kliker.si

J. je znanstvenik in svet vidi skozi formule, enačbe, krivulje, grafe, logaritme; zdi se mi, da on sedanjost vseskozi doživlja kot déjà vu, vse se mu zdi nekako pričakovano, mimo naravnih zakonov in vrtinčenja vzrokov in posledic se pač ne more zgoditi nič. Pred dnevi mi je kazal simulacije zvijanja kosa pločevine, različne glede na to, kako deluje sila. Večina modelov se mi je zdela znanstvena fantastika in prepričana sem, da kaj takega niti v laboratoriju ne bi mogla videti. Ampak baje da nič zato, če se tega ne da videti, to še ne pomeni, da ne obstaja. Oziroma da ni možno. Če imaš prave formule, lahko vnaprej predvidiš stvari; in če jih predvidiš, torej živiš v svetu, ki se je v tvoji glavi itak že zgodil. J. je skrajno umirjen in miren človek, po moje se ga ne da videti histeričnega in vprašanje, če ga lahko kaj vrže iz tira. Moje sprejemanje sveta pa bazira na izkustvu – česar ne morem potipati, okusiti, vonjati, navsezadnje videti, ne obstaja. V nasprotju z J. jaz torej živim za nazaj; dogodkov ne predvidevam vnaprej, ampak jih razumevam (analiziram) za nazaj. Z veliko empiričnimi dražljaji človek resda oblikuje tudi vzorce in z leti se mi vse bolj zdi, da je mogoče tudi reči duha in razuma popredalčkati v nekaj vzorcev in me le še redko kaj (redko kdo) zares preseneti in fascinira. Bolj ali manj se vse vrti okrog sreče in emocij; od tu dalje je pot odvisna predvsem od tega, ali zapadeš v amebasto svetoboljnost ali optimistično korakaš proti zakladku za devetimi gorami in devetimi vodami.

Yello, Out Of Dawn.

Meni se zdi znanost otroško zanimiva, ker pač tako malo vem o njej. V tehničnem muzeju izbuljim oči od navdušenja že ob najbolj preprostih poskusih z elektriko. Gledano takole malo bolj od daleč pa se sprašujem, kaj nam znanost še lahko pove relevantnega o svetu. O svetu, v katerem živim jaz; jaz, ki nimam ne teleskopa ne mikroskopa, ampak le par radovednih oči. So okrog mene stvari, ki jih ni še nihče razložil, ali že za vse obstajajo formule in razlage s kompleksno če-potem logiko. J. pravi, da še ne vemo vsega, da še nimamo dovolj natančnih aparatkov, da bi nam lahko razložili, zakaj svet funkcionira, kakor funkcionira. On verjame v obstoj energije, ki drži svet skupaj oz. skupaj v ravnovesju. Nekaj takega, kot je zame družbena vez, ki lepi skupaj posameznike v skupnost. Ampak v tem primeru se mi zdi humanistična razlaga tistega, kar nas drži skupaj, bolj empiristična od energije. Priznam, da mi že v osnovnošolski fiziki ni bilo jasno, kaj naj bi bila notranja energija; zdela se mi je izhod v sili, ker kinetične energije pač nismo mogli poslati kar v nič. Po drugi strani pa se z J. strinjam; on je umirjen, a ne bi mogla reči, da je apatičen ali brez energije, nikakor. (Četudi se tako zdi večini zunanjih opazovalcev in tako misli celo on sam.) In jaz sem večino časa nemogoče poskočna, iz mene bruhajo ideje, celo realizacije teh idej, ljudje mi baje težko sledijo v vsem, kar bi počela in tudi res počnem. Je moja energija drugačna od njegove? Imam jaz več energije kot on? Zakaj se boji, da me glede količine energije ne bo mogel dohajati ... Navsezadnje, jaz zase pravim, da sem stara 40–2 let in se mi to zdi čisto v redu; on je star 2x19 let in misli, da je to ogromno, da je energije le še za kako leto, potem pa bo kar vsega konec. Vem, da ne bo; in upam, da bo do takrat pogruntal, kako energija, o kateri razmišlja, kroži. Recimo od mene do njega.

Potrebe po kosih pohištva so kulturno posredovane. Sprejmem potrebo po postelji in mizi in stolih; in seveda po knjižnih omarah in prostorčku za shranjevanje oblek. Od tu dalje se mi tako rekoč nič več ne zdi nujno potrebno. No, vsaj za moj življenjski slog. Potrebujem ducate blazin in tepihe in drobne objects of beauty; zagotovo pa odlično shajam brez kavča, čajne mizice, omaric v vsakem kotu, poličk čez polovico sten. V življenju je tako naneslo, da se mi ni treba ukvarjati s pomanjkanjem prostora in mi ni treba ravnati funkcionalno in racionalno. Hvala življenju za ta komfort, da živim sama. (Je živeti sam komfort?) Ljubim velike prazne površine – tla, na katerih ni nič razen lesa ali mehkega tepiha, stene, na katerih so samo slike. Ker ne gledam televizije, nimam televizije. Ker ne potrebujem prostora za obiske, nimam dnevne sobe. Imam pa pse in potrebujem sobo za trening. In za pasje bokse in za tablo, na katero zapisujem, kaj smo se in kaj se bomo učili. Blazine ... Blazine so za večere, ko z J. poslušava muziko in se pogovarjava o basih. Mislim, da je pogovor o basih boljši od gledanja televizije; in je soba za pasji trening vsaj tako dobra kot dnevna soba.

Težko si predstavljam sebe, kako grem mimo izložbe in si rečem: »Vau, kako krasna oblekca, tole moram imeti.« Majhna možnost za kaj takega bi obstajala le, če bi bila oblekca črtasta; ali vsaj čim več barv, za katere se večini ljudi zdi, da nikakor ne pašejo skupaj. Brez težav pa si zamišljam sebe, kako ure hodim po Ikeinem oddelku z blagom in iščem n-to blazino; ali kako sedim sredi dnevne sobe na tleh in v mislih prestavljam kamen iz Locmariaquerja na še primernejše mesto. Ali kako z največjim veseljem pospravljam omare, ki jih odprem le parkrat na leto. Nikdar se mi ne zdi škoda časa za urejanje hrbtov knjig (po velikosti in po naslovih, odvisno od police) in iskanje nove barvne pike na i za ta ali oni kotiček stanovanja. Pa nič od tega ne meji na obsesije, le tako zelo uživam v okolju, ki mi je všeč; všečno bivalno okolje daje krila ustvarjalnostim vseh sort. Pa prinaša notranjo umirjenost. Še posebej ob dobri muziki.

Mislim, da sem zelo prilagodljiv človek, vendar pa nisem absolutno prilagodljiva; so področja, kjer sem povsem neprilagodljiva. Recimo odnos do domačnosti, prijetnosti, urejenosti štirih sten, med katerimi sicer preživim manj časa, kot bi želela, je nekaj takega, kjer lahko moj odnos z nekom pade. Vem, vem, da je za življenje pomembneje to, ali te ima nekdo rad in ali imata skupne interese in ali sta soul mates in tako dalje; ampak mene to, da je nekomu vseeno za vse okrog njega, hendikepira do točke nepovratne nervoze. Živčna jaz nisem sproščena jaz in takih stanj se izogibam. Iz izkušenj sobivanja vem, da ni nujno, da okusa sovpadata do vsake malenkosti in da je v končni fazi vseeno celo, ali so nekomu všeč rdeče in drugemu modre stene, da je enemu všeč minimalizem brezovega lesa in drugi pada na črn lak. V bistvu šteje odnos do lepega in želja, da bi živel v okolju, ki je harmonično. Da stremiš, da oba stremita k temu, da bi stene imele dušo doma.

Yazoo, Only You.

Razmerje z M. se je začelo z debato o opažu. Resno. In četudi pravzaprav ni bilo mišljeno, da traja, navsezadnje je bil on star 21 let in jaz 30 let, je trajalo celo vrsto let. Veliko let. Med drugim so naju družile debate o tem, kako bi kaj uredila, pobarvala, prestavila, popravila. Nestresno življenjce, ki je vsako dekado prineslo cel kup končanih projektov in dajalo vtis (no, ni bil samo vtis, res je bilo tako), da se v življenju veliko dogaja. To je odsevalo povsod okrog naju. Zato sem se po skorajda n-tem padcu v samski stan (in n-tem ne po svoji želji) lotila prenove tistega dela stanovanja, ki me je najbolj živciral s svojo neurejenostjo – balkona. Ljubim gradbena dela v stanovanju; nekoliko manj čiščenje za njimi. Kakor koli, stene smo obložili s knauf ploščami, zamenjali okna in dali bele žaluzije, dvignili in izolirali tla ter položili sibirski macesen. Ljubim, ljubim hoditi bosa po sibirskem macesnu! Izbira barve je bila najtežji del; ker sem hkrati z balkonom urejala še dnevno sobo aka prostor za pasji trening, sem sklenila kompromis med nebeško modro in avokadovo zeleno. Vsakega malo. Na balkonu veliko avokadove zelene. In zdaj v najmanjšem prostoru v stanovanju preživim največ časa. Moj bralni kotiček; prostor za užitek ob kavi ali kozarcu shiraza. In svečkah. Lepo je imeti dom.

Pa še zaključek zgodbe s partnerji in pospravljanjem in komadom od Yazoo. Zelo rada gledam J., kadar sedi v mojem stolu v moji zeleni loži in bere moje knjige. Načeloma bi me to skrajno nerviralo; in me je nerviralo v razmerjih, takih in drugačnih. Zdaj me ne, ampak v tem uživam. Očitno sem človek, ki ne potrebuje sprejeti človeka le v svoje srce, ampak predvsem v svojo fizično bližino. Kljub kitajskim zidovom okrog sebe in enormnem personal space mi vendarle ni tako zelo težko priti emocionalno blizu. Skoraj nemogoče pa je priti v moje bivanjsko okolje več kot za par obiskov. Dober znak mojega razmerja je, če preživim, kako nekdo obeša brisačo ali odlaga zobno krtačko; ali na katero polico v hladilniku postavlja mleko. Če opazi, kako to počnem jaz, sem njegova. Ne moti me nepospravljena postelja in tudi nogavice na tleh ne; nos nerazumevajoče viham ob tem, če je nekomu povsem vseeno, kako je pripravljena miza in ali sta vilica in nož iz dveh različnih kompletov. In, ne, sploh nisem zapleten človek. Se mi zdi. Aja, Yazoo. Vsako razmerje ima svoj komad; tole je ta komad.

Čez par dni se bo začelo poletje, meni pa se zdi, da se niti zima še ni končala. Če se je – zakaj jaz tega nisem opazila. Ko se človek znajde v časovnem brezprostorju, žal ne pomagata niti največja mera racionalnosti in prepričevanje, da bo še vse dobro. Ljudi ni mogoče prepričati, da bi čutili drugače, kakor čutijo. Stvari so pač take, kakršne so. Če misliš misli, ki jih ne bi smel, te ne bo nič prepričalo, da bi mislil drugače. Vse bolj se mi zdi, da je vse samo v glavi; vključno z zunanjim svetom. Pravzaprav je zlasti zunanji svet stvar notranje percepcije. V doživljanju emocij smo si bližje kakor v videnju tistega onkraj lupine našega telesa. Oziroma glave. Če torej ne vidimo vsi istega sveta, kako to, da se nekako razumemo. Bolj ali manj. In zakaj se z nekaterimi ljudmi razumemo bolj kot z drugimi. Ker čutimo enako?

Srfanje po innerspaceu ni produktivno početje; kakor ne iskanje poti iz sranja življenja, v katerem si se znašel. Da bi našel smisel, ni treba razumeti preteklosti. Za to, da bi življenje imelo smisel, je predvsem treba imeti prihodnost. Si jo želeti. Ni poanta v iskanju way out, ampak way through. Avč, ampak to pa boli. Najbrž je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju, ta, da postaneš resigniran. Da ti je vseeno, na katerem koncu vesolja si, ker je tako ali tako povsod enako. Ker je v tvojem srcu zima tudi sredi poletja. Kaj rabi človek v takem trenutku – upanje? Mislim, da upanje ni dovolj. Pravzaprav sem prepričana, da up & strah še zdaleč nista dovolj za to, da človek preživi. Kaj šele, da ima vse skupaj smisel. Tudi niso dovolj cvetoče breskve ali pest rdečih češenj. Na žalost. In niso sončni žarki nekega lepega junijskega dopoldneva tisti, ki bi navrtali sivo meglo notranje žalosti.

Galeba in modro nebo in Anthem Leonarda Cohena so za soul mates; da vas ne bo skrbelo. Pazim nase in vas imam rada. Zelo.

Dolga leta se veseliš vsakega jutra, ko zamežikaš v nov dan. Navsezgodaj, da ti ja ne bi kaj ušlo. Živiš za vsak dan sproti, a hkrati predvsem z mislijo na prihodnost – kako se bodo nekega dne vse lego kocke tvojega vsakdana zložile v eno mirno, drobceno, srečno življenjce. Kakor si ga bil kot otrok vajen od doma. Pravzaprav nikdar ne podvomiš v to, da če boš iskren in pošten in marljiv in topel in empatičen, boš to dobival nazaj in bo življenje tako, kot mora biti. Poznaš samo navdušitis nad vsakim utripom dneva. In si srečen. Dolga leta si zelo, zelo, zelo srečen v ustvarjanju prihodnosti, v kateri bodo stene imele dušo doma. S človekom, ki ga imaš rad na drugi strani mize, ko si zaželita dober tek, v postelji ob petih zjutraj, ko se prepričujeta, kdo bo peljal ven psa, v kopalnici, ko se drenjata z dvema zobnima ščetkama nad enim lijakom.

Mark Rothko

Potem pa življenje prične iti narobe. Zelo narobe. Najprej odide ljubljeni človek in se trudiš, da bi njegov odhod empatično razumel. In potem ti kolapsirajo kar vsi hišni aparati in v stanovanju dejansko ne funkcionira nič več; crkne sesalec, pa pomivalni stroj, pa pralni stroj, pa raznese ti bojler, pa pričnejo puščati pipe. Potem se ti pokvari avto; prvič, drugič, tretjič, četrtič, petič. Vsakič se prepričuješ, da samo še tole, potem bo pa itak spet vse v redu in back to normal. Pa ni; nikoli več ni back to normal. Vse bolj se ti prične dozdevati, da ni življenje nič drugega kot jalovo početje, ki je že vnaprej obsojeno na neuspeh. Ampak ne, ker si vitalist, optimist, veder človek, v vsaki slabi izkušnji iščeš nauk za naprej, moralko, zaradi katere boš močnejši in modrejši. Pa nikoli nisi ne močnejši in ne modrejši; ampak si šibkejši in bolj razočaran. Predvsem pa žalosten. Zelo žalosten.

Pa saj aparate se človek nauči pogrešati; preprogramiraš finančne prioritete, delaš ponoči, da pokrpaš petnajstega s petnajstim; se navadiš na nove stroje in pač vzameš v zakup, da je materialni del življenja kratke sape. In precej nepomemben. Nezaceljivo hartbrejking je, ko se pričnejo skozi tvoje življenje sprehajati ljudje; pa saj sprehajanje je še ta v redu del, odhajanje ni ok. Zato se trudiš prilagajati, da bi odhajanja preprečil, da bi ohranil vsaj še iluzijo o svetli in veseli prihodnosti, ki bo dišala po domu. S prilagajanjem greš do meja svoje eksistence; izgubiš en del sebe in ga pokoplješ. Pa si rečeš, ok, cena odraščanja. Pa pokoplješ naslednji del sebe. Pa te je z vsakim novim človekom v tvojem življenju manj. Vse manj. In potem kolapsiraš, ker preprosto ne moreš, ne zmoreš več. Peze vsakdana; peze preteklosti ljudi, ki pričnejo s tabo deliti življenje. In odideš, ker ne gre več; prepričan, da je navsezadnje še najbolje, da bi po domu dišala samota.

The Knife, Pass This On.

Ampak tudi samota je kljub umirjenosti in spokojnosti ena sama velika in globoka žalost. Tesnoba. Ugotoviš, da je življenje naloga, ki se je z orodjem, ki ga imaš na razpolago, ne da rešiti. In potem cele dneve buljiš v slike Marka Rothka in poslušaš švedsko dark elektroniko. Ne ljubi se ti jesti in piješ le še kavo. Pokopal si upanje o srečnem življenjcu; izgubil si skoraj vse, ki jih imaš rad. Namesto da bi se veselil spokojnosti let, ki so pred tabo, si zadovoljen, če te naslednjih nekaj minut po licih ne bodo bičale solze in ti od žalosti ne bo želelo počiti srce. Tako gre to v življenju.

Povprečno spim štiri ure na noč; včasih malo več, včasih malo manj. Nisem nespečna, torej ne spim malo zato, ker ne bi mogla spati. Razen izjemoma zaspim isto sekundo, ko se tako namenim. Malo spim zato, ker je noč najlepši del dneva – ker potrebujem čas za branje, ker potrebujem par ur na dan v tišini miselnega raziskovanja, ker za preživetje potrebujem ukvarjati se s stvarmi, ki so mi všeč in blizu. In za vse to čez dan ni časa; pa preveč hrupno je in živo in preveč ljudi povsod. Jaz sem sicer temperamenten in energičen človek, cenim pa arhaični, aristokratski časovni vakuum. Pisanje prioritetnih seznamov je smiselno, prav kakor sklepanje kompromisov, kljub temu pa mi v pičlih par ur, ki mi ostanejo po prihodu iz službe, ne uspe stlačiti tistega, kar smatram za svoj eksistenčni minimum. Bolj kot spanje za preživetje potrebujem smisel; in spanje mi takega smisla ne daje.

Đorđe Balašević, Prva ljubav.

Moj del večera se navadno začne s skodelico čaja in urejanjem črnega moleskina, ki mi napoveduje prihodnost, tj. namesto mene memorira načrte za naslednje dni. Brez zapisovalnika sem izgubljena in brez planiranja se mi zdi, da dnevi bežijo mimo mene, ne da bi pustili za sabo kako sled. Potrebujem sledi, spomine, reminiscence; in ne, ne zanašam se na to, da bo življenje že naplavilo tisto, kar mi je bilo namenjeno. Ustvarjalni kaos v glavi je fajn, hiperzdizajnirano življenje je dolgočasno, mirnost pa prinaša občutek, da so stvari obvladljive; temu služi mala črna knjižica z elastiko. Na mizi imam vselej več napol prebranih knjig, ki jih dokončujem glede na razpoloženja in afinitete. Rada imam selitve fiktivnih junakov iz ene zgodbe v drugo, prepletanja epistemologije s kinologijo ali vajami za zdravo hrbtenico. V knjigah se zrcali svet in ko ga použivam, raste in se plemeniti tisto, čemur pravim smisel; artikuliram odgovore na stara vprašanja, postavljam nove zakaje in kakoje. Ponoči je magično, ker je temno in tiho; bele svetlobe, ki mi omogoča branje, ne maram, zato imam na mizi vselej vsaj eno svečko, ki daje prostoru vonj. Noč pa je tudi čas za muziko, za glasbena potovanja po folderjih in asociativna odkrivanja novega. Se mi zdi, da se človek pri percipiranju realij ne sme nikdar ustaviti, da moramo biti odprti za stvari, ki jih ne poznamo. Se učiti sprejemati drugačnosti. Noč je torej namenjena spoznavanju sveta in spoznavanje je smisel.

Sneg se na žalost poslavlja, vsaj iz nižin. Tolaži me misel, da ga je v hribih še vedno dovolj; vsaj še za nekaj tednov. Medtem ko se jaz zmrdujem nad odjugo, se zdi U. -8 stopinj prijetno toplo. Tam gori na severu je še zima; taka s snegom in vetrom in ledom in premraženimi rokami in prijetnimi večeri v hiškah z majhnimi okni ob pečeh na drva. »Tukaj na Senji jemo za večerjo samo ribe. Menda tudi v Oslu ne dobiš tako dobrih. Videl sem nekaj poletnih in jesenskih fotk. Pravljica. Sem morava iti.« Z veseljem, U.; z velikim veseljem!

© copyright za fotografije Urban Golob

Naš mlekomat je doživel apgrejd, zdaj poleg dnevno svežega mleka daje tudi domačo skuto, jogurte, namaze, kajmak, maslo, kislo smetano in sirotko. Bombastično! Samopostrežni hladilnik deluje tako prikupno, da nisem edina odrasla oseba, ki uživa v igračkanju z izbiranjem artiklov in nasmihanju ob potovanju košarice, ki izbrani artikel položi v režo za prevzem. Da so izdelki dnevno sveži, ne dvomim, saj se moram pravzaprav potruditi, da sploh kaj dobim, ker povpraševanje presega ponudbo. Ampak če je pa vse res – mlekomatova skuta je boljšega okusa, mlekomatov jogurt je polnejši, mlekomatovi namazi bolj pašejo na ržen kruh. Moje prehrambno odkritje leta pa je sirotka. Mlekomatova sirotka je fantastična!

Sirotka je krepčilna tekoča hrana, ki uravnava presnovo in pospešuje razstrupljevalne in čistilne procese v telesu, saj spodbuja delovanje ledvic, jeter in žolčnika. Zaradi visokokakovostnih beljakovin in drugih sestavin omogoča hitrejšo obnovo celic; dejavno sodeluje v presnovi maščob, zato redno uživanje sirotke v kombinaciji z gibanjem povzroči zmanjšanje odvečnih zalog telesne maščobe. Sirotka je blago odvajalna in zelo dobrodejno vpliva na prebavila, zaradi laktoze pa spodbuja razvoj zdravju koristne mikroflore v debelem črevesu. Vpliva na splošno izboljšanje počutja in povečuje telesno odpornost, pomembno vlogo igra pri krepitvi odpornosti organizma, zlasti sluznic dihal. Sirotka je prehransko najkakovostnejša frakcija mleka. Po sestavi in lastnostih je znatno drugačna od mleka in je za današnji čas izrazito lajt narave: vsebuje malo maščob, njene ključne sestavine pa so rudnine, vitamini in visokokakovostne beljakovine. V športni prehrani izdelujejo iz sirotke vrsto prehranskih dopolnil, saj vsebuje večinoma beljakovine, ki se razmeroma hitro vsrkajo v organizem.

Sirotko uživamo kot tekočo hrano, primerna je za pripravo sadnih krem, zelo osvežilna pa je jed za dobro jutro iz sirotke in žitnih kosmičev. Jaz jo najraje pijem hladno, saj deluje zelo osvežilno in poživljajoče. Obstojnost sveže sirotke je podobna obstojnosti surovega mleka. Sveža sirotka je sladka, postopoma pa se začne kisati. Skisana sirotka ni pokvarjena, ima še poudarjene razstrupljevalne in čistilne lastnosti; njena trgovinska vzporednica so probiotični mlečni izdelki, le da je kisla sirotka za organizem koristnejša in močneje učinkuje kot industrijski izdelki. Sirotka mi je tako zelo všeč, da jo dnevno popijem 1–2 L; v nekaj tednih, kar to počnem, sem opazila spremembe na koži, splošni odpornosti organizma in dobrem počutju. Sirotke nisem pričela piti zaradi hujšanja, popolnoma presenečena pa sem, ker očitno dejansko odstranjuje telesne maščobe in prispeva k izgradnji mišičnega tkiva. Sirotka, kvinoja, nekaj skute, zelenjava, sadje in goji jagode, to je pravzaprav vse, kar potrebujem. Laboratorijski izvidi krvi pravijo, da bolje ne bi moglo biti.

Recimo, da obleka ne naredi človeka; zagotovo pa marsikaj sporoča. O človeku, ki jo nosi, o njegovem okolju, svetovnonazorskem, idejnem svetu, ki mu je blizu. Včasih so prepoznane oblačilne sorodnosti dovolj, da se nekomu približamo, da se nekdo približa nam; ali da se od nekoga oddaljimo. Moj najljubši kos garderobe je kapucar; pulover ali jopica s kapuco. Tudi hudi, hoodie, hoody. Vem, da gre to, da skoraj ni dneva, tudi v službi, ko se me ne bi vsaj za par minut videlo s kapuco na glavi, nekaterim na živce. Oziroma da me po tem pejorativno sodijo. Lahko mar človek takole od danes na jutri postane prestar za hudija? Kakšni ljudje imajo predsodke glede tega, kaj nosijo drugi? In zakaj. Kapuca je izjemno praktična reč, človek si jo povezne na glavo in meditativno odklopi od zunajih realij. Anonimnost, izolacija; udobnost. Kadar pišem, imam kapuco vselej na glavi, kakor da bi misli pod njo bolj smiselno odzvanjale. Rada imam ljudi, ki imajo radi hudije. Se mi zdi, da dajo človeku eno posebno mehkobo in misterioznost. In ravno pravšnjo mero distanciranosti od sveta.

Gigi D'Agostino, La Passion.

Pravkar preštela, garderoba premore 13 hudijev. Saj ne vem, ali je to veliko ali malo; merjeno v deležih od garderobne celote večji delež vsega, kar nosim in niso majice. Reminiscence na prve hudije sežejo daleč, zagotovo še v osnovno šolo. Nanje me vežejo spomini na vse letne čase, tudi na poletja. Leta 1999 je bilo še posebej vroče poletje, ki sva ga z E. preživela na Braču. Bile so noči, ko je bilo tako vroče, da se ni dalo spati. Na obali je bil bar Crvenkapica, kjer sva se hladila v rahlem vetriču, medtem ko so v srfarskem klubu na obali vrteli štance. Spomnim se, da so vrteli La Passion, jaz sem imela na glavi rdečo kapuco (hudija s kratkimi rokavi), z E. pa sva bila v enem najlepših pogovorov najinega 12-letnega razmerja. Leta pozneje sva šla z M. v Benetke; bila je mračnjaška zima in po ulicah med kanali sva se smukala v sivih kapucarjih. Ko se je preselil k meni in sem zlagala njegovo garderobo, sem videla, da je njegova obsesija s hudiji večja od moje. Nikdar ne bom pozabila tako ljube mi kretnje, s katero si je poveznil kapuco na glavo; in trenutkov, v katerih je to storil. B. hudijev ni maral. Mislim, da je ena resnično velikih delitev sveta na dvoje delitev na tiste, ki imajo radi hudije, in na one, ki si kapuce ne bi nikdar dali na glavo.

Pred meseci sem v nekaj tednih šla na toliko zmenkov kot prej v celem življenju skupaj. Projekta 'partner' sem se lotila zdravorazumsko in z jasno definiranimi predstavami o drugem, s katerim bi bila sposobna živeti happily ever after. Spoštovanje, razumevanje, sprejemanje drugačnosti; svoboda in pripadnost hkrati. Drugi, zanimal me je drugi. Ko človek leze proti štiridesetem, so pričakovanja od sočloveka pač drugačna kot pri dvajsetih, ko pomemben del življenja poteka kot ležanje na postelji in meditiranje o ljubezni in smislu življenja. Mlad človek je v intenzivnem odnosu iskanja lastne personalnosti in definiranja svoje osebnosti, doseči skuša samostojnost, si postaviti življenjske cilje; dosega identiteto avtonomne odrasle osebe. Del vzpostavljanja nove identitete je sprejemanje realne slike o sebi in svetu okrog jaza; in zaljubljanje je pri tem pomemben mehanizem. Vsak ciklus zaljubljanja in razočaranja je za mladega človeka nova lekcija o realnosti življenja. Potem človek odraste; z rastjo pa naj bi prišla sposobnost, da drugega realno vidimo takšnega, kot je, ga takšnega sprejmemo in ljubimo; kot sprejmemo in ljubimo tudi sebe takšne, kakršni smo.

Na vsakem zmenku pa se mi je zdelo, da pravzaprav ne govorimo istega jezika; saj ne rečem, da spomini na mladost niso fenomenalni, pa na vso tisto zmedo v glavi, obsesijo telesa s plahutanjem metuljev in gomazenjem mravelj, ampak, hm, od tega se na dolgi rok ne živi. Ljudje menijo, da je zaljubljenost, v najboljšem primeru zapakirana v nekakšno kemijo, začetni in nujni del vsakega ljubezenskega odnosa in da se dober odnos pač mora začeti z zaljubljanjem. Zaljubljenost ima strukturo nevrotične motnje in stanje zaljubljenosti se lahko opiše kot obsesivni kompleks. Zaljubljajo se samo tiste osebe, ki niso zgradile lastne identitete, zasnovane na resničnosti, in ki niso sposobne zaobjeti realnosti drugega. Osebe z zgrajeno identiteto in z zavestjo o resničnosti drugih pa niso sposobne za zaljubljenost, so pa sposobne za ljubezen. A big, big difference! Subjekt ljubezni ve, da partner ni popoln, ga sprejema takšnega, kot je; in je povsem zadovoljen z občasnimi močnimi občutji, ne potrebuje pa dnevnega čustvenega spektakla. Pa zaupa; brezpogojno. Po drugi strani pa, mar ni motnja tudi, da oseba ni več sposobna zaljubiti se, da je izgubila vso domišljijo in postala nekakšen računalnik? Ne, ne; odrasli integrirani osebi je še vedno lahko nekdo za zadet všeč na prvi pogled, lahko občuti močno simpatijo ob prvem stiku – vendar to jemlje z zadržkom in distanco. Integrirana oseba lahko celo sanjari o objektu všečnosti, vendar je fantazije ne obsedajo, ampak bogatijo.

Plavi orkestar, Goodbye teens.

Zahodni človek ima jasno predstavo o tem, kako naj bi izgledal zaljubljeni človek, ljubezen pa ostaja nejasna, brez pozitivne definicije, brez predstave, ki bi odražala njeno bistvo. Ko se projicirana slika o drugem razblini in se skoznjo prebije realna slika o sočloveku, ko drugega vidimo takšnega, kot je, pa ne skozi sebe, se šele lahko začne ljubezen. Ampak večina ljudi sliko o drugem popači, ker nimajo jasne slike o samem sebi, neizgrajeno identiteto in ne sprejemajo resničnega sebe. In kar naprej doživljajo krizo identitete. Obseda jih podoba o pravem partnerju, ki upravlja z njihovim egom. Ne sprejemajo, da se v ljubezenskem odnosu močna občutja do partnerja pojavljajo samo v nekaterih situacijah. Ta svet definitivno ni zame, mislim svet zaljubljenosti; pa vnaprej sprejmem opazke o emocionalni hladnosti ali predozirani racionalnosti, ampak sem čisto srečna v svoji odraslosti in tem, da ne rabim več ekstremnih občutij, ki bi me razmetavala po čereh. Ne rabim bildanja ega ob drugem, ker se poznam in sprejemam; rada pa imam občutek povezanosti, pripadnosti, zveze z drugim in drugimi. Ne maram emocionalnih spektakularnosti, rada pa imam bližino. Tako simpl, skromno, tiho bližino, ki zna živeti tudi brez mene, se odločati brez mene; me tupatam pustiti pri miru, ker imam čisto rada svoj mali innerspace in hobije, ki me veselijo. Vem, da se bližina včasih skrije za devet gora in devet voda. Ampak ljubezen je dosegljiva brez stika. In ima moč, da naredi življenje močnejše od usode.