kliker.si

Drugo leto zapored obiskujem e-pasje tečaje. Moja avstralska sošolka o tem načinu šolanja na daljavo piše članek za revijo avstralskega kinološkega združenja, kar je bil povod za razmislek o dobrih in slabih plateh tovrstnega druženja. Kay Laurence, vodja šolanja pri Learning about dogs, pobudnica e-pasjih tečajev in ena najbolj inovativnih klikerašev ta hip na svetu, je na to temo napisala luciden post, ki me je navdal z dobrimi občutki (in hkrati olajšanjem), da je bila odločitev, da slovenskih pasjih šol ne obiskujem (in jih ne bom obiskovala), prava. Kay Laurence pravi takole:

»Mislim, da je edina 'grožnja', ki preti virtualnemu učenju, ta, da lahko delaš z ljudmi, ki so blizu tvoji lastni etiki pasjega šolanja. Če si pri šolanju omejen na lokalno področje ali, bognedaj, lokalno kinološko društvo, moraš marsikdaj sklepati kompromise, ker raje sprejmeš nekaj šolanja kot da šolanja sploh nimaš. Ne znam si pravzaprav predstavljati, kako je delati z nekom, s katerim se ne strinjaš, ki uporablja drugačne metode, kot bi jih uporabljal sam, v družbi katerega ti je neprijetno, ki uporablja kliker zaradi klikanja samega in ne zaradi vseh krasnih metod in principov, ki so zadaj. Ljudje marsikdaj mislijo, da se z mladim psom morajo vpisati v šolo, če drugega ne zaradi socializacije. Ni res in tako razmišljanje je zelo napačno – napačen način šolanja, neustrezno okolje, neprimerni psi v rokah neprimernih lastnikov, vse to je za psa neprimerno okolje za učenje, v katerem bo težje razvil socialne sposobnosti, kot če bi z njim sami delali doma.

Res je, da se lahko učimo od vseh, od dobrih in od slabih učiteljev; tudi če se na koncu naučimo samo, da je tisto, kar znamo, pravzaprav čisto dobro, in da ne bomo delali tako, kot so nam svetovali v šoli. Ampak to je predrago spoznanje! Za učenje je najbolj pomembno, da s psom delamo v sproščenem ozračju, z ljudmi, s katerimi se dobro počutimo, v okolju, ki nam je všeč. Psi se dobro zavedajo vseh teh elementov in samo v prijetnem, sproščenem okolju bodo razvijali, navadno nenamerno oz. mimo šolskih vaj, socialne spretnosti, ki jih bodo zaznamovale za vse življenje. Vsak lastnik psa si mora najprej ustvariti etično stališče glede pasjega šolanja in če neka šola ne paše v ta okvir, naj se je ogne v velikem loku. Če pa se človek nekje dobro počuti, pa četudi je to 'le' virtualno okolje, bo iz tega načina učenja lahko odnesel največ. E-okolje se je v 10 letih, kar ga uporabljam, razvilo do te mere, da deluje na zelo strukturiran način, naše skupine so skupine enako mislečih ljudi, ki smo oddaljeni na tisoče kilometrov, a nas tesno druži več stvari kot z inštruktorjem iz lokalnega društva, ki živi poleg nas. Naše skupine so razvile visok nivo občutka pripadnosti in ta prijeten občutek, da te nekdo, četudi na drugi strani oceana, razume in te podpira in ti pomaga, je zagotovo več vreden od obiskovanja lokalne pasje šole za vsako ceno.«

Amélie je migala z repkom, ko so jo odnesli v operacijsko dvorano; ko so mi jo po šestih urah prinesli, je bila še vsa omotična, povite je imela tri tačke, repek pa je zamigljal takoj, ko me je zagledala. Repkala je, ko so ji vzeli kri za preiskave, lupčkala je sestro, ki jo je prinesla iz operacijske. Osteosinteza stopalnice je bila bolj zapletena, kot so pričakovali; Amélie se je odzvala bolje, kot so upali. Moj zlati mali kužek se je takoj prilagodil novi situaciji in opolnoči sva imeli že prvo klikeraško seanso; po njenem se tudi par ur po operaciji, z gipsom, večjim od njene tačke, da brez težav delati svizija. Nič je ne moti, obnaša se, kot da je ena tačka v gipsu in druga tačka povita, ker so iz nje navrtali kostnino, nekaj najbolj samoumevnega.

Vem, da bo vse v redu, včeraj so bili vsi sončki in vse zvezde na najini strani. Ko sem zagledala njen roza gipsek, mi je šlo na jok in na smeh hkrati. Ne samo, da je gipsek roza – na njem so kjuti rdeči srčki. To je dober znak. In dober znak je, da je bila v najboljših možnih rokah, na kliniki, kjer je vse usklajeno in umirjeno in premišljeno; skratka tako, da si človek zaželi, da bi po takih modrih tirnicah tekel ves svet. Dr. Matko je bil tam zjutraj, ko sva prišli; in ko sva zvečer odhajali, je bil še kar tam, še vedno enako dobre volje in še vedno mi je z istim strastnim entuziazmom razlagal, kaj je naredil in kaj bomo naredili v prihodnje. Lepo je videti človeka, ki tako zelo ljubi svoje delo. Na obronkih tistega zelenega travnika je tako mirno in pomirjajoče in če kje, potem se tam človek navzame pozitivizma, da bo še vse ok.

Amélie pa se bo pozdravila tudi zaradi vseh dobrih želja, ki ste nama jih poslali. Ginjena sem bila ob sporočilih ljudi, s katerimi se pravzaprav ne poznamo drugače kot po linijah pasjih pogovorov; pa ste nama napisali taka lepa sporočila. Ko je Amélie v sredo dobila čisto pravo, prvo rojstnodnevno čestitko, sem spoznala, da je tale pasji svet, ki nas druži, prelep predvsem zaradi vseh vas, s katerimi tako ali drugače klepetamo. Res iskrena hvala vsem, vaša človeška toplina mi ogromno pomeni!

(Pa še en dober znak za konec – Amélie je v času operacije dobila tri bratce in eno sestrico.)

Leslie McDevitt v Control Unleashed pravi, da so psi v prvi vrsti iskalci informacij – želijo vedeti, kaj se dogaja okrog njih. Če ne vedo, kaj se dogaja oz. se ima zgoditi, lahko postanejo preveč vznemirjeni, vznemirjenje pa vodi v stres; včasih se nam zdi, da pes poskakuje od sreče, v resnici pa le ne ve, kaj bi. Preveč vznemirjeni psi ne morejo razmišljati, psi, ki niso sposobni razmišljati, se ne morejo učiti. Naši poskusi, da bi ta začarani krog prekinili s preprečevanjem, da bi pes spoznaval okolje, so obsojeni na propad. Psi preprosto morajo dobiti informacije iz okolja. Če nam njihov privzeti (prirojeni) način reagiranja na okolico, denimo skakanje, ni všeč, privzeto vedenje, s katerim naj se odzovejo na dogajanje v okolju, lahko naučimo na novo.

Če neko vedenje ponavljamo dovolj dolgo časa in ga generaliziramo v najrazličnejših okoljih, lahko postane del psičkovega življenja in njegova privzeta, četudi naučena, reakcija na dogajanje v okolici. Privzeto vedenje je za psa hkrati ključ, da se bo zgodilo nekaj prijetnega, kajti to ve iz izkušenj oz. ojačevanj; privzeto vedenje torej tudi sprosti napetost in psu nudi varnost. Je temeljni dialog med vodnikom in psom: v psičkovo vedenje damo svojo strukturo, s katero pa psa ne spreminjamo. Zato je naučiti privzeto vedenje pomembnejše od tega, da je pes v situacijah, v katerih bi utegnil odreagirati na za nas nezaželen način, pod poveljem. Pes, ki je pod poveljem, izpolnjuje naš ukaz; pes, ki izvaja privzeto vedenje, četudi naučeno, je sproščen pes, ker vedenje prihaja iz njega samega in ni izpolnjevanje povelja. Privzeto vedenje lahko na novo naučimo le z oblikovanjem, s potrpežljivim delom in nagrajevanjem psičkove izbire vedenja, ki nam je všeč. Leslie pravi: »Strengthen what you like and ignore everything else.«

Učenje novega privzetega vedenja je pravzaprav učenje samokontrole, da se bo torej pes usedel, se ulegel, nas skratka počakal, ko pridemo domov, pred hranjenjem, ko se pogovarjamo z drugimi. Ne da bi to zavestno načrtovala oz. preden sem se seznanila z delom Leslie McDevitt, sem kontinuirano psa nagrajevala za mirnost, ko smo na sprehodu koga srečali in se zapletli v kratek pogovor. Če sem bila s psoma, sta imela onadva vedno prednost pred sprehajalci, ki sem jim vselej vljudno razložila, da se sicer rade volje pogovarjam, a da bom ta čas gledala psa in ju nagrajevala. Sprva sem psa ob srečanju z ljudmi, ki jih nista poznala, preusmerjala k sebi, po milijonih ponovitev je njuno prvotno privzeto vedenje ob srečanju z mimoidočimi, torej skakanje, izzvenelo, zamenjalo pa ga je novo privzeto vedenje, da se usedeta predme in me gledata. V njuno življenje sem torej dala svojo strukturo, skozi katero sta se naučila samokontrole, izginila pa je tudi pretirana (in nepotrebna) vznemirjenost zaradi nepoznanega novega.

Ideja o privzetem vedenju se mi zdi odlična; ne maram, da je pes kar naprej pod poveljem, Leslie pa je pokazala in razložila način, da sva zadovoljna oba – vodnik, ker se pes lepo obnaša, ter pes, ker je sproščen in se obnaša tako, kot si pravzaprav želi. Če so psi iskalci informacij iz okolja, smo mi njihovi prevajalci, vedenjem torej dajemo pomene. »We are our dogs' translators and some dogs need much more translations than the others.«

Ko se vsak dan vrnem iz službe, me pričakaš s tako iskrivo nestrpnostjo, kakor da se nisva videli že nekaj let. Potem si neumorna do poznih večernih ur in če bi bilo po tvoje, bi se igrali in delali tudi še sredi noči. V moje življenje si prinesla neskončne množine dobre volje in me naučila strpnosti ter potrpežljivosti. Brez tebe ne bi več znala živeti in tudi jaz postanem vsak dan nekaj pred tretjo nemirna, ker vem, da samo še malo, čisto mičkeno, pa bova noreli in se učili in se najtalepše imeli. Moja draga punčka, vse najboljše za drugi rojstni dan in na še mnoga skupna leta!

Na seznamu Klikerjevih trinajst plus sedem smo samokontrolo soglasno uvrstili na prvo mesto med vajami, ki ključno vplivajo na delo s psom in naj bi jih pričeli učiti prvi dan, ko je pes z nami. Brez samokontrole je vsako delo s psom nemogoče; pa ne samo delo, brez samokontrole ne more biti sožitja v človeško-pasjem gospodinjstvu in ne brezskrbnih sprehodov. Samokontrola pomeni, da se ima pes v oblasti, da ne izsiljuje z doseganjem svoje volje, ampak zna počakati – na hrano, igro, delo, sprehod, da ga spustimo s povodca, mu dovolimo skozi vrata, iz avta ... Vaj za samokontrolo je veliko, lahkih in takih malo težjih; priporočljivo je, da jih vadimo vsak dan. Pes, ki je sposoben samokontrole, ne bo kar tako prišel z nami v konflikt in nas ne bo izsiljeval, ampak bo brez konfliktov spoštoval naše odločitve. Vaje za samokontrolo ne frustrirajo psa in mu ne jemljejo volje do dela, ampak ga, prav nasprotno, še dodatno motivirajo za sodelovanje z nami; brez teženja, lajanja idr. oblik izsiljevanja. Samokontrola je samodisciplina, prinaša notranjo umirjenost, sproščenost in neobremenjenost. Navadno temu rečemo skuliranost; in zelo lepo je pri delu opazovati mirnega, skuliranega psa, ne pa nevrotičnega bevskača.

Med vajami za samokontrolo, ki jih dnevno vadimo z Bajkom in Amélie, imajo posebno mesto Crate games Susan Garrett. Všeč mi je njena čista, jasna, logična struktura, pridobljene veščine pa več kot odlično pridejo prav v vsakdanjem življenju – da psa skočita iz kletke v avtu šele, ko jima je to dovoljeno, četudi so vratca že odprta, da je eden miren, medtem ko delam z drugim, da v kletko zašibata sama, tudi čez polovico poligona, in ju ni treba za to prositi, da si lahko v miru obujem čevlje pri odprtih vratih, saj vem, da bosta iz stanovanja šla šele, ko bosta smela. Skratka, pri nas doma imamo radi igre s kletko.

Susan Garrett pravi, da sta bistvena elementa vsakega pasjega treninga:
1. vrednost (ang. value)
2. izbira (ang. choice).
Dober trening torej najprej zgradi vrednost dane vaje oz. rekvizita, v našem primeru kletke, vaja sama pa potem temelji na izbiranju. Dober trening psu dovoljuje izbiro! Pes se sam odloča, kaj bo naredil, ali bo, denimo, sedel v kletki ali zašibal ven iz nje, mi pa mu z nagrajevanjem sedenja v kletki in preprečevanjem šibanja iz kletke, torej zapiranjem vratic, sporočamo, katera izbira je za nas prava. Ampak v vsakem primeru je izbira psičkova in skozi to se gradi samokontrola; pes, ki ima možnost izbire, pa bo razvil tudi veliko željo do dela, ki ga bo opravljal goreče in z entuziazmom.

OSNOVNA PRAVILA
• Noben del psičkovega telesa ne sme nikdar štrleti čez nivo vratc kletke.
• Ko se dotaknemo vratc kletke, pričakujemo, da se bo pes takoj usedel, ne glede na to, kaj je počel pred tem. Ko primemo vratca, je to za psa ključ, da se, brez dodatnega povelja, usede; to, da se usede, naj bo njegova izbira.

STOPNJA 1: RAD IMAM SVOJO KLETKO
• Roko, ki je na tisti strani, kamor se odpirajo vratca, položimo na vratca, v drugi roki imamo 1 priboljšek; ostali priboljški so na vrhu kletke.
• Z eno roko odpremo vratca, z drugo sežemo globoko v kletko in proti stropu, kar sproži psičkovo usedanje. Ko sedi, mu damo priboljšek.
• Zapremo vratca, vzamemo nov priboljšek in ponovimo 5–10-krat.

STOPNJA 2: IGRA IZBIR
• Vratca puščamo odprta, sprva za kratek čas, potem čas, ko je pes v kletki pri odprtih vratcih, podaljšujemo.
• Ob vstajanje iz sedečega položaja vratca zapremo in tako preprečimo, da bi pes zapustil kletko. Ves čas smo pozorni, psa opazujemo in vratca zapremo ob prvih znakih, da bi rad šel ven.
• Pri odprtih vratcih naredimo korak stran od kletke; razdaljo postopoma povečujemo.
• Ponovimo 5–10-krat.
• Psičkova odločitev, ali bo ostal v kletki ali odšel ven, povišuje kriterij. Dodajamo motnje.
• Psa v kletki v sedečem položaju pripnemo na povodec. Če se premakne, spustimo povodec in zapremo vratca.
• Do stopnje 3 je pes ves čas v kletki.
• Psu ne pomagamo z ničemer; pes se mora sam odločiti za usedanje, ko primemo za vratca, ter ostajanje v kletki. Ta odločitev mora biti njegova.

STOPNJA 3: MALO VEN IN MALO NOT
• Psa v sedečem položaju pripnemo na povodec, spustimo povodec na tla in ga pohodimo. Pes je še vedno v kletki.
• S sprostitvenim poveljem, denimo ok, psu dovolimo, da pride iz kletke.
• Ko pride ven, ga ne silimo nazaj v boks; ko pa se sam odloči in gre v boks, ga obilno nagradimo. Biti moramo potrpežljivi.
Igra primi me za ovratnico
• Pes pride na sprostitveno povelje ven iz kletke.
• Damo mu priboljšek manjše vrednosti.
• Primemo za ovratnico in psa rahlo povlečemo v smeri proti sebi, stran od kletke. To psa spodbudi, da hitro steče nazaj v kletko, kjer ga obilno nagradimo. Ko pes pride v kletko in ga nagradimo, je vseeno, ali sedi, stoji ali leži; pomembno je le, da se usede vsakič, ko primemo vratca kletke.
• Povelja za pot v kletko še ne uporabljamo!
• Stojimo na različnih mestih okrog kletke, a se ne oddaljimo prehitro. Razdaljo povečujemo počasi.
• Pes mora pokazati entuziazem, z veseljem mora zašibati v kletko, ki mora biti zanj visoke vrednosti, zato na stopnji 3 ostanemo res dolgo časa (stopnji 1 in 2 pa lahko obdelamo v par urah).

STOPNJA 4: PA ŠE PO ŠOLSKO
• Igro poimenujemo, tj. dodamo povelje, na katerega pes zašiba v kletko, denimo v kletko ali boks.
Igra premislil sem si
• Na sprostitveno povelje pride pes iz kletke.
• Damo mu priboljšek nižje vrednosti.
• Primemo ovratnico, jo rahlo povlečemo k sebi in psa na povelje pošljemo v kletko.
• Ko pride pes z vsemi štirimi tačkami v kletko, ga takoj ponovno sprostimo in zunaj nagradimo z igro vlečenja.
• Ni treba, da čakamo, da pes v kletki sedi, saj je usedanje povezano samo z odpiranjem vratic.
• Ponavljamo in pazimo, da brez sprostitvenega povelja pes ne zapusti kletke. Vratca so ves čas odprta. Če gre pes slučajno ven, ga mirno in brez besed odpeljemo nazaj v kletko, vratca zapremo in igro začnemo znova.
• Spreminjamo razdaljo, s katere psa pošljemo v kletko.
• Pred odprta vratca kletke vržemo različne stvari, ki bi psa utegnile zanimati in premamiti, denimo hrano, različne igrače. Če gre pes slučajno ven, ga mirno in brez besed odpeljemo nazaj v kletko, vratca zapremo in igro začnemo znova.
• Delamo z dvema psoma; en pes je v kletki, vratca so odprta, z drugim psom se sprehajamo mimo, se z njim igramo. Pes v kletki je nagrajen za držanje pozicije, v kletki pa lahko sedi, stoji ali leži.
• V kletki sta dva psa, enega pokličemo ven in se z njim igramo, drugi ostane v kletki.
• Sčasoma lahko vse opisane vaje delamo brez kletke, da pes denimo mirno leži na poligonu, medtem ko mi delamo z drugim psom, šele na sprostitveno povelje pa pride do nas. Delo s kletko je lažje, ker na nekonflikten način psu pokaže, katera njegova izbira ima za nas vrednost. V kletki mu laže preprečimo napake in je tako odstotek uspešnosti višji.

Vir: Susan Garrett, Crate games, 2007. Vadili so Polona z Amélie in Wi ter Maja z Bajkom.

Za sprotno zapisovanje pasjih stvari imam malo moleskinovo brezčrtno beležnico, ki je z mano povsod in v katero beležim ideje, kaj bi lahko o šolanju s klikerjem napisala, kako kakšno stvar naučila, kje so dileme in s kom bi kazalo kaj predebatirati. Potem je tu zvezek velikega formata za izpiske iz knjig in dnevniške zapiske treningov, pa za snov, obravnavano na tečajih. Na ključku z mano okrog potujejo še pasje datoteke, ki hranijo seznam veščin, ki jih znamo, in povelja zanje, pa listo želja pasje literature, korake plesnih koreografij, članke o šolanju, korespondenco s pasjimi plesalci iz tujine ...

Na klikerjevo stran žal priroma le manjši del tistega, kar hranijo moji nosilci informacij in male sive celice, ker za vse v življenju preprosto ni časa. Je pa tole poletje sklenilo, da psom, še zlasti tistim plešočim, posvetim še več svojega časa, v bolj organizirani obliki. S psi sem res srečna, pa kolikor si sploh upam kaj takega napisati, se mi zdi, da so tudi oni srečni z mano. Odločila sem se, da bom naredila mednarodne izpite za clicker trainerja; šolanje je precej dolgotrajno, stopnji 1 in 2 bom nemara naredila jeseni 2010, stopnjo 3 jeseni 2011, stopnjo 4 pa morda potem čez par let, če sploh kdaj, tako težka je in tako malo ljudi jo ima narejeno. Na urniku za prihajajoče mesece so obiski seminarjev in tekem, na vidiku je nemara še kako parsonsko pasje bitje v naši družini. Merjeno v letih pa je v načrtu plešoča pasja šola. Zadovoljna bom, če se bo izpolnil vsaj del načrtov in želja; za dober začetek pa mi je prijazni domovoj narisal ultrasimpatičnega modrega kužka, ki je odslej novi logo klikerjevih strani. Plešoči kužek v osnovni in fristajlerski varianti; zaenkrat takole, prav kmalu na majčkah in še kje.

Canine freestyle in heelwork to music imata, prav kakor vsi drugi športi, določena pravila; nastopi, ki ne zadoščajo tem pravilom, so navadno le predstavitev trikcev ob glasbeni podlagi in ne športno-umetniška disciplina. Pri CF in HTM je velik poudarek na umetniškem vtisu, ki ga plešoči par pusti pri publiki, pomembno je vsebinsko sporočilo, ki ga par s svojim nastopom posreduje ljudem. Tehnična izvedba je prav tako pomembna, sodniki so pozorni na natančnost izvedbe vaj ter tudi na to, katere vaje sta pes in vodnik v svojem nastopu pokazala.

Različne pasme psov se različno lahko in različno hitro naučijo določenih korakov, saj se psi med seboj razlikujejo po strukturi skeleta, teži, velikosti, določene pasme imajo omejitve, prek katerih nekaterih vedenj žal ne morejo izvesti. Majhni psi se denimo brez težav naučijo hoje po zadnjih tačkah, kar bi od psov kake večje pasme le stežka pričakovali, pa še zdravo ne bi bilo.

Vseeno pa tudi v CF in HTM obstajajo veščine, ki se jih da objektivno ocenjevati ne glede na pasmo psa. Obstaja torej težavnostna lestvica, kaj je lahko in kaj težje naučiti in osvojiti, kar posledično vpliva na oceno rutine. Izbira plesnih korakov iz različnih težavnostnih stopenj vpliva na raznolikost v rutini in je znak vodnikovega obvladovanja materije. Attila Szkukalek nam je na teoretičnih urah druženja v Hotelu Wolf v Oberammergauu posredoval seznam korakov po kategorijah; znotraj kategorij so najprej navedene lažje, potem težje variante.

directions of walk: forwards < backwards < sideways
directions during walk: straight < curves <= anticlockwise circle <= clockwise circle depending on the dog’s position in relation to the handler
directions in relation to handler: facing with the handler (except front position) = facing sideways to the handler < facing opposing handler (except front position)
positions: front (except facing with the handler) < between handler’s legs < left heel = right heel < behind handler
speed: walking < trotting < galloping at a defined position in relation to the handler
type of move: walking on 4 legs < crawling <= walking on 2 legs (depending on the dog)
jumps: through props < legs < arms < handler’s body
reverse moves positions: between < front facing handler < left heel = right heel < behind handler
reverse move direction: straight < around handler = around handler’s leg < reverse weave
control over the dog: handler seeing the dog < handler not seeing the dog (behind the handler) < dog not seeing the handler (facing away from the handler)
distance: dog close to the handler (voice range) < dog away from the handler (out of voice range)
type of commands: hand command = prop command < voice command (however hand signals and props if they are part of the choreography can increase the artistic impression significantly).

Na letošnjem Cruftsu je v kategoriji HTM Richard Curtis s Pogo predstavil odlično rutino Thriller, ki je šolski primer duhovite uporabe različnih korakov v zares odlični koreografiji. Občudovanja vredno je tudi njegovo vodenje psa. Umetniško gibanje po glasbi je perfektno, čudovito izkoriščeni so poudarki na glasbi; njegova koreografija je genialna prezentacija enormno veliko pozicij in kombinacij na poleg, občudujem njegove res krasne, čiste linije. Definitivno rutina, iz katere se lahko ogromno naučimo! Zanimiva je primerjava s freestyle rutino Thriller, ki jo je pred leti Richard izvedel z Jazz – KLIK.

Šolski primer čisto druge sorte pa je Tina Humphrey; medtem ko so Richardove koreografije humorne in duhovite ter publiki posredujejo zabavne aspekte sobivanja človeka in psa, so Tinini nastopi emocionalno tako polni, da jim navadno podležejo vsi sodniki, gledalci pa stežka zadržujemo solze. Tina je odlična glasbenica, njena izbira glasbe je vselej prvovrstna, vse njene koreografije so premišljene do zadnje sekunde ter odplesane popolno. Vselej znova nas osupne baletna preciznost detajlov, ki jih vključi v predstavo. Chandi je stara 11,5 let; Tina pleše pod sloganom »two souls, one life«.

Richard in Tina sta v tem trenutku moja nedosegljiva vzornika, njune rutine so mi blizu in iz njih se učim. Z letošnjega freestyle Cruftsa pa mi je najbolj ostala v spominu rutina Claudie Moser in Tilly; odlična glasba, vilinska koreografija, prikupne napakice in mnogo idej za delo na stopnji, kjer sem s svojima psoma zdaj. Claudia je Attilova učenka in vsakič, ko gledam njen Celtic dream, se mi v spomin prikradejo Attilova navodila, kaj v rutini je pomebno, kako sestavljamo sekvence, kaj pomeni delo na daljavo, kako pomembna je celovita izraba prostora. Claudiina koreografija se mi zdi minimalistično perfektna, blizu mi je njen stil vodenja psa ter njena prikupna razigranost v navidez strogem in resnem telesu. Pravzaprav komaj čakam, da grem prihodnje leto v plesni uk na njen seminar.

HTM in CF imata pravila, a vendarle sta v prvi vrsti manifestacija svobode in za tiste, ki niso še nikdar zaplesali s psom, nepredstavljive povezanosti človeka in psa. Če parafraziram Tino, bi rekla, da imata pes in vodnik v freestylu dve življenji, a eno dušo. Obožujem fristajlerske, zenbudistično skulirane pse; freestyle, za mnoge najtežja kinološka disciplina, je šport mojega življenja. V freestylu ni prostora za nestrpnost in živčnost, s prisilo se ne pride nikamor; freestyle je tudi disciplina, ki je zaradi svoje zahtevnosti na področje šolanja prinesla največ inovativnih pristopov, iskanje novih rešitev pa odpira vrata v neverjetno kompleksen, čudovit pasji svet. Pravijo, da so v freestylu standardi učenja najvišji; jaz pa dodajam, da se lepi trenutki, preživeti v takem druženju s psom, ne dajo prešteti niti v milijardah.

Moja ljuba Amélie je z odliko zaključila nadaljevalni tečaj canine freestyle pri Attili Szkukaleku; zdaj sva menda že izurjen plesni tim s širokim repertoarjem plesnih korakov, posebej pohvaljeni sva bili za koreografsko obvladovanje prostora in natančnost izvedbe vaj. V Oberammergauu je bilo kot vedno pravljično; potepali smo se po kucljih z razgledom na dvatisočake zgoraj in vasice spodaj, namakali tačke in noge v ledeno hladnih tolmunih, hodili po poteh kralja Ludvika II. Bavarskega, se navduševali nad morostno floro in favno, uživali v vožnjah z dvosedežnicami, lenarili ob jezerih in vandrali po zeleno-modrih poteh. In nismo pozabili bukirati tečaja za prihodnje leto.

Del prve avgustovske nedelje sem preživela na odmaknjeni trentarski kmetiji, kjer elektrika in voda nista samoumevni; 20 ovc daje mleko za čudovit ovčji sir in skuto, za skromno domačijo skrbita upokojeni čuvaj in njegov sin. In ostareli bavarski barvar. Samoumevno je, da pes prebiva v hiši in spi na kavču ob štedilniku. Pes je bil dolga leta nepogrešljiv čuvajev sodelavec na trentarskih stezicah in uživa vse privilegije enakovrednega družinskega člana. Kmečka pamet pravi, da je pes človekov prijatelj in nepogrešljiv sodelavec, zato se zanj tudi skrbi tako kot za prijatelja. Otroški spomini, ki me vežejo na ene druge hribe, hranijo podobo psov, ki se prosto sprehajajo po hiši; torej trentarski Berti ni izjema.

Na svetu je ogromno pasem psov, mnoge med njimi so nastale zato, da so samostojno čuvale živino ali imetje. Velika večina pasem, ki jih dandanes vidimo živeti z ljudmi, pa je v preteklosti bivala v tesni zvezi s človekom. Tako kot zaradi starosti oglušeli barvar in njegov gospodar, h katerima bi poslala vse tiste, ki se mi čudijo, da lahko z dvema psoma bivam v stolpnici. Pravzaprav ne vem, kako je nastal mit, da psi potrebujejo hišo z velikim vrtom in veliko pasjo uto, ko pa si psi, kolikor jih poznam, želijo predvsem stik s svojim človekom in zaposlitev, ki ju povezuje. Ljudje, ki jim pes ni statusni okras parcele ali inventar na ketni, ampak sopotnik, sodelavec in prijatelj (in tako ljudje mislijo že stoletja), bodo psa sprejeli pod svojo streho. Pes v stanovanju ni kužna vreča bolh in kup dlak, ki jih je treba posesati, ampak sreča na štirih tačkah.