestecu med Gradcem in Dunajem z zavidljivo visoko kinološko kulturo. Letošnji obisk je bil moj zadnji v vlogi gledalke, saj so me že med sobotnim ogledom nastopov v odprtem razredu tako zasrbele pete, da je ena izmed treh sodnic, vilinsko prijazna Claudia Moser, predlagala, da nedeljski uradni del turnirja zaključimo s t. i. lucky dip improvizacijskim nastopom slovenske ekipe, Amélie in Wicike. Povabilo sva vljudno spremenili v obljubo, da se prihodnje leto vrneva kot uradni tekmovalki, prijaznosti organizatorjem pa smo se zahvalili s prikazom veščin naših psov. Ob Wicikijinih spretnostih so opazovalci spoštljivo vzdihovali; Claudijino ostro oko je delo naših psov, tudi Améliejino, ocenilo kot prekrasno, kar je bilo zame vsaj toliko vredno kot pokalček na tekmi.

Tekma je bila organizirana brezhibno. Sodnice Claudia Moser, Nora Karlik in Mica Köppel so vestno opravile svoje delo; bile so stroge, a hkrati vzpodbudno prijazne. Psi so imeli dobre pogoje za delo, vzdušje je bilo sproščeno, gledalci sila raznoliki. Najmlajša tekmovalka je imela pet let, najbolj zagrizena je nastopila kar s štirimi psi. Nastopi so se precej razlikovali, zmagali so tisti pari, ki so nas najbolj navdušili z vodenjem in koreografijo. V najvišji kategoriji je upravičeno zmagala Čehinja Vanda Gregorova z avstralskim ovčarjem Brandyjem. Njuna koreografija je bila odlična, vodenje čudovito in mislim, da nisem bila edina v dvorani, ki jo je ob njenem nastopu oblivala kurja polt. Nismo si mogli kaj, da ne bi posameznim točkam zaploskali kar med nastopom. Vanda je navdušila tudi z baletnim nastopom s čivavama Roxyjem in Daisy in mislim, da me je imela Barbara vrh glave, ko sem med njenimi nastopi cvilila od navdušenja. Moje izjemno občudovanje za vodenje in odnos med vodnikom in psom gre zmagovalki v razredu 2, Čehinji Lucie Smolikovi, ki je nastopila z border colliejem Angelom. Veselili smo se zmage Avstrijke Sonje Enzinger v razredu 1, njena točka z dobermanom Nikeom je jemala dih z eleganco in gracioznostjo.

Naša pot v Avstrijo je bila po žensko skrbno načrtovana že mesece vnaprej. Karl Weissenbacher, vodja šolanja v langenwanškem Pfötchenweltu, se nas je očitno tako razveselil, da smo se znašle celo na plakatu, ki je oglaševal prireditev. Povabil nas je, da se v Langenwang vrnemo kot udeleženci canine freestyle vikend workshopa, njegovi tekmovalci bi radi z nami skupaj vadili in se učili. Ne bo nam treba prav velikokrat reči, naj pridemo spet, saj je bilo naše bivanje nepozabno. Nenavaden motel s krasno skupno kuhinjsko-dnevno sobo, v kateri smo se zabavale še dolgo po koncu tekme in se multipraktično ukvarjale s psi, gledale pasje filme in se smejale razigranim domislicam vidno utrujenih kužkov. Ter, upam, izgubile strahove, kako so naši psi nevzgojeni in neposlušni, saj so dokazali ravno nasprotno – da so skulirani spremljevalci, ki stabilno prenašajo novo okolje, polno novih informacij.

Jaz sem bila na vse naše kužke izjemno ponosna; na Wiciko, ker je bila spet The pes prireditve; na Roriko, ker je bila vdano poslušna, a hkrati prikupno nagajiva mična pasja gospodična; na Neona, ker je stoično prenesel moje dolgo jutranje sprehajanje; pa seveda na mojo Ančo, ker je poleg visenja z Wickijinih ušes pokazala tudi svojo neizmerno potrpežljivost in neusahljivo voljo do dela. Pasje vodnice Polona, Barbara, Neža in Nina pa so bile krasna človeška družba, nezmotljive navigatorke na poti, odlične kuharice in prvovrstne prijateljice. Tako lepo smo se imele, da nas bom kar zdaj prijavila na tekmo prihodnje leto. Punce moje drage, res ste enkratne!